Novi Slovenski biografski leksikon
ČADEŽ, Danilo (rojstno ime Danijel Čadež), tenorist, radijski urednik (r. 4. 7. 1932, Solkan). Oče Jožef Čadež, gostilničar, lovski čuvaj, grobar, mati Stanislava Čadež, r. Boškin, gostilničarka. Ded Franc Boškin, tenorist, sin Vladimir Čadež, tenorist.
Rodil se je v družini, pri kateri so imeli doma gostilno skupaj z dvorano, namenjeno kulturnim prireditvam. Ta je postala tudi zibelka Primorskega dramskega gledališča. Tako je Čadež že v prvih letih življenja intenzivno spoznaval glasbo. Osnovno šolo je obiskoval v Solkanu (1938–42), šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Gorici, hkrati je tam obiskoval tudi nižjo glasbeno šolo (1938–47). 1947 se je po t. i. mali maturi v Šempetru pri Gorici vpisal na višjo gimnazijo (1947–50) in v nižjo glasbeno šolo (1947–51). Njegov glasbeni talent je prva opazila razredničarka v osnovni šoli. Pri osmih letih je tako z glasbeno točko že nastopil v Bologni kot predstavnik otrok Julijske krajine. Glasbeno izobraževanje je nadaljeval v Ljubljani (1951–57), najprej v dveletni glasbeni pripravljalnici (1951–53), nato na Srednji glasbeni šoli Ljubljana (1953–57), danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, kjer je izpopolnjeval teoretično in glasbeno znanje ter se učil solo petja pri Adu Darianu. Hkrati je obiskoval dveletno šolo za dirigente in jo zaključil 1953. Med obiskovanjem srednje glasbene šole v Ljubljani je postal član komornega zbora Radia Ljubljana, v katerem je ostal do 1961, ko se je vrnil v Solkan. V času šolanja v Ljubljani je bil eden izmed ustanovnih članov pevskega zbora Vinko Vodopivec, iz katerega se je potem oblikoval Slovenski akademski oktet. 1958–66 je bil tudi član Koroškega okteta.
Slovenskemu oktetu se je kot tenorist pridružil 1966 in v njem ostal do 1996. Takoj po prihodu se je z zasedbo udeležil gostovanja v ZDA in postal njen vodilni tenor. V prihodnjih treh desetletjih je z oktetom gostoval po vsem svetu, v veliki meri so peli za slovenske izseljence, imeli pa so koncerte tudi za drugo občinstvo. Slovenski oktet je imel predvsem v povojnem času velik pomen pri krepitvi narodne zavesti in ohranjanju slovenske zborovske pesmi na visoki profesionalni ravni. Pomenil je uteho slovenskim izseljencem in možnost stika s slovensko pesmijo v času, ko tehnologija še ni omogočala neomejenega dostopa do glasbe. 1977 je Čadež postal aktivno angažiran pri izboru novih članov, pri čemer je sodeloval tudi v prihodnje. Slovenski oktet je zapustil 1996, ko je vanj vstopil njegov sin, Vladimir Čadež.
1959–61 je bil zaposlen na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani kot učitelj glasbe in razrednega pouka. V tem času je opravil še dva letnika Zgodovinskega oddelka Akademije za glasbo. 1961 je bil premeščen v Novo Gorico na mesto ravnatelja nižje glasbene šole in njene podružnice v Šempetru pri Gorici. 1969 se je zaposlil na Radiu Ljubljana v redakciji za zborovsko in folklorno glasbo ter 1981 postal urednik za zborovsko glasbo. Do 1988 je bil koordinator za zborovsko glasbo z jugoslovanskimi radijskimi postajami. Upokojil se je 1992, a nato zaposlitev podaljšal do 2000, ko so redakcijo ukinili.
Kot član komornega zbora RTV Slovenija (prej Radio Ljubljana) je bil tudi arhivar za note zbora. V času zaposlitve na Radiu Ljubljana je vzpostavil sodelovanje z jugoslovanskimi radijskimi postajami. V Solkanu je 2001 uredil manjši muzej Slovenskega okteta.
S Slovenskim oktetom je bil Čadež nagrajen z nagrado Društva slovenskih skladateljev (1971), Drabosnjakovim priznanjem (1975), nagrado Orlanda di Lassa (Dubrovnik, 1984) in zlatim znakom svobode RS (1996).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine