Čopič, Venceslav (1893–1980)

ČOPIČ, Venceslav (Venčeslav Čopič), pedagog, strokovni pisec, urednik (r. 9. 11. 1893, Lokavec, zaselek Slokarji; u. 8. 4. 1980, Ljubljana). Oče Franc Čopič, žagar, mati Terezija Čopič, r. Bolko. Hči Špelca (Jelisava) Čopič, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, sin Milan Čopič, jedrski fizik, vnuk Martin Čopič, fizik, vnukinja Nina Miklavčič, fizičarka.

Osnovno šolo je obiskoval v Lokavcu (1899–1907), pripravnico za učiteljišče v Sežani (1907–08), učiteljišče v Kopru (1908–09) in Gorici (1909–12). Maturiral je 1912, strokovni izpit pa opravil 1914. Na višji pedagoški šoli v Zagrebu je opravil osem semestrov (1921–28), diplomski izpit za meščanske šole 1926, za srednje in višje šole pa 1928. Diplomiral je iz pedagogike, psihologije in matematike. Profesorski strokovni izpit je opravil 1932. Med prvo svetovno vojno je bil vojak v Galiciji, Romuniji in na Tirolskem, po vojni je bil aretiran v Ajdovščini in izgnan v Jugoslavijo. Izpopolnjeval se je na trgovsko-nadaljevalnem tečaju v Ljubljani 1919 in kmetijsko-nadaljevalnem na Grmu 1921.

Kot učitelj je služboval na šolah v Povirju (1912–13), Štjaku (1913–15), Rudi na Koroškem (1919–20), Pišecah (1920–21), meščanski šoli na Ptuju (1922‒23), Pišecah (1924–25) in učiteljišču v Ljubljani (1928–42). Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v Ljubljani (1942), interniran v Viscu (1942–43) in Dachauu (1943–45). Po vojni je bil zaposlen na Ministrstvu za prosveto kot šolski nadzornik. Upokojil se je 1951. Po upokojitvi je bil honorarno zaposlen kot okrajni šolski nadzornik za goriški okraj (1951–53), vodil je tečaje za učitelje in profesorje na Pedagoškem centru v Ljubljani (1953–60), bil direktor Prosvetne pedagoške službe v Ajdovščini (1962–64) in nato prosvetni svetovalec do ponovne upokojitve v Novi Gorici (1965).

Bil je organizator društva Šola in dom ter Zveze društev Šola in dom (1932–41), po drugi svetovni vojni pa predsednik komisije za strokovne učiteljske izpite in predsednik glavne komisije za učne načrte. 1955 je organiziral tečaje in seminarje na novoustanovljenem Pedagoškem centru. Zaslužen je za uzakonitev obvezne osemrazredne osnovne šole v Jugoslaviji 1958. V pedagoških revijah je objavljal članke o socialni pedagogiki, organizaciji šolstva, usposabljanju učiteljstva, stikih med domom in šolo ter o metodiki pouka matematike in zemljepisa. Največ člankov je objavil v Popotniku, Učiteljskem tovarišu, Roditeljskem listu, Mladem svetu, Otroku in družini, Sodobni pedagogiki in Prosvetnem delavcu. Uredil je nekaj publikacij, napisal knjige in biografije učiteljev. Pri Krajevnem leksikonu Slovenije je sodeloval s podatki za kraje v občini Ajdovščina.

1966 je prejel Žagarjevo nagrado.

Čopič Venceslav, pedagog, strokovni pisatelj, š. svetnik, r. 9. nov. 1893 pri Slokarjih v Lokavcu pri Ajdovščini, živi v Lj. Oče Franc, Žagar, mati Terezija Bolko. Osn. š. v Lokavcu (1899–1907), pripravnica za učit. v Sežani (1907–08), ki jo je vodil Alojz Bajc; učit. v Kopru (1908–09) in v Gor. (1909–12). Matura (1912) in usposobljenostni izpit (1914). Izpopolnjevalni tečaji: trgovsko nadaljevalna š. v Lj. (1919), kmetijsko nadaljevalna š. na Grmu (Novo mesto, 1921), osem semestrov višje pedagoške š. v Zgb (1921–28). Diplomski izpiti v Zgb: za meščanske š. (1926), za srednje š. in višje nadzodnike (1928); profesorski izpit (1932). Vojak (1915–18), na Tirolskem težko ranjen. Po zlomu je skušal organizirati narodno obrambo na Krasu: 16. nov. 1918 aretiran v Ajdovščini in pregnan v Jslo. Službe: učitelj v sežanskem okraju: Povir (1912–13), Štjak (1913–15). Ob plebiscitu učitelj na Rudi na Koroškem (1919–20) in v Pišecah pri Brežicah (1920–21); prof. na mešč. š. v Ptuju (1922–23) in ponovno v Pišecah (1924–25); prof. na učit. v Lj. (1928–42). Med drugo vojno: talec v zaporih v Lj. (1942), interniranec v Viscu (1942–43) in v Dachauu (nov. 1943–jun. 1945). Po vojni je vršil službo v prosv. min. SR Slovenije kot nadzornik, kot preds. za strok. učit. izpite, nato preds. glavne komisije za učne načrte in preds. prosvetnega sveta. Zaslužen za uzakonitev 8-razr. osn. š. obveznosti v Jsli. Upokojen 1951. Honorarno: okr. š. nadz. za gor. okraj (1951–53; nadzornik za krški okraj (1953–55); vodil tečaj za učit. in prof. na Pedagoškem centru v Lj. (1955–60); bil direktor Prosvetne pedagoške službe v Ajdovščini (1962–64), nato prosvetni svetovalec do ponovne upokojitve (30. 6. 1965) v N. Gorici. Sodeloval kot organizator društva in Zveze društev »Šola in dom« (1932–41). Objavil: Praktični učiteljski, veroučiteljski izpit in praktični izpit za otroške vrtnarice (1938); v Krškem je uredil Zbornik za pouk domoznanstva »Spodnje slov. Posavje« (Trbovlje 1956); v Zborniku za historiju školstva (2. knjiga, Zgb 1965) je objavil Stane Žagar – učitelj; v knjigi »Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969« (Lj. 1970) je objavil Pouk matematike v obvezni osn. šoli in Zemljepis v obvezni osn. šoli; v zborniku »Sto let učiteljišča« (Lj. 1973) je objavil Sto let ljublj. učiteljišča. Samostojni deli: Meterski sestav in učno navodilo (Ljubljana 1962) ter Pisanje (Ljubljana 1965). Bil je tudi urednik Male pedagoške knjižnice, ki jo je izdajal Pedagoški center v Lj. (1955–60) in sodeloval pri Krajevnem leksikonu Slovenije (1969) z zbiranjem gradiva občine Ajdovščina. Pisal je članke o metodičnih in pedagoških vprašanjih.

Prim.: ZSS VII, 19; MSE I, 313; Sto let ljublj. učitelj.; Lj. 1973, 101; Slovensko učit. v Kopru, Koper 1976, 77.

Mk.