Cusani, Jožef (1702–po 1764)

CUSANI, Jožef (Jožef/Giuseppe Cusani/Cassani/Cossani/Cosan/Košan), redovno ime Rogerij, duhovnik, nabožni pisatelj (r. 14. 3. 1702, Šempeter pri Gorici; u. po letu 1764). Oče Štefan Cosan (Košan), mati Ana Cosan (Košan).

Rodil se je v premožni družini, o čemer priča izbira uglednih krstnih botrov. Po končani gimnaziji v jezuitskem kolegiju v Gorici (1716–22) je vstopil v noviciat kapucinskega reda na Reki (1722–23), kjer je prejel redovno ime Rogerij. V Gradcu je kot bogoslovec študiral filozofijo in teologijo (1723–27) ter v tistem obdobju izstopil iz reda kapucinov. Posvečen je bil kot svetni duhovnik in 1727 nastopil službo kaplana v Šempasu (1727–30). Po krajši premestitvi je v Šempasu znova deloval 1732–39, nato je odšel za vikarja v Štanjel na Krasu. Njegova navzočnost v Štanjelu je izpričana za obdobje 1750–54, potem se je pridružil minoritom v Gorici (1754). Ker je bil vešč slovenskega jezika, je na prošnjo minoritskega provinciala v Celovcu Konstantina Watta in po priporočilu nadškofa Karla Mihaela Attemsa odšel za duhovnika v Podklošter v Ziljski dolini. Njegova nadaljnja usoda ni znana, prav tako nista znana čas in kraj njegove smrti.

V knjigi Christianus moribundus Sacramentis Poenitentiae, Viatici et Extremae Unctionis provius ... collectore p. Josepho Cusani sacerdote curato, ki je ohranjena v le nekaj izvodih, govori o pripravi na smrt. V latinščini je objavljeno besedilo, namenjeno samo duhovnikom, v slovenskem jeziku, ki vsebuje primorske narečne značilnosti, pa besedilo za umirajočega skupaj z duhovnikom. Pietro Antonio Codelli mu pripisuje tudi knjigo Catechismus Slavonicus. O njegovem avtorstvu P. A. Codelli sklepa po vizitacijskem zapisniku nadškofa Attemsa, v katerem duhovniki odgovarjajo, da poučujejo krščanski nauk po slovenskem katekizmu, prirejenem po sv. Robertu Bellarminu. Tega naj bi uredil slovenski avtor, izdali pa naj bi ga misijonarji. Delo poleg priredbe vsebuje še razlago dnevnih evangelijev in snov za pridige. Nekateri raziskovalci menijo, da je pripisovanje tega dela Cusaniju zmotno.

