Čadež, Marjan (1912–2009)

ČADEŽ, Marjan, meteorolog, (r. 7. 9. 1912, Gorica, Italija; u. 28. 8. 2009, Ljubljana). Oče Franc Čadež, fizik, meteorolog, srednješolski profesor, mati Frančiška (Fanči) Čadež, r. Biber, koncertna pevka. Brat Vladimir Čadež, gradbenik, sinova Vladimir Čadež, astrofizik, in Iztok Čadež, fizik, astrofizik, nečaka Andrej Čadež, fizik, astrofizik, in Matjaž Čadež, fizik, računalničar, podjetnik.

Med prvo svetovno vojno se je družina najprej preselila v Idrijo, zatem v Ljubljano, kjer je Čadež obiskoval gimnazijo (1923–32). V Ljubljani se je 1932 vpisal na Filozofsko fakulteto in 1936 diplomiral iz matematike. Kot suplent je 1938–39 poučeval na gimnaziji v Prizrenu (Kosovo) in 1939–41 na gimnaziji v Celju, kjer je 1940 opravil profesorski izpit, nato do 1944 občasno v Ljubljani. Že kot dijak je izvajal meteorološke meritve in v ta namen skonstruiral lastni ombrograf (naprava za merjenje količin padavin) in anemograf (naprava za merjenje hitrosti in smeri vetra).

1942 je doktoriral iz fizikalnih znanosti na ljubljanski Filozofski fakulteti v okviru matematično-fizikalne skupine z disertacijo Vpliv turbulence na postanek in razvoj inverzij ter na razvoj nič stopinjskih izotermij, v kateri dokazuje bistveni vpliv turbulence na inverzije predvsem v višjih višinah in s tem na potek vremena. Disertacija je 1942 izšla tudi kot posebni odtis Razprav matematično prirodoslovnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Od 1944 je bil zaposlen na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je bil do septembra 1945 sodelavec vojaškega meteorološkega centra na letališču v Mostah v Ljubljani, kjer je s pomočjo meteorologov iz Sovjetske zveze ustanovil sinoptično meteorološko službo. Kasneje je bil zaposlen na Kmetijskem znanstvenem zavodu Slovenije. 1947 je bil vpoklican v Beograd ter bil tam do 1956 kot načelnik klimatološkega oddelka zaposlen v novoustanovljeni Zvezni upravi hidrometeorološke službe in kasneje aerološkega observatorija. Zaslužen je bil za poenotenje merilne opreme in obrazcev za vpisovanje meritev na ozemlju Jugoslavije.

1952 je postal prvi predsednik Meteorološkega kluba v Beogradu, ki je 1955 prerasel v Meteorološko društvo Srbije, in postal njegov prvi predsednik. Sodeloval je pri ustanavljanju srednje Hidrometeorološke šole v Beogradu, na kateri je 1947–53 honorarno predaval fiziko atmosfere, teoretično in dinamično meteorologijo ter analizo in prognozo vremena. 1956 je bil izvoljen za izrednega profesorja za teoretično meteorologijo na Prirodoslovno matematični fakulteti v Beogradu, 1964 pa za rednega profesorja. Meteorološke predmete je tam poučeval vse do upokojitve 1978, po upokojitvi pa je postal honorarni profesor na univerzi v Skopju. Bil je mentor številnim doktorandom z območja Jugoslavije, mdr. Zdravku Petkovšku in Andreju Hočevarju, ki sta bila kasneje profesorja in mentorja naslednjim generacijam meteorologov v Sloveniji. Od 1956 je bil kot prvi Slovenec član angleške Royal Meteorological Society.

1951–56 je bil glavni urednik Vesnika Hidrometeorloške službe FNRJ. 1969–73 je bil urednik dveh letnikov Zbornika meteoroloških i hidroloških radova, ki ju je izdal Zvezni hidrometeorološki zavod v Beogradu. Predaval je tudi na tujih univerzah (mdr. v Leipzigu, Berlinu, Darmstadtu, Ljubljani, Sarajevu).

Po 1991 se je vrnil v Slovenijo in se vse do smrti udeleževal srečanj Slovenskega meteorološkega društva ter se vključeval v slovensko meteorološko srenjo.

Objavil je več kot sto znanstvenih in strokovnih del predvsem s področij dinamične in fizikalne meteorologije. 1936 je v Kroniki slovenskih mest objavil svoj prvi članek Označba ljubljanskega vremena, v katerem je vremenske pojave v Ljubljani pripisal sedmim vremenskim tipom, 1939 pa v isti publikaciji članek z naslovom Nevihte v Ljubljani, ki ga je utemeljil na lastnih meteoroloških meritvah in opazovanjih. 1939 in 1940 je v nemško-avstrijskem zborniku Meteorologische Zeitschrift izdal več člankov s področja fizikalne meteorologije. 1939 je v Planinskem vestniku izšel njegov članek z naslovom O vzrokih postanka in razvoj neviht, 1941 pa članek Kdaj in zakaj pri nas sneži.

Decembra 1945 je v samozaložbi izdal publikacijo Impulzna teorija gibanja, ki jo je posvetil staršem, »pokojnemu očetu, ki mi je dal veselje za opazovanje in raziskavanje vremenskih pojavov, ki mi je znal prikazati tajinstvene lepote naše nežive narave; posvečam ga materi, zaradi katere sem se odločil, posvetiti se popolnoma proučevanju vremena«. V uvodu tega dela je tudi skromno zapisal: »Vsekakor sem se ves čas zavedal, da sem samo opazovalec in zapisovalec božansko duhovitih lepot našega neskončnega stvarstva.«

Objavil je vrsto znanstvenih člankov v publikacijah Astronomska i meteorološka saopštenja, Razprave i studije Zvezne uprave Hidrometerološke službe FNRJ, Beiträge zur Physik der Atmosphäre, Beiträge zur Geophysik idr., bil je tudi član uredniških odborov več tujih meteoroloških revij (Italija, Nemčija, Madžarska).

