Črnilogar, Otmar (1931–1999)

ČRNILOGAR, Otmar, klasični filolog, prevajalec, duhovnik (r. 15. 11. 1931, Šebrelje; u. 27. 4. 1999, Podraga, pokopan v Šebreljah). Oče Janez Črnilogar, zidar, mati Justina Črnilogar, r. Dobravec. Nečak Gregor Pobežin, klasični filolog.

Osnovno šolo je 1938–42 obiskoval v Šebreljah, pripravnico in prvi razred gimnazije pa zasebno pri tedanjem šebreljskem župniku Slavku Podobniku in pri upokojenem župniku Ivanu Rejcu. Drugi in tretji razred nižje gimnazije je 1945–47 obiskoval v malem semenišču v Gorici, četrti razred pa je 1948 po opravljenih dodatnih izpitih končal na Državni nižji gimnaziji v Idriji. Šolanje je nato nadaljeval v malem semenišču s klasično gimnazijo v Pazinu na Hrvaškem, kjer je 1951 maturiral. Študij je nadaljeval na Teološki fakulteti v Ljubljani in ga zaključil 1957. V času študija je leto in pol služil obvezni vojaški rok. V obdobju šolanja v Ljubljani je bil dejaven kot član Cirilskega društva slovenskih bogoslovcev (znova ustanovljenega 1952), v zborniku društva Brazda je objavil več razprav (Nekaj misli o narodnosti, Dopisovanje med L. E. Seneko in apostolom sv. Pavlom). 1957 je prejel mašniško posvečenje v Šebreljah.

Najprej je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Ligu nad Kanalom, kjer je služboval do 1959. Tega leta je bil imenovan za župnijskega vikarja v Vipavi, tam je bil tudi profesor latinskega in grškega jezika na Srednji verski šoli (pozneje Škofijska gimnazija). 1959 se je vpisal na izredni študij latinskega in grškega jezika s književnostjo na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in 1964 zagovarjal diplomsko nalogo z naslovom Indikativ aorista v Demostenovih političnih govorih. 1967 je bil imenovan za župnijskega upravitelja (1983 župnika) v vasi Podraga pri Vipavi, kjer je ostal do smrti. V tej vlogi se je izkazal kot zavzet dušni pastir: njegove duhovne vaje za duhovnike so bile deležne knjižnih izdaj. Med njimi je morda največji odmev doživela knjižica Hvalite Gospoda, ker je dober : duhovnikov odziv na svetopisemski izziv (1994); druga, Stati in obstati, je izšla postumno (1999). Kot biblicist je 1992–97 sodeloval tudi pri pripravi nedeljskega radijskega kviza na prvem programu Radia Slovenija Quo vadis.

1971 je postal tajnik prenovljene Mohorjeve družbe, sprva kot honorarni, od 1972 kot redni sodelavec. V začetku 1974 je bil skupaj z odgovornim urednikom Radom Bordonom v nepojasnjenih okoliščinah razrešen; proti njima je stekel tudi kazenski postopek, ki se je na pobudo javnega tožilstva končal 1981. Mohorjeva družba se mu je 2013 javno opravičila (Odpusti nam krivico).

Kot klasični filolog je bil vsestransko dejaven kot pedagog, prevajalec in društveni delavec (mdr. je bil član Društva za antične in humanistične študije). Poleg pedagoškega dela na Škofijski gimnaziji, kjer je poučeval do upokojitve 1974, je kot višji predavatelj predaval latinski jezik tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani (1971–72 in nato 1978–94); na podlagi latinske slovnice Ivana Sivca (Liber Latinus) je sestavil učbenik Latinska vadnica : poskusni vzorec za pouk latinskega jezika na Teološki fakulteti v Ljubljani (1985), ki je bil dvakrat ponatisnjen. 1993–94 je bil član državne predmetne komisije za pouk klasičnih jezikov. Že kot bogoslovec je 1953 izdal prevod Križevega pota Michela Quoista; sodeloval je tudi pri prevajanju Koncilskih odlokov (1966) in Molitvenega bogoslužja (1976). Najpomembnejši del njegove prevajalske poti je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. 1981 ga je nadškof Alojzij Šuštar povabil v skupino prevajalcev, zadolženih za jubilejni prevod Svetega pisma ob 400. obletnici Dalmatinove Biblije. Za Sveto pismo Nove zaveze, ki je izšlo 1984, je Črnilogar pripravil prevod Pavlovih pisem (1 Kor, 2 Kor, 1 Tim, 2 Tim, Tit, Heb), Petrovih pisem (1 Pt, 2 Pt), Janezovih pisem (1 Jn, 2 Jn, 3 Jn) in Judovega pisma (Jud). Za t. i. standardni prevod Svetega pisma Stare in Nove zaveze je prispeval prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige, ki pa ju je zaradi globokih redakcijskih posegov izdal tudi v posebni knjižni izdaji (Knjiga modrosti in Sirahova knjiga, 1995). Njegov zadnji prevajalski projekt je bilo strokovno sodelovanje pri prevodu Izbranih filozofskih spisovTomaža Akvinskega (1999).

Dejaven je bil tudi kot član Planinskega društva Vipava, 1967–70 je bil njegov predsednik. V času njegovega vodenja društva je bila urejena Furlanova plezalna pot na Gradiško turo, skalnato vzpetino nad Vipavo (1969). Za postavitev poti, katere smer je Črnilogar preplezal in določil skupaj z alpinistom Tonetom Sazonovom, je 1969 dobil srebrni znak Planinske zveze Slovenije. 2019 se je Planinsko društvo Vipava njegovemu spominu poklonilo z novo planinsko potjo (Otmarjeva pot). 2006 so mu v Podragi odkrili doprsni kip, posmrtno pa je bil imenovan tudi za častnega občana Vipave.

Črnilogar Otmar, klasični filolog, duhovnik, r. 15. nov. 1931 v Šebreljah. Oče Janez, zidar, mati Justina Dobravec. 4. razr. it. osn. š. v rojstnem kraju (1938–42), pripravnico in 1. razr. gimn. študiral privatno pri upokojenem žpk Ivanu Rejcu v Šebreljah, 2. in 3. gimn. v malem semenišču v Gor. (1945–47), 4. razr. gimn. na Drž. nižji gimn. v Idriji (1947–48), 5.-8. gimn. na Hrvatski klasični gimn. v Pazinu, tu maturiral 1951. Bogoslovno fakulteto v Lj. študiral v letih 1951–57, ord. 1957. Bil je žpk upravitelj na Ligu (soupravljal tudi Zapotok) 1957–59. V letih 1959 do 1964 študiral grški in latinski jezik s književnostma na U v Lj. in diplomiral 1964. Od jeseni 1959 profesor latinskega in grškega jezika ter filozofije na Srednji verski šoli (Malo semenišče) v Vipavi, kar je še danes. Eno šolsko leto (1971–72) je poučeval latinski jezik tudi na teološki fakulteti v Lj. Od 1967 župnijski upravitelj v Podragi. Kot klasični filolog je sodeloval pri prevajanju Molitvenega bogoslužja, Lj. 1976, 1. del (patristične lekcije) in koncilskih odlokov (Izjava o krščanski vzgoji, Lj. 1966). Od 1971 do 1975 je bil tajnik celjske MD; prim. njegov prispevek v KolMD 1974, 184–190: Prenovljena MD v prvih dveh letih dejavnosti. Je aktiven član Planinskega društva Vipava. V letih 1967–72 je bil predsednik tega društva in za zasluge, ki si jih je pridobil pri nadelavi nove planinske steze čez Gradiško Turo do Abramovega zavetišča na Nanosu je prejel diplomo; PZS ga je odlikovala s srebrnim planinskim znakom (1969).

Prim.: PV 1969, 583–4; Cerkev na Slovenskem, 280; KolMD 1972, 190; 1974, 184–190; na skupinski sliki str. 185; osebno sporočilo.

Brj.