Čuk, Alfonz (1912–1975)

ČUK, Alfonz (Alfonso Čuk, Alphonse M. Cuk), duhovnik, teolog, publicist (r. 6. 7. 1912, Bilje; u. 30. 4. 1975, Latrobe, Pensilvanija, Združene države Amerike). Oče Ivan (Janez) Čuk, kmet, mati Emilija Čuk, r. Pegan.

Odraščal je v narodnozavedni kmečki družini na goriškem podeželju. Osnovno šolo je končal v domačem kraju (1918–24), nato je 1924–25 obiskoval pripravnico v Alojzijevišču v Gorici. Prvo leto gimnazije je opravil na državni gimnaziji (1925–26), preostala pa v malem semenišču v Gorici (1926–33). V tistem obdobju je nanj vplival podravnatelj Ivo Juvančič. Po maturi je izobraževanje nadaljeval v goriškem bogoslovju (1933–34), nato pa na papeški univerzi Gregoriana (Pontificia Università Gregoriana) v Rimu (1934–39). Proti koncu študija mu je zaradi hudega vnetja glasilk grozila onemelost.

Mašniško posvečenje je prejel avgusta 1937 v Gorici. V Rimu je 1940 doktoriral iz teologije z doktorsko tezo La Chiesa Russa ed il Culto del S. Cuore. Imenovan je bil za podravnatelja v bogoslovnem semenišču v Gorici (1939–42), 1940 je hkrati postal še kaplan pri Sv. Ignaciju v Gorici. 1942 je bil imenovan za župnika v Štandrežu pri Gorici, kjer je ostal do 1944. Bil je tudi profesor slovenščine, filozofije in grščine na liceju v malem semenišču (od 1943) ter profesor dogmatike v goriškem bogoslovju (1943–48). 1944 je postal katehet na novoustanovljeni slovenski gimnaziji v Gorici, jeseni 1944 tudi zastopnik cerkvenih oblasti v Slovenskem deželnem šolskem svetu za Goriško.

V dobi najhujšega fašističnega zatiranja primorskih Slovencev je kot narodno zavedni duhovnik deloval v Gorici in okolici ter vzgajal duhovniški naraščaj v malem in bogoslovnem semenišču. Že kot bogoslovec se je uveljavil kot publicist. Sodeloval je pri listu Družina in pogosto anonimno pisal v slovenske publikacije, ki so med vojno in po njej izhajale v Gorici. Pisal je tudi v stanovsko duhovniško glasilo Duhovni preporod, ki ga je urejal (1944–46). Dejaven je bil v slovenski Katoliški akciji. Med vojno je podpiral krog okrog primorskega krščansko-socialnega politika Janka Kralja in zavzel odklonilno stališče do komunizma.

Čuk je 1945 postal ravnatelj slovenske škofijske gimnazije, ki je bila tedaj ustanovljena v malem semenišču. Postal je tudi sinodalni izpraševalec in član komisije za cerkveno umetnost. Bil je odbornik Goriške Mohorjeve družbe in član več goriških organizacij.

Ob srečanju z zavezniško razmejitveno komisijo na Goriškem 1946 je zagovarjal priključitev vsega ozemlja s slovenskim prebivalstvom k Jugoslaviji. Kot široko razgledan izobraženec se je v Gorici kmalu počutil utesnjeno. 1948 se je odločil za selitev v ZDA. Pisal je nadškofu in kardinalu Francisu Spellmanu v New York in ga prosil, naj ga sprejme v svojo škofijo. Septembra 1948 je odpotoval v New York. Kaplanoval je v župnijah Holy Innocents (1948), St. Anthony (1948–49), Our Lady of Grace (1949) in Christ the King (1949–58). Na Fordhamski univerzi (Fordham University, New York) je od 1950 študiral psihologijo, 1953 magistriral in 1957 doktoriral z disertacijo Effects of age and sex on time estimation. Na Katoliškem dobrodelnem inštitutu v New Yorku (Catholic Charities Guidance Institute, New York) je opravil tudi usposabljanje iz klinične psihologije.

Iz New Yorka se je 1958 preselil v Latrobe (Pensilvanija), kjer je postal profesor psihologije in po 1961 tudi vodja psihološkega oddelka na St. Vincent College. Obenem je bil lektor za psihologijo na šoli za bolničarke pri Latrobe Hospital (1958–68) in od 1970 še klinični psiholog na Mental Health Center v mestu Latrobe.

V ZDA je objavil številne znanstvene razprave in literarne ocene. V slovenščini je objavljal predvsem v slovenskih revijah, ki so izhajale v Argentini (Meddobje, Duhovno življenje, Glas SKA).

Že v gimnazijskih letih (1929) je začel pisati dnevnik, ki ga je končal 1975. Dnevniki obsegajo dvanajst obširnih zvezkov, večinoma v slovenščini, delno tudi v ruščini. Hrani jih Raziskovalni inštitut Studia Slovenica v Šentvidu pri Ljubljani.