1957 je v prvi številki Meteorološkega zbornika, ki ga je takrat začelo izdajati Društvo meteorologov Slovenije, objavil članek z naslovom O stabilnosti atmosfere. Kasneje v Sloveniji ni več objavljal.

1952 je v založbi Zvezne uprave hidrometeorološke službe izdal učbenik za dijake srednje hidrometeorološke šole v Beogradu za predmet Fizika atmosfere. 1959 je izdal prvi univerzitetni učbenik s področja meteorologije v Jugoslaviji z naslovom Uvod u dinamičku meteorologiju. 1973 je univerza v Beogradu izdala njegov učbenik z naslovom Meteorologija.

Čadež je znanost populariziral v različnih člankih v časopisih in revijah, meteoroloških društvih ter v javnih nastopih na radiu in beograjski televiziji. Prejel je več nagrad in priznanj, mdr. red dela II. reda (1955), posebno priznanje Meteorološkega zavoda SR Slovenije ob tridesetletnici ustanovitve (1977), red zaslug za narod z zlato zvezdo (1979). Srbsko meteorološko društvo ga je za zasluge pri razvoju meteorologije v Jugoslaviji imenovalo za častnega člana. Slovensko meteorološko društvo mu je 2007 podelilo nagrado za življenjsko delo in s tem povezano častno članstvo.

Čadež Marijan (op. ur.: Marjan), meteorolog, univerzitetni profesor, r. 7. sept. 1912 v Gor. Osn. š., gimn. in U je obiskoval v Lj., kjer je diplomiral 1936. Profesorski izpit napravil 1940, doktoriral 1942 na podlagi disertacije Vpliv turbolence na postanek in razvoj inverzij ter na razvoj O-izotermij (delo izšlo v Razpravah AZU, matematično-prirodoslovni razred. II., tudi kot posebni odtis, str. 481–501). Od 1938–39 je bil najprej kontraktualni, potem redni suplent na gimn. v Prizrenu, nato v Celju 1939–41. Med vojno bil na raznih lj. gimnazijah, deloma tudi brez službe. Od 1944 na Zavodu za meteorologijo in geodinamiko v Lj., nato na Kmetijskem znanstvenem zavodu. Kasneje poklican v Bgd za pomoč pri organizaciji novoustanovljene Zvezne uprave hidrometeorološke službe. Tu delal od 1947 do 1956, ko je postal izredni prof. za teoretično meteorologijo. Upravnik aerološkega observatorija. Istočasno je od 1947 do 1953 honorarno predaval na hidromteorološki š. v Bgdu in sicer predmet fizika atmosfere. Od 1948 je bil izbran za honorarnega učit. za predmet teoretična meteorologija, od 1951 pa še za predmet analiza in prognoza vremena. Od 1956 je šef metereološko-klimatološkega zavoda na prirodno-matematični fakulteti. Obsežno je njegovo organizacijsko delo na področju ustanavljanja in oblikovanja šol in pouka meteorologije ter meteorološke službe Jsle. Pomagal je postaviti prvi program te službe, predvsem skrbel za unifikacijo navodil, obrazcev, instrumentov in vremenskih hišic. Veliko se je posvečal sistematični znanstveni obdelavi razvoja vremena Jsle. Predlagal in dosegel je, da se vreme obdeluje po sistemu statistike fenomenov in vremenskih tipov, in to beleži na posebnih obrazcih. Kasneje je na Mednarodnem centru za raziskovanje meteorologije Mediterana dosegel, da se isti obrazci od 1957 vpeljejo na vseh standardnih postajah na področju Mediterana. Udeležil se je številnih kongresov in podobnih sestankov doma in v tujini. Od 1951 je član aerološke komisije Svetovne meteorološke organizacije; od 1956 kot prvi Jugoslovan član Kraljevskega meteorološkega društva Velike Britanije. Vrsto let je bil izbran v upravni odbor Meteorološkega kluba v Beogradu, bil njegov prvi predsednik. 1957 izbran za preds. novoustanovljenega Meteorološkega društva Srbije. Od 1951 do 1956 glavni ur. Vesnika hidrometeorološke službe, ur. je pravtako dva letnika Godišnjaka Aerološke opservatorije, član uredništva Zbornika razprav (izd. Meteorološka služba Slovenije). Od 1956 je sekretar meteorološke podkomisije nacionalne komisije za geofizično leto. Vse to bogato meteorološko delo je posledica velike ljubezni in zanimanja za meteorologijo, ki jo je podedoval od očeta dr. Franca Čadeža. Že kot dijak je Č. skonstruiral ombrograf in anemograf; za zadnjega prejel nagrado lj. mestne občine. Vsega skupaj je objavil nad 80 znanstvenih razprav, tako doma kakor v tujini. Sodeloval je pri naslednjih tiskih: Kronika slovenskih mest (1936, 1939), Metereologische Zeitschrift (1939, 1940), PV (1941), Gore in ljudje (1946), Astronomska i meteorološka saopštenja (1947–49), Publikacije Zvezne uprave hitrometeorološke službe FLRJ (1949, 1950, 1954), Godišnjak aerološke opservatorije (1953, 1956), Večje število prispevkov je objavil v nemških, angleških, francoskih meteoroloških glasilih in zbirkah. Izdal je knjigo Fizika atmosfere, Beograd.

Prim.: Objave univerze v Ljubljani, št. 8, 1957, 47–9; Kokole, 82; Kojeko 2, 159.

Brj.