Cusani (Cassani, Cossani, Cosan, Košan) Jožef, nabožni pisatelj, r. 14. marca 1702 v Šempetru pri Gor. Oče Štefan Cosan (Košan) in mati Ana, oba šempetrska rojaka. Biti sta morala premožna, če sta sinu za krstna botra izbrala pl. Ignacija de Gibelli ter Faustino Grabiz. šempetrski dekan Franc Mercina je v opombah h Kociančičevi zgodovini Šempetra (FoliumGor 1878, 132) objavil C.-jev krstni list in dostavil: »Da je Josephus Cosan (kakor še zdaj pravijo neki postranski rodbini) identična oseba z "Josephus Cusani", ne dvomim, če premislimo na tedanje čase, ko so preobračali ali recte pačili imena ad libitum.« Ker je bila župnija Šempeter od 1618 dalje pravno združena z jezuitsko redovno hišo v Gor., tako da je jezuitskemu predstojniku v Gor. pripadala uprava župnije, je C. prišel še kot otrok v stik z jezuiti. Zato je obiskoval gimnazijo (grammaticalia et humaniora) v jezuit. kolegiju v Gor. (1716–22). Nato je stopil v kapucinski red in opravil (1722–23) noviciat na Reki (redovno ime Rogerij – Calculus inscript. novit. O. F. Cap. Fluminensis). Zdi se, da je kot bogoslovec v Gradcu, kjer je opravil filoz. in teolog. (1723–27), izstopil iz reda in bil ord. konec marca 1727. Kot svetni duhovnik je 24. apr. 1727 nastopil službo kooperatorja (= kpl.) v Šempasu, kjer je ostal tri leta. Premeščen je bil drugam, toda 1732 ga je novi šempaski žpk Vit Romani spet dobil za kooperatorja v Šempas. Tu je zdaj ostal sedem let, do 1739, ko je odšel za vikarja v Štanjel na Krasu (Št. Kociančič, FoliumGor 1878, 86). Cerkveni položaj v komenski dekaniji je bil v tistih časih edinstven: župnija Komen, pod katero je spadala tudi podružna cerkev v Štanjelu, je bila od 1665 podobno kot Šempeter združena z jezuitskim kolegijem v Gor. Zavodski rektor je imel pravico predlagati škofu v imenovanje dušnega pastirja v Komnu: ta se je imenoval »stalni vikar« (vicarius perpetuus) in je bil hkrati tudi dekan (vicarius foraneus commensis). Dušni pastirji podružnih cerkva (vasi, tudi Štanjela) so se pa imenovali vikarji (vicarius) ali tudi izpostavljeni kaplani (capellanus expositus). C.-jeva prisotnost v Štanjelu je izpričana za leta 1750–54. Poročilo o vizitaciji v Štanjelu, ki jo je opravil gor. ap. vikar K. Attems 4. nov. 1750, izrecno ne navaja imena stanjelskega duhovnika, pač pa ga navajajo »Odločbe«, ki jih je nadškof po vizitaciji poslal komenskemu dekanu: »Pomembno relikvijo sv. Prospera... naj čast. Jožef Cusani, krajevni kpl. kurat, izpostavi javnemu češčenju. Isti kpl. naj letno opravi 26 sv. maš.« (NadškAGor., Visitationes [num. 201, 24, 96). Knjiga potrjenih spovednikov, ki se začenja z 1750, pravi, da je »Cusani, kurat v Štanjelu«, dobil jurisdikcijo, da lahko pri spovedi odveze od več pridržanih primerov. V isti vrsti sledi pripis z isto pisavo, a drugačnim črnilom: »Factus minorita professus! – Postal je minorit s slovesnimi obljubami.« (NadškAGor., liber 12, 37). Kdaj je C. odšel k minoritom (konventualcem reda sv. Frančiška) v Gorico? Vizitacijski zapisnik za 1758 pravi, da je jan. 1755 postal vikar v Štanjelu domačin Janez Švagelj. (Liber visit. 1758, 24). Sledilo bi, da je C. odšel k minoritom 1754. Minoritski provincial v Clcu Konstantin Watt je 1757 prosil nadškofa Attemsa, naj pošlje na Koroško duhovnika, veščega slov. jezika, ki naj prevzame službo slov. misijonarja v Ziljski dolini (Missionarius Sclavonicus ex Conventibus S. Francisci pro Valle Gillia). Nadškof je predlagal Cusanija, ki je v začetku 1758 odšel v Podklošter in od tam vodil slov. misijone (NadškAGor., Protocollus Caes. Reg. Rescriptorum de annis 1750–1760, Lib. n. 1, št. 644/57, 674/57, 728/58). Značilno je, da gor. akti govorijo o »Cusaniju«, medtem ko ga odgovori iz Celovca imenujejo »Cassani« (ali Cossani), kar potrjuje Mercinovo trditev, da je Cusanijev pravi priimek »Košan«. Nadaljnja njegova usoda je neznana in ne vemo, kdaj in kje je umrl. Zdi se pa, da je bil 1764 še živ. Vizitacijski zapisnik 1764 pravi namreč, da se je štanjelski vikar Janez Švagelj pritožil nadšk. Attemsu, češ da je nepreviden umrl Simon Rudež iz Hruševice pri Štanjelu, dasi je bil prosil za duhovno pomoč patre minorite iz Bistrice (PP. Minoritae in Feistriz vulgo Bistrica), ki so prišli na obisk v Štanjel. Kdo so bili ti minoriti, ki so iz daljne Bistrice na Zilji prišli v Štanjel, ako ne naš C. s svojimi sobrati? (Visitationes, Lib. n. 32, 42 bis). Kot nabožni pisatelj je C. izdal dve knjigi: 1749 je dal natisniti v Benetkah knjigo o pripravi na smrt (Umirajoči kristjan) pod naslovom Christianus moribundus Sacramentis Poenitentiae, Viatici et Extremae Unctionis provisus... collectore p. Josepho Cusani sacerdote curato, Venetiis 1749, tipis Modesti Fentii. Ohranjenih je le malo izvodov te knjige. V izvodu, ki ga hrani Biblioteca Civica v Trstu je kot dodatek slov. prevod »Dies irae dies illa... Boshia muzh se bo serdilla«. Codelli pravi, da je C. izdal Catechismus Slavonicus, ki bi utegnil biti Klapšetov (Clepse). Katekizem da je prirejen po Bellarminovem, vsebuje pa še razlago dnevnih evangelijev in snov za pridige. Do zdaj ni znan noben primerek tega katekizma, ki bi imel izreden jezikovni pomen. Codelli ni poznal dobro C.-ja; zmotno trdi, da je bil prej konventualec in potem svetni duhovnik, ne omenja knjige Christianus moribundus, ne pozna ne leta in ne kraja rojstva. Prav tako je zgrešena domneva, da gre najbrž za Klapšetov katekizem. C.-jev katekizem – tako pravi – je nosil naslov Catechismus Slavonicus, Klapšetov pa Catechismus ali poduzhenie eniga Christiana u tih nar bel potrebnih Štukah te Kershanske vere (I. izd. Lj. 1743, II. izd. Lj. 1757 z naslovom Synopsis Catechetica itd.). Pa tudi vsebina obeh katekizmov je povsem drugačna: Klapšetov podaja erotematično, v vprašanjih in odgovorih, poglavitne verske nauke, razlaga molitve, ima nagovor na ženina in nevesto ter pesem o veri. Ali je zares izšel C.-jev katekizem? Iz vizitacijskega zapisnika 1764 sledi, da so na vprašanje nadškofa Attemsa, če poučujejo kršč. nauk v ljudskem jeziku, duhovniki dajali različne odgovore: nekateri, da sledijo Bellarminovemu katekizmu, drugi Kanizijevemu, številni župniki (v Kamnjah, Vipavi, Sv. Križu, na Slapu, Proseku, v Mirnu, Renčah itd.) so pa izjavljali, da uporabljajo slov. katekizem, prirejen po Bellarminu, ki ga je izdal gor. ordinariat. Tako je žpk v Nabrezini rekel, da sledi katekizmu »slovenskega avtorja, ki ga je izdal nadškofijski ordinariat«. Nikjer ni rečeno, kdo je katekizem sestavil. Je bil to Cusani? Odgovor žpk v Vipavi bi utegnil meriti nanj: pravi, da uči kršč. nauk po katekizmu, ki so ga izdali misijonarji (se tradere Catechesim ex libellis a missionariis exmissis). Tako je izpričano, da je pred 1760 izšel v založbi gor. nadšk. ordinariata katekizem, ki ga je slov. avtor priredil po Bellarminovem in ki so ga uporabljali slov. župniki. Utegnil bi biti Cusanijev.