Čuk Alfonz, psiholog, duhovnik, publicist, rojen 6. jul. 1912 v Biljah kmetu Ivanu in Emiliji Pegan, umrl 30. apr. 1975 v Latrobe, Pannsylvania, ZDA. Osnovna šola v Biljah (1918–24); pripravnica v Sl. Alojzijevišču v Gor. (1924–25); eno leto na drž. gimn. (1925–26) in ostala v malem semenišču v Gorici (1926–33); prvo leto bogoslovja v Gorici (1933–34) in pet let na Gregorijanski U v Rimu (1934–39). Posvečen v mašnika v Biljah 8. avg. 1937. V Rimu doktoriral iz teologije (1940) in branil tezo La Chiesa Russa ed il culto del S. Cuore (izšla v Gor. 1941). Na Fordham U v New Yorku študiral psihologijo (1950–57), dosegel magisterij (1953) in doktorat (1957). Na Catholic Charities Guidance Institute v New Yorku opravil training iz klinične psihologije. Službe: podravnatelj v bogosl. semen. v Gor. (1939–42); kaplan pri Sv. Ignaciju (1940–42); župnik v Štandrežu (1942–44); medtem tudi prof. slovenščine, filozofije in grščine v malosemeniškem liceju ter prof. dogmatike v bogosl. semen. (1943–48). Postal je katehet na novoustanovljeni slov. gimn. v Gor., ki jo je vodil ravnatelj Joža Lovrenčič, ter zastopnik cerkv. oblasti v Slov. deželnem šolskem svetu za Goriško (2. nov. 1944). Ko je po končani vojni nadškof Margotti odprl v malem semen. celotno slov. gimnazijo, je postavil Č. za ravnatelja slov. gimn. in mu poveril nalogo, naj šolo organizira s polno avtonomijo (1945–47). Imenoval ga je tudi za sinodalnega izpraševalca in člana komisije za cerkv. umetnost. Hkrati je bil odbornik GMD in udejstvoval se je v raznih goriških organizacijah. 1948 je Č. odšel v New York in kaplanoval v župnijah Holy Innocents (1948), St. Anthony (1948–49), Our Lady of Grace (1949) in Christ the King (1949–58). Leta 1958 je postal prof. psihologije na St. Vincent College v Latrobe in po letu 1961 bil tudi vodja psihološkega oddelka na St. Vincent College. Obenem je bil tudi lektor za psihologijo na šoli za bolničarke pri Latrobe Area Hospital (1958–68) in od 1970 dalje še klinični psiholog na Mental Health Center v Latrobe. V dobi najhujšega fašističnega zatiranja primorskih Slovencev je Č. vodil dušno pastirstvo v Gor. in Štandrežu, vzgajal duhovniški naraščaj v mal. in vel. semen. Uveljavil se je kot publicist: že kot bogoslovec je sodeloval pri reviji Družina; pisal je v slov. liste, ki so izhajali v Gor. med in po vojni, ne da bi se podpisoval; pisal in urejal je stanovsko duhovniško glasilo Duhovni preporod (1944–46). V letih življenja v ZDA je objavil vrsto literarnih ocen in znanstvenih razprav predvsem psihološkega značaja v argentin. slov. tisku, tako: v Duhovnem življenju: Ocena Jakličeve knjige »Po svetli poti« (1958); v Glasu SKA: Pomen in vloga psihologije v severnoameriškem življenju (1962, št. 14); Mednarodni kongres psihologov (1967, št. 3); Nova katoliška enciklopedija (1967, št. 11); v Meddobju: Dve knjigi s področja psihologije (ocena Trstenjakovih knjig: Psihologija umetniškega ustvarjanja in Med ljudmi; Meddobje, 1956, II, številka 6); Trojno zdravje (VII, 3–4); Psihološka razmišljanja ob ekumenskem vprašanju (VIII, 5–6); Cerkev in ateizem (IX, 4–6, 1966); Ob Brumnovih Iskanjih (X, 4–6, 1967–69); Religiozna problematika v luči sodobne psihologije (XI, 1, 1970); O odtujitvi modernega človeka (XIII, 4, 1973); O človeški napadalnosti (XIV, 3, 1975). Tudi v ZDA je izdal več znanstvenih člankov: Slovenes observe Christian beginning (Catholic Accent, tednik škofije Greensburg, 3. avg. 1967); Dream (New Catholic Encyclopedia, New York 1967, IV, 1051–56); Behaviorism (Catholic Encyclopedia for Home and School, N. Y., 1965, I, 618–20); Carl Jung (istotam, VI, 97–99); Psychoanalysis (istotam, IX, 74–76); Ocena psiholoških knjig v ACPA Newsletter (1956, VI, 3, 8–9); 1965, XV, 1, 8–9; 1968, XVIII, 4, 7–8); Ocena psiholoških knjig v PIRI Newsletter (1973, XXIII, 1, 10). Za Goriško Mohorjevo je oskrbel članka: Moderna psihologija (KolGMD 1966, 38) in O hipnozi in hipnotizmu (KolGMD 1974, 35).

Prim.: Vprašalna pola; pismo A. Oreharja iz B. Airesa (1975); arhivalije v NadškAGor; Klinec, GMD, 197; Klinec, Dr. Alfonzu Čuku v spomin, KatG 8.5. 1975; Pavla Rijavec, Grob v tujini, KatG 22. 5. 1975; Klinec, Ob svežem grobu dr. Alfonza Čuka, KolGMD 1976, 104.

R. K.