Černigoj, Avgust (1898–1985)

ČERNIGOJ, Avgust (rojstno ime Avgust Frančišek Černigoj, vzdevka Francele, Gušto, poitalijančena, uradna verzija, s katero se je tudi sam včasih podpisoval Augusto Cernigoi), slikar, grafik, kipar, oblikovalec, ilustrator, likovni pedagog (r. 24. 8. 1898, Trst, Italija; u. 17. 11. 1985, Sežana). Oče Maks Černigoj (Massimiliano Cernigoi), težak v pristanišču, mati Ana Černigoj, r. Grgič (Anna Gherghich). Žena Dorothea (Thea, Teja, Dora) Černigoj, r. Roter, slikarka, brat Karlo Černigoj, grafik, sin Teodor Černigoj, gospodarski strokovnjak.

Po osnovni in meščanski šoli, ki ju je obiskoval v Trstu 1904–12, je šel v vajeništvo za pleskarja k tržaškemu mojstru Rudežu. 1912–16 se je šolal na oddelku za dekorativno slikarstvo na srednji umetno-obrtni šoli v Trstu. 1916 je bil vpoklican v avstrijsko vojsko, sprva v Gornjo Radgono, nato v zaledje soške fronte v Škofjo Loko. Izogibal se je spopadom in risal portrete. Pozneje se je znašel v Galiciji in na koncu vojne na romunski fronti. 1918 se je vrnil v Trst in se preživljal s pleskanjem v ladjedelnici. 1920–22 je poučeval prostoročno risanje na meščanski šoli v Postojni. 1922 je na likovni akademiji v Bologni opravil habilitacijo za profesorja risanja in zgodovine umetnosti. Jeseni istega leta je odpotoval v München, kjer je 1922–23 tri semestre študiral na akademiji za likovno umetnost pri Karlu Beckerju - Gundahlu. Razočaran nad konservativnostjo je zapustil akademijo in del semestra obiskoval slikarski tečaj, ki ga je na umetno-obrtni šoli (Kunstgewerbeschule) vodil Josef Hillerbrand, in tečaje umetnostne zgodovine, na katerih je predaval Joseph Poppa. Januarja 1924 se je vpisal na Bauhaus v Weimarju in je bil poskusno sprejet, a zaradi ekonomskih težav študija ni pričel, zato je februarja 1924 odpotoval v Ljubljano, da bi osebno spoznal Srečka Kosovela, s katerim sta si prej dopisovala. Novembra 1924 je v Ljubljani ustanovil zasebno Šolo za arhitekturo, v okviru katere je od 1925 sodeloval z Novim odrom režiserja Ferda Delaka. Eno leto je preživel brez redne zaposlitve, nato je bil od februarja do junija 1925 asistent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. 1925 je bil zaradi suma komunizma izgnan iz države kot politično nezaželen. Moral se je vrniti v Trst, kjer je ustanovil zasebno umetnostno šolo, v kateri sta delovala še futurista slikar Giorgio Carmelich in pesnik Emilio Mario Dolfi; iz nje je izšla Tržaška konstruktivistična skupina. 1925 je bil zaposlen kot pleskar v tržaški ladjedelnici. 1926 je bil scenograf in kostumograf Ljudskega odra pri sv. Jakobu v Trstu. Ustvaril je avantgardne scene in osnutke kostumov za vsaj osem predstav. Posvečal se je tudi publiciranju in likovni opremi revije Naš glas (1926), pisal je za Učiteljski list (1926). 1927 sta s Ferdom Delakom izdala dve številki revije Tank (tretjo je zaplenila policija), pri kateri je bil likovni urednik in v kateri so bili objavljeni njegovi umetnostni manifesti. Do 1936 se je preživljal s honorarnim delom, kot dekorater ladijskih interjerjev je sodeloval z birojem S. T. U. A. R. D. (Studio d’ architettura e decorazione), ki ga je vodil tržaški arhitekt Gustavo Pulitzer - Finali. V različnih tehnikah je tudi krasil stanovanjske hiše. Med drugo svetovno vojno se je preživljal s poslikavanjem cerkva vzdolž slovensko-italijanske meje. 1942 se je zaradi vojne umaknil v Slovenijo. 1946–70 je poučeval risanje na slovenski realni gimnaziji in na učiteljišču v Trstu. 1970 se je upokojil. 1971 je v Trstu ustanovil zasebno grafično šolo, ki je delovala do 1974. Zaradi avtomobilske nesreče je bil 1975–77 dalj časa v bolnišnici. Po tistem je opustil ustvarjanje objektov in se posvetil predvsem slikarstvu. 1980 se je preselil v Lipico, kjer je preživel svoja zadnja leta. Od 1986 je v Galeriji Avgusta Černigoja v Kobilarni Lipica na ogled stalna zbirka njegovih del, ki obsega preko 1.400 enot in ki je bila 1996 v okviru Kobilarne Lipica zaščitena kot kulturni spomenik državnega pomena.

