Čibej, Edmund (1861–1954)

Čibej Edmund, učitelj, r. 15. mar. 1861 v Lokavcu (zaselek Slokarji) in tu u. 9. jan. 1954. Maturiral na učit. v Kopru 1881. Služboval je v Rihemberku (danes Braniku) v dobi, ko je bil tam Gregorčič, in tudi na Brjah, nato v Vipavskem Križu, od 1884 (usposobljenostni izpit delal maja 1885) pa do svoje upokojitve (zaprosil jo je predčasno, ker mu je oče umrl in je po njem prevzel domačijo, in tudi zaradi bolezni) leta 1913 pa je bil učitelj na Dolu-Predmeji. Do leta 1926, ko so It. ukinili občino v Lokavcu, je bil njen župan. Zadnja leta, tudi po zadnji vojni, je pisal spomine in urejal svojo domačo muzejsko zbirko. Č.-evo dejavnost v tako dolgi dobi življenja, saj je bil starosta primorskih učiteljev, je težko zajeti, ker je tako mnogovrstna. Kot učitelj je bil dober pedagog in vzgojitelj. Njegov stalni in živi stik z naravo ter dolgoletno (nad 29 let) bivanje na območju Trnovske planote ga je usposobilo in mu dalo podnet za vrsto dejavnosti, ki jih dotlej še nismo poznali, ali pa so bile v zarodku. Tako naj bi bil Č. prvi ali vsaj med prvimi, ki so pri nas uporabljali smuči. Leta 1888 ali 1889 si jih je na podlagi obvestila-reklame v dunajskem Weltblattu naročil prvi par iz Kristjanije (Osla) na Norveškem. Tako je začel smučati on in gozdarski oskrbnik na Dolu Josip Jarisch, ki sta kasneje to športno zvrst (ki je bila spočetka le uporabne narave kot pripomoček za hitrejšo hojo po snegu!) širila med domačini. Č. je bil tudi izvrsten gorohodec in ljubitelj gozda, kar ga je spravilo v stik s celo vrsto gozdarskih strokovnjakov, ki so delovali na Trnovski planoti in ki so bili tudi izvrstni lovci (prim. njegov spis, ki ga je priredil Pavel Plesničar, Profili zelene bratovščine iz Trnovsko-idrijskega gozda, PV 1940, in ki je prava zgodovina gozdarstva in gozdarjev na tem območju). Tudi znanstveniki so ga radi obiskovali, da jih je spremljal in jim pomagal raziskovati, tako npr. Franu Erjavcu čavensko floro. Leta 1903 je bil Č. imenovan v komisijo, ki je preiskovala Trnovsko planoto (zemljo, kamnine, rudnine, floro, vode in živali). V njej so bili dr. Kossmat, ravnatelj dunajskega drž. muzeja, dr. Jan Lego, ravnatelj praškega drž. muzeja, in prof. Seidl, geolog iz Gor. Iz tega časa datirajo Č.-eve prirodoslovne zbirke. Njegov delež pri organizaciji SPD je tudi precejšen. Bil je sploh med pobudniki ustanovitve podružnice SPD v Ajdovščini leta 1903. Učakal je tudi njenih petdeset let delovanja, in medtem ko je bil njen prvi podpreds., je postal leta 1953 njen častni član za zasluge, ki jih je imel za planinstvo v domačem kraju. Pisal je v PV leta 1906 O Trnovski planoti in o treh najlepših razgledih v Trnovskem gozdu. Potegoval se je za zgraditev ceste Predmeja–Slokarji (1892 do 1897). Poleg tega je tudi sam amatersko kaj rezbaril, dopisoval v razne liste SN, J, PV, Lovec (nekrolog Josipu Plesničarju, 1913, 100–1). Slika: Lovec 1940, 148 [z netočnim podpisom, da je že pokojni, prim. še str. 192, opomba]. Bil je med organizatorji čipkarske šole na Dolu.

Prim.: Poročilo o stanju ljudskega šolstva v okraju Goriškem za leto 1904–05, Gor. 1905, 72; Gabršček II, 514 [netočna vest, da je Č. umrl1916!]; J 1938, št. 31; Edmund Čibej - Pavel Plesničar, Profili zelene bratovščine iz Trnovsko-idrijskega gozda, Lovec 1940; 95–9, 148, 192 in pass.; [Ludvik Zorzut], Č. E. – devetdesetletnik, Nova Gorica 1951, 11, 4 s sl.; E.-u Č.-u v spomin, PV 1954, 3, 169–170 s sl.; [Just Perat] –jp, E. Č., najstarejši učitelj na Primorskem, je umrl, PDk1954, 13; P[avle] Vozlič, Iz zapisov vipavskega modreca, Tov 1954, 47, priloga Rast in lepote naše domovine, 17 s sl.; GorZb 2, 108; Just Perat, Karlo Vončina, Izpod Goljakov s smučmi na Kukin Matajur, Sreč 1969, 19, 60–4 in dodatek Branka Marušiča p. t. str. 65; H. Močnik, Spomini in izkustva, Gorica 1971, 55–59; Ludvik Zorzut, V prvem objemu gora, v: Slovensko planinsko društvo v Gorici, Gor. 1972, 23–4; Slovensko učiteljiščev Kopru 1875–1909, Koper 1976; KolGorM 1928, 2. str. ogl.

Brj.