Combi, Carlo Giovanni Francesco (1827–1884)

COMBI, Carlo Giovanni Francesco (Carlo Francesco Giovanni Combi), pravnik, politik, domoznanec (r. 27. 7. 1827, Koper; u. 11. 9. 1884, Benetke, Italija). Oče Francesco Combi, pravnik, pesnik in prevajalec, mati Teresa Combi, r. Gandusio.

Obiskoval je gimnazijo v Kopru in licej v Padovi, študiral je pravo v Padovi in študij zaključil v Genovi 1850. Diplomo je potrdil v Pavii (1853). Službovanje v Trstu je začel kot pripravnik v pisarni odvetnika Giuseppeja Millanicha. Tam se je srečal s krogom italijanskega zgodovinarja in arheologa Pietra Kandlerja, zaradi česar se je še bolj poglobil v proučevanje krajevne zgodovine. Med bivanjem v Genovi, Milanu, Padovi in na Reki (1849–56) je objavil več člankov v italijanskem tisku, ki so zagovarjali in dokazovali romanstvo in italijanstvo Istre ter sosednjih dežel, ki jih je združil v pojem Porta orientale. To ime je nosil tudi koledar (1857–59), v katerem je Combi s svojimi objavami utrjeval italijanstvo na »vzhodnih vratih« Italije in gojil protiavstrijsko miselnost. Z domoznanskimi objavami je krepil dejavnost italijanofilskega in protiavstrijskega tajnega narodnega odbora za Trst in Istro (Comitato nazionale segreto per Trieste e l'Istria), katerega član je bil in ga je tudi vodil. 1856–59 je poučeval na gimnaziji v Kopru. Zaradi političnih razlogov so mu službo odpovedali in je 1865 odšel v emigracijo, potem ko mu je avstrijska oblast zapretila z zaporom v Temišvaru. Pred tem je objavil knjigo Saggio di bibliografia istriana (1864), objavo je kritično ocenil Pietro Kandler, ki je spremljal tudi druge Combijeve objave, kar je med njima sprožilo nesporazume. Od 1865 je živel v Benetkah, kjer je predaval civilno pravo na višji trgovski šoli (od 1868). V Benetkah, Torinu in Milanu se je povezoval z emigranti iz Istre in Trsta. Deloval je publicistično, v prispevkih je večinoma dokazoval italijanstvo Istre, ki naj bi se z drugimi predeli Avstrijskega Primorja združila z nastajajočo Italijo. Gojil je podcenjujoč in prezirljiv odnos do Hrvatov in Slovencev. Bil je izrazit iredentist, prepričan, da je močna Italija odvisna od trdne vzhodne meje. Prepričan je bil, da je treba slovansko prebivalstvo poitalijančiti. Ta stališča je zapisal tudi v Apello degli Istriani all'Italia (1867). Knjiga njegovih izbranih spisov je izšla postumno kot Istria : studi storico politici (1886).

V Kopru od 2006 deluje italijanski kulturni center, imenovan po njem (Italijanski center za promocijo, kulturo, usposabljanje in razvoj Carlo Combi). Italijanska skupnost mu je tam že 1923 odkrila spominsko ploščo (prenovljena 2014).

Combi Carlo, odvetnik, publicist, r. 27. jul. 1827 v Kopru, u. 11. sept. 1884 v Benetkah. Oče Francesco, odvetnik, mati Teresa Gandusio. Osn. š. in gimn. je obiskoval v Kopru in Trstu, pravo je študiral v Padovi, študij je zaključil v Genovi (1850); diplomo je nostrificiral v Paviji (1853). Po šolanju se je pripravljal na odvetniški poklic, med 1856–59 je učil na koprski gimn. Zaradi polit. razlogov so mu službo na gimn. odpovedali. 1865 je odšel v polit. emigracijo. Živel je v Benetkah, kjer je od 1868 predaval civilno pravo na višji trg. š. C. je že v študentovskih letih deloval publicistično, v letih 1848–49 je sodeloval pri milanskem in genovskem tisku. S pravo polit. publicistiko je pričel takrat, ko je izdajal in sodeloval pri zborniku Porta orientale (1857–59), v katerem je prikazoval it. Istre, katere ozemlje so »vzhodna vrata Italije«. Potlej je bilo vse C-jevo publicistično delo usmerjeno k izenačevanju zgod. Istre z zgod. italijanstva v Istri; zgod. mu je postala »ancilla politicae«. Odtod tudi nesoglasje C. in iredentistov z zgod. P. Kandlerjem, ki ni pristajal na ločitev Trsta in Istre od Avstrije. Med pomembnimi kasnejšimi C-jevimi objavami je omeniti Saggio di bibliografia istriana (1864), toda polit. ciljem podrejene so študije Etnografia dell'Istria (Rivista contemporanea 1860–61), La frontiera orientale d'Italia e la sua importanza (Politecnico 1862), L'Istria e le Alpi Giulie (Annuario statistico italiano 1864), Importanza delle Alpi Giulie e dell'Istria per la difesa dell'Italia orientale (Rivista contemporanea 1866). Navedene prispevke je objavil anonimno, ker je takrat živel še v Kopru. Po vojni 1866 in v emigraciji je nadaljeval s polit. publicistiko zlasti v Appello degli Istriani all'Italia (Firenze 1866), kjer je znova poudarjal potrebo italianiziranja istrskih Slovanov. Sodeloval je v Gazzetta del popolo (Firenze), La Provincia (Koper) in Corriere di Venezia (Benetke), objavljal je poleg polit. tudi kulturno zgod. spise: C-jevi izbrani članki so izšli postumno v knjigi Istria. Studi storici e politici (Milano 1886). V it. nacionalistični historiografiji velja C. za »svetnika jadranskega iredentizma« (F. Salata). Njegovo delo je kritično obravnal M. Bertoš, ki je sodil, da je C-jeva teza o močni vzhodni meji It. služila za opravičevanje agresivnih nastopov proti Slovencem in Hrvatom od iredentizma, preko fašizma do obdobja hladne vojne po drugi svetovni vojni.

Prim.: DBI 27, 533–535 (in tam navedena literatura); M. Bertoša, Istarsko vrijeme prošlo, Pula 1978, 51–70; I. Juvančič, Pojav it. iredentizma in vprašanje asimilacije, Razprave in gradivo, Inštitut za narodnostna vprašanja v Lj. 1/1960, 135–49.

B. Mar.