Z naprednimi idejami in močnim ustvarjalnim zagonom je vplival na razvoj slovenske in tržaške umetnosti, njegov opus pa uvrščamo med najpomembnejše v slovenski avantgardi. Sprva je ustvarjal pod vplivom impresionizma münchenske šole, v času službovanja v Postojni pa se je intenzivno posvečal ustvarjanju pod vplivom ekspresionizma. V Bologni je prvič prišel v stik s futurizmom. V dvajsetih letih 20. stoletja je veliko eksperimentiral z različnimi izraznimi možnostmi kolaža, asemblaža in reciklaže. Na likovni akademiji v Münchnu, kjer je bil program osnovan dokaj tradicionalno, niso sprejeli njegovih naprednih likovnih eksperimentov in so ga usmerili na Bauhaus. V Münchnu si je redno ogledoval razstave, njegovo pozornost so zbudila zlasti dela Vasilija Kandinskega, ki je tedaj poučeval na Bauhausu v Weimarju. Čeprav nato ni študiral na Bauhausu, je ta na umetnika odločilno vplival – v njem je še bolj utrdil vero v moč prenove in ga približal konstruktivizmu. V Münchnu je preko Karmele Kosovel prišel v stik z njenim bratom Srečkom Kosovelom, s katerim sta si začela dopisovati in ki je vplival na njegov konstruktivizem. Že v Münchnu se je začel ukvarjati s konstruktivističnimi asemblaži; v času priprave na Prvo konstruktivistično razstavo, ki jo je avgusta 1924 postavil v telovadnici Tehniške srednje šole v Ljubljani, je izdeloval konstruktivistične objekte, skulpture in arhitekturne risbe. 1925 je sledila druga razstava v Jakopičevem paviljonu. Dela so nastajala pod vplivom ruskega konstruktivizma, zaznamujejo jih geometrična abstrakcija, asimetrija, razgibanost v kompoziciji, uporaba različnih materialov in predmetov, vključevanje barve in tipografskih detajlov, navduševanje nad sodobno tehnologijo, industrijo in revolucionarno prenovo sveta. Izdelal je več lesorezov v izčiščeni geometrični abstrakciji in kolažev iz fotografij, barvnega papirja v kombinaciji risbe z barvnimi svinčniki. Njegov konstruktivizem so v ljubljanskih umetniških in kritiških krogih ostro kritizirali, pritegnil pa je mlajše umetnike. Vrhunec tega obdobja pomeni razstava s člani tržaške konstruktivistične skupine v Ljudskem vrtu Tommasini v Trstu (otvoritev 1927, soavtorji Josip Vlaj, Giorgio Carmelich, Edvard Stepančič), kjer so v posebnem oddelku ustvarili t. i. tržaški konstruktivistični ambient (ki je danes rekonstruiran v Moderni galeriji v Ljubljani), s čimer se uvršča med pionirje prostorskih postavitev v slovenski umetnosti. Zaradi fašističnih pritiskov ni mogel več nadaljevati z delom v Italiji, uspešno pa je predstavil svoja dela v Berlinu skupaj s konstruktivistično skupino na večji razstavi (1928) in v tematski številki revije Der Sturm (Junge slovenische Kunst) januarja 1929, v celoti posvečeni slovenski avantgardi, v kateri je izstopal Černigoj s svojimi deli in v kateri je bil njemu in Ferdu Delaku posvečen članek Heinza Luedeckeja. Konstruktivistično obdobje je zaznamovala objava umetnostnih manifestov v revijah Mladina, Tank in Naš glas, v katerih je po vzoru evropskih avantgardnih manifestov bojevito pozival k revoluciji v umetnosti, tj. k uveljavitvi nove in odpravi stare umetnosti ter k povezavi umetnosti in življenja.

