Čeč, Luka (1785–1836)

Čeč Luka, odkritelj Postojnske jame, r. 11. okt. 1785 v Postojni, u. prav tam 31. jul. 1836. Rod izvira po vsej verjetnosti iz Čičarije v Istri (v jamskih vodnikih ga ponekod tiskajo Čič). Obe obliki sta na Notranjskem pogosti. Leta 1807 se je poročil s Katarino Smerdu in imel z njo 8 otrok. Ko je postojnski okrožnik blagajnik Josip Jeršinovič pl. Löwengreif, ki se je z veliko ljubeznijo posvečal kraškemu podzemlju v Postojni, najel v prvi polovici maja 1816 nekaj delavcev, da bi primerno razsvetlili Veliko dvorano v jami za vhodom, kajti okoli 14. maja se je v Postojni ustavil avstrijski cesar Franc I., je med drugimi najel tudi Č.-a, poleg Franca Šibenika, Valentina Berneta. Ti so bili torej že takrat svetilničarji. Dve leti kasneje, aprila 1818 je bil cesar Franc I. z ženo cesarico Karlo Avgusto že spet v jami. Ob tej priložnosti je Jeršinović poveril nadzorstvo nad delavci, ki so v Veliki dvorani nameščali transparente in luči, bivšemu cestnemu nadzorniku Jakobu Vidmarju. Neko popoldne je delavec Č. splezal z največjim naporom na visoko skalo nad podzemeljsko Pivko in izginil vsem izpred oči. Ker ga ni bilo več kot pol ure, so se vsi zbali in slutili nesrečo. Ko pa se je Č. spet prikazal, je navdušeno zaklical: »Tu je nov svet, tu je paradiž!«. Naslednji dan so skupaj s Č. šli globoko v jamo Jakob Vidmar, Jakob Vičič, Franc Šibenik in okrajni gozdar v Planini Franc Muhleisen. O verodostojnosti teh podatkov priča zaslišanje bivšega cestnega nadzornika Jakoba Vidmarja, ki ga je opravil postojnski okrožni komisar Friderik Kreuzberger vitez pl. Kreuzberg, in sicer 19. dec. 1823. Jamska komisija, ki je začela delovati po odstopu Jeršinoviča (sept. 1823), je leta 1825 izvolila prvo jamsko osebje, ki je zapriseglo februarja. Med 6 pomožnimi vodniki svetilničarji je bil imenovan tudi Č. Ta je ostal potem v službi v jami do svoje smrti, ko je umrl za kužno boleznijo. Pet dni prej mu je umrl petletni sin Andrej in petnajstletni sin Jožef, dan prej pa še žena. Njegovo mesto jamskega vodnika je prevzel njegov brat Jakob. Zaradi slabega gmotnega položaja in številnih družin so se Berne, Šibenik in Č. obrnili na deželni gubernij (17. marca 1825) in pozneje celo na cesarja (1832), da bi jim zaradi zaslug pri odkrivanju jame priznali vodniško službo do smrti. Prošnja jim je bila zavrnjena. Č. je v času svoje jamske službe pomagal uravnavati jamske poti, za Zastorom je uredil bazen s človeškimi ribicami, zasadil prvo drevje pred vhodom v jamo, leta 1831 pa odkril prvega jamskega hrošča na svetu. Izročil ga je Francu Hohenwartu, piscu prvega jamskega vodnika po Postojnski jami, ta pa ga je dal naprej velikemu prirodoslovcu–amaterju Ferdinandu Schmidtu. Ta je hrošča poimenoval po darovalcu Hohenwartu Leptodirus hohenwarti in tudi slovensko drobnovratnik. Leta 1968 je bila odkrita v Kongresni dvorani spominska plošča z napisom: »Notranje dele Postojnske jame je odkril 14. aprila 1818 domačin Luka Čeč 1785–1836«. Po njem se tudi imenuje jamarski klub v Postojni, ploščo ima tudi na rojstni hiši v Postojni.

Prim.: R[oman] Savnik, Naši zaslužni raziskovalci in propagatorji Postojnske jame, TurV 1955, 325–7; isti, Iz zgodovine Postojnske jame. I., Kron 1958, 138–145; France Habe, L. Č., odkritelj Postojnske jame, v: 150 let Postojnske jame, Postojna 1968, 9–17; tudi str. 5; Naše jame, 1968, 1/2, passim; E. Schuchmacher, Evropski narodni parki, Lj. 1975, 253 (slika drobnovratnika) in 269; Perco, Postumia e le sue celebri Grotte, Postumia, 1942, 49.

Brj.