Chiabudini, Luciano (1931–1999)

Chiabudini Luciano, beneški narečni pisatelj, kulturni delavec, r. 13. dec. 1931 v Ščiglah pri Podbonescu, živi z družino ravno tam. Oče Peter, kmet, mati Rafaela Pierigh; 6. izmed 8 otrok; brat Giuseppe (gl. čl.). Po očetovi smrti (oče je padel kot it. vojak na Volniku pri Drežnici febr. 1943) je bil sprejet v zavod za vojne sirote v Čedadu. Osn. š. je opravil v Čedadu, srednjo pa na Tehnično-industrijskem zavodu Malignani v Vidmu ter dosegel diplomo kovino-mehaniškega tehnika. Zaposlil se je kot strojevodja na Drž. železnicah. Stik z domačimi in sosednjimi koroškimi in slov. železničarji je C, pozornemu samouku, veliko pomagal pri osebnostni kulturni rasti. V mladosti je velikodušno sodeloval pri katol. organizacijah, najprej v Benečiji, nato pa v Vidmu. Posebej ga je veselilo amatersko odrsko nastopanje. – Smisel in vrednota slov. nar. pripadnosti ter ljubezen do beneške kulturne dediščine, vtelešene v nar. običajih, ki sta jih v otroštvu C. posredovala mati in župnik Anton Cuffolo in so kasneje deloma v njem zaspali, so se v C. ponovno prebudili v 70. letih. Zaslugo pri tem imajo zlasti »Benečanski kulturni dnevi« in slov. tisk (N. Matajur). To je C. približalo slov. ben. organizacijam. Že od 1978 sodeluje pri kulturno verskem listu Dom s stalno rubriko v sočnem ben. narečju pod naslovom »Piha Ponediščak«. Snov zajema v vsakdanjem življenju, v vaški kroniki, v spominu bližnjih in polpreteklih danosti in dogodkov v Slov. Benečiji. Pri tem C. s posebno skrbjo oživlja pristno beneški besednjak, ki je v marsičem zamrl, ter postopno vnaša v svoje pisanje obče slov. izraze. Tako se tudi postavlja po robu vedno večji poplavi it. frazeologije. Da je ta njihova skrb zbudila pozornost tudi na Filozof. fak. Lj. U, priča dipl. naloga Celjanke Marije Hočevar z naslovom »Nadiški knjižni jezik« (ak. l. 1989/90, mentor prof. dr. J. Toporišič). – C. je tudi avtor gledaliških tekstov, pisanih za Beneško gledališče, npr. Same pravce, Liepa naša domovina, Na zdravje idr. – Za Radio Trst A je v letih 1979–85 pisal in z igralci Beneškega gledališča oblikoval mesečne oddaje za Benečijo. Omeniti velja zlasti rubriki Okuole ognjišča in Beneški kabaret. – Številne so tudi C-jeve priložnostne pesmi v ben. narečju. Nekatere je C. sam uglasbil ter jih izvajal na »Senjamu beneške piesmi« na Lesah. Naj omenimo pesem Vsakdanji kruh, ki je dobila prvo nagrado na Senjamijleta 1978. V letih 1978/79 je C. s skupino »Bintars« posnel tri zvočne kasete, ki vsebujejo humoristične pripovedi iz ben. življenja, npr. Od Nediških dolin, Nevarna ljubezen idr. – C. redno sodeluje tudi pri Trinkovem koledarju in pri listijEmigrant. Podpisuje se z raznimi psevdonimi, kot so: Lu-chi, Tonca Ponediščak, Pon., P. – Zaradi dobrega poznaja it. in furlan. jezika se C. rad izraža tudi z it. in furlan. verzi. Omeniti velja zbirko, objavljeno 1989 z naslovom Canzonando sui binari/Cjârs amîs compajns di vôre, v kateri pesniško slika celo vrsto železničarjev, zajetih v ritem vlakov in voznih redov. – C. je tudi avtor it. in furlan. besedil za pesmi, ki so bile izvedene na raznih glasbenih festivalih v Furlaniji (Rassegna corale – Camino al Tagliamento 1978; Cetra dei piccoli – Čedad 1978; In arte Buri – But-trio 1989). Za svojo kulturno dejavnost je C. prejel odličje stranke Slov. skupnosti leta 1991; Slovstveno nagrado »Lastra di Antro« v Špetru Slovenov leta 1989; častno omembo pri Nagradi »Penna d'oro ferroviaria« v Anconi leta 1986.

Prim.: Osebni podatki, časopisna poročila; Pustita nam rože po našim sadit, ZTT 1983, pass.

Ured.