Kot scenograf si je prizadeval za modernizacijo gledališča. Njegove avantgardne scene so eden od vrhuncev slovenske gledališke scenografije pred drugo svetovno vojno, pomembno je vplival na njen razvoj v drugi polovici 20. stoletja. Plodno je bilo njegovo sodelovanje z Delakom, začenši 1925 s sceno za zenitistični večer v Ljubljani, nato za predstave Novega odra v Ljubljani in Gorici, mdr. je s pomikom odra proti občinstvu ukinil mejo med odrom in publiko. Bil je prvi, ki je v scenografiji izpostavil pomen reflektorjev pri oblikovanju odrskega prostora brez večjega števila drugih scenskih elementov.

V tridesetih letih 20. stoletja je ustvarjal pod vplivom nove stvarnosti in magičnega realizma, nastajale so zlasti krajine in portreti. Dekoracije, ki jih je tedaj ustvaril za čezoceanske ladje (Saturnia, Vulcania, Neptunia, Oceania, Conte di Savoia, Victoria, Calitea), so izgubljene. Šlo je za motive in prizore v razponu od stilizirane figuralike do novostvarnostnih kompozicij. Okrasni posegi so še ohranjeni v več zasebnih hišah (npr. Trst, stavba med ulicama Virgilio in Orazio v spodnji Škorkoli; Križ št. 323).

Med drugo svetovno vojno se je posvetil sakralnemu slikarstvu v slogu barvnega realizma in poslikal več cerkva, mdr. Štivan pri Devinu, cerkev sv. Janeza Krstnika (1936), Dolnja Košana, cerkev sv. Štefana (1938–45), Grahovo ob Bači, cerkev sv. Ane (1942), Drežnica, cerkev Srca Jezusovega (1942, skupaj z Zoranom Mušičem), Knežak, cerkev sv. Ane (1943–45), Bač, cerkev sv. Ane (1945).

V petdesetih letih 20. stoletja je gradil slike s trdno kompozicijsko strukturo živahnega kolorita v postkubističnem slogu in postopno sintezo oblik, ki so vodile v abstrakcijo. Preizkusil se je v informelu, konceptualizmu, se približal pop-artu, pritegnila ga je tehnika drip paintinga. Vseskozi je ostal zvest konstruktivističnim načelom. Ustvarjal je olja, akvarele, perorisbe, lesoreze, linoreze, bakroreze, suhe igle, akvatinte, tapiserije, mozaike, freske, vitraže, lesene intarzije (Manuela Marassi je po njegovih predlogah ustvarila večino intarzij), fotografije, scenografije, kostume, objekte iz odpadnih materialov. Razpon motivike, razpete med figuraliko in čisto abstrakcijo, je bil širok, od aktov, tihožitij, portretov do krajin. Posebej se je posvetil grafiki, predvsem visokemu in globokemu tisku, izdal je grafično mapo Grafika (1951). V šestdesetih letih 20. stoletja so nastajali kolaži in asemblaži, v katerih je pod vplivom neodadaizma črpal iz svoje predvojne avantgardne umetnosti.

