Črnoja, Peter Virgil (1890–1965)

Črnoja (Cernoia) Peter Virgil, beneški duhovnik, r. v Krasu ob Landarski jami v Benečiji 26. jun. 1890, u. 18. maja 1965 v Vidmu in pokopan v Krasu. Oče Anton, kmet, mati Marija Črnoja tudi iz Krasa. Osn. š. v Tarčetu, v krajih Carlino in S. Giorgio di Nogaro, kjer je mati, babica, službovala. Gimn., licej in prvo bogoslovje v semen. v Vidmu (1902–10); vojaška služba (1910–11); nadaljnja tri leta bogoslovja v Vidmu (1911–14). Posv. 12. jul. 1914. Služboval je kot kpl. v Kožicah (1914–15). Ob vstopu It. v vojno je bil Č. vpoklican kot vojaški kpl. Videmski nadškof Rossi je 21. jul. 1915 imenoval nekaj beneških duhovnikov, ki so obvladali slovenščino, zlasti še vojaške kaplane, za »regente«, upravitelje duhovnij gor. škofije, ki jih je it. armada zasedla in internirala župnike, in sicer: Petra Črnojo za Dolenje; Antona Kufola (Cuffolo) za Mirnik; Ivana Jusiča (Jussig) za Lig; Antona Vidmarja (Vidimar) za Šlovrenc v Brdih (kasneje za Medano); Pija Collina za Vrhovlje (kasneje Šlovrenc), Antona Mizza za Biljano in Medano. Vsi ti beneško-slovenski duhovniki so poleg duhovnega skrbstva nudili briškim vernikom tik za fronto, kjer je mrgolelo vojaštva, zaščito in tudi gmotno pomoč. Po vojni je bil Č. kurat v Osojanah v Reziji, žpk v Celah, Rualisu in od 1955 do smrti v Briščah. Za zasluge med prvo vojno je Č. prejel razna odlikovanja (bronasto kolajno vojaškega ordinariata, diplomo civilnega komisariata v Trstu, cerkveno priznanje). Ko so apr. 1945 Nemci minirali »Hudičev most«, je Č. opozoril Čedajce. V slov. duhovnijah je Č. opravljal duhovno oskrbo tudi v slov. jeziku in s tem ohranjeval domačo govorico. S slov. sobrati je često nastopal za pravico do duhovne oskrbe v slov. jeziku (npr. 1. okt. 1957 na avdienci slov. duhovnikov pri nadškofu Zaffonatu) in podpisoval številne spomenice.

Prim.: ŠkA v Vidmu; A. Cracina, II Giubileo sacerdotale d'oro del M.R.D. P. C., Gorizia 1964; Medeot, Preti 33; videmski škofijski list Rivista Diocesana 1965, 241.

R. K.