Bil je prvi na Slovenskem, ki je v grafično oblikovanje vnesel avantgardne ideje in sodobne rešitve, ter med prvimi v Trstu, ki se je ukvarjal z grafičnim oblikovanjem. Oblikoval je plakate, ilustriral in opremljal knjige, za katere je oblikovno usklajeval tekste s podobami, risal je stripe, pripravljal osnutke za znamke. Ko je začel poučevati v Postojni, je sodeloval z Josipom Ribičičem ter ilustriral več knjig in revij (redno je sodeloval z revijama Novi rod in Naš glas), predvsem v knjigi V kraljestvu palčkov (1923) opažamo prehod iz secesijskih prvin v izrazito ekspresionistične.

Po drugi svetovni vojni se je izkazal kot inovativen pedagog. Spodbujal je ustvarjalnost, eksperimentiranje, vodil dijake po razstavah, in to v časih, ko je likovni pouk slonel na natančnem prerisovanju dekorativnih vzorcev.

Umetnikova dela so v več javnih zbirkah, npr. v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, Moderni galeriji v Ljubljani, Muzeju Revoltella v Trstu, Narodnem muzeju v Beogradu.

1957 je prejel prvo nagrado na grafičnem bienalu v Ljubljani, 1976 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. 1981 je postal dopisni član SAZU. Po njem sta poimenovani ulici v Sežani in Ljubljani.

Černigoj Avgust, slikar, r. v Trstu pri Sv. Ani 24. avg. 1898; oče Maks, težak v pristanišču, mati Marija Grgič, gospodinja. Osn. in meščansko š. je dovršil v Trstu (1904–12); nato je obiskoval umetnostno obrtno š. (1912–16), služil vojake (1916–18). Od okt. 1920 do konca sept. 1922 je bil prof. risanja na meščanski š. v Postojni. V marcu 1922 je napravil usposobljenostni izpit na umetnostni akademiji (Istituto Belle Arti) v Bologni. Jeseni 1922 je šel v München na umetnostno akademijo. Ker je bila umetniško preveč konservativna, je spomladi 1923 šel v Weimar na umetnostno obrno visoko š. Staatliches Bauhaus (dobesedno: državna gradbeniška hiša). Rektor je bil znameniti Walter Gropius, med profesorji pa prav tako znameniti ruski slikar Vasilij Kandinskij. Iz Weimarja se je v začetku 1924 vrnil preko Münchna v Lj., kjer je eno leto živel brez stalne zaposlitve. Od 14. febr. do 30. jun. 1925 je bil prof. na tehnični srednji š. v Lj. Potem ga je policija izgnala zaradi suma, da je v zvezi s komunisti. Vrnil se je v Trst, kjer je zasebno veliko delal. Po vojni je od 1946 do 1968 poučeval risanje na industrijski strokovni š. v Rojanu, na nižji sred. š., na znanstv. liceju in na učiteljišču. 1968 je stopil v pokoj. Sedaj ima v Trstu zasebno slikarsko šolo. Č. je izredno raznolična umetniška osebnost. V Münchnu se je seznanil z nemškim impresionizmom, v Weimarju pa se je navdušil za konstruktivizem. V Lj. je stopil v družbo likovnih umetnikov, ki so zastopali revolucionarne smeri; glavni so bili: Lojze (Luis) Spazzapan, Ivan Čargo in Veno Pilon, sami primorski umetniki. 1924 je priredil v Lj. svojo prvo razstavo, naslednje leto še eno. Snoval je modernistično revijo Konstruktivizem, ki pa ni izšla. K sodelovanju je vabil tudi Srečka Kosovela. Sestavil je konstruktivistični manifest za avantgardistično revijo Tank (s podnaslovom Revue internationale active – Mednarodna revija nove umetnosti), katero je izdajal Ferdo Delak, doma iz Solkana. Tu je prispeval tudi ilustracije. Izšli sta dve številki. Od 1923 do 1926 je sodeloval kot ilustrator mladinskega mesečnika Novi rod (Trst). V letniku 1925/26 je objavil članek Otroške risbe (131–132). 1926 je priobčil nekaj ilustracij v srednješolskem mesečniku Naš glas (Trst). Izvršil je velike dekoracije na italijanskih prekooceanskih ladjah (Saturnia, Vulcania, Neptunia, Oceania, Conte di Savoia, Victoria). Poslikal je c. na Grahovem v Baški dolini, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Štivanu pri Devinu, v Knežaku in na Baču, v Košani ter v Račicah v Istri. Č.-eva umetniška pot teče vedno v revolucionarni smeri od postimpresionizma v ekspresionizem, kubizem, futurizem, konstruktivizem, novi socialni realizem, fovizem, neokubizem in abstraktizem. V marcu 1927 je imel v občinski galeriji v Trstu s svojo skupino sindikalno razstavo. Ob isti priložnosti je bilo v razstavnem katalogu njegovo delo orisano takole: »Sedanjo umetniško produkcijo lahko označimo kot abstraktno-impresionistično. Barva in prostor sta osrednji prvini, ki ju umetniško hotenje ustvarjalca oblikuje s samolastnim izpovedno izraznim načinom. Razstavljavec individualno presnavlja realizem, to je, gradi svoj lastni likovni svet iz stvarnega sveta in iz vsakodnevnih zapažanj. Prostor skuša razbiti, ga pregledati iz vseh perspektiv, tudi iz onih, ki jih ni in ki so plod ustvarjalčeve fantazije« (Šijanec 105). Č. je veliko razstavljal. Prve razstave je imel v Lj. (1924 in 1925). Organiziral je skupino konstruktivistov, ki so razstavljali v Trstu 1927. Med Slovenci so bile njegove razstave še v Mrbu, Gor., Celju, Kranju, Idriji, Kopru, Clcu; drugod v Jsli pa v Zgbu, Bgdu, na Reki in v Dubrovniku. V Italiji je razstavljal v Milanu, Monzi, Neaplju, Livornu, Veroni, Vicenzi in Vidmu. Segel je tudi v druge države z razstavami na Dunaju, v Berlinu, Stuttgartu, Pragi, Zürichu, Bernu, Arbonu (Švica), v Cincinnati (ZDA), Bringhtonu (Anglija) in v Rotterdamu (Holandska). Po zadnji vojni je sodeloval pri dekoraciji Kulturnega doma v Trstu (1964). Č. je izdal naslednje samostojne publikacije: Slovenski pesniki in pisatelji v grafiki. Sedemnajst listov s 34 portreti. Trst 1948, 4°; Grafika. Izvirni lesorezi. Koper 1950 (200 slov. in 200 ital. izv.); Srečko Kosovel, L'inno del poeta. Traduz. di Pavle Merkù. Izd. L'Asterisco, Trst 1974; format 50x50. Vsebuje pet povečanih lesorezov iz Našega glasa 1925. Za svoje življenjsko delo je Č. 6. febr. 1976 prejel Prešernovo nagrado. Č.-evi učenci so Lojze Spacal, Jože Cesar, E. Zaje, Klavdij Palčič, J. Lukežič.

Prim.: Vprašalna pola in osebni podatki; Stelè, Umetnost 1960, 139–142; Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, 104–107; Ferdo Delak-Heinz Luedecke, Junge slowenische Kunst. Der Sturm, Berlin 1929, XIX. letnik, Sonderheft; Katalog razstave konstruktivistične skupine v Trstu 1927; ZSS VI, 169–170; Janez Mesesnel, Konstruktivistični jubilej Avgusta Černigoja, Sinteza, revija za likovno kulturo. Lj. 15. okt. 1969, 29–34; Milko Bambič, Avgust Černigoj je končno vendarle spregovoril tudi o Srečku Kosovelu, PDk 19.8. 1973; Srečko Kosovel, Integrali, Lj./Trst 1967 – Predgovor: Anton Ocvirk, Srečko Kosovel in konstruktivizem 82–97.

K-n