Prim.: NadškAGor, Visitationes 1750 (num. 20), 24, 96; Liber Visitationis 1758 (num. 27), 24; Liber (num. 12), 37; Visitationes 1764 (num. 32), 42 bis; Protocollus 1750–60, pass.; Codelli, Scrittori (1792), 101; Morelli III, 366; Kociančič, Hist. Archid., 161; Kociančič, FoliumGor 1878, 89; Fr. Mercina, Breves adnotationes, quae historiae Plebis S. Petra ab Abbate Stephano Kociančič conscriptae, majorem minoremve adferunt lucem; Manzano, Cenni, 72; L. Švab, Knjižne redkosti slovenske, LZ 1886, 502–508; J. Balič, Soča 1887, št. 13; S. Škrabec CFr 1889; Glaser I, 136; Simonič I, 67; Grafenauer, Kratka, 79; F. Kidrič, Zgod., 11, 142, 156; F. Kidrič, Dobrovsky in slov. preporod njegove dobe, Lj. 1930, 7; F. Kidrič, SBL II, 411; A. Kjuder, Drobci iz 42 duhovniških življenjepisov, 140–42 (rkp); ZSS I, 314; ZSS I, 314; Simoniti, 35; KatG 1957, št. 51; F. Pogačnik-F. Zadravec, Zgod. slov. slovstva, Mrb. 1973, 95; I. Grafenauer, 1973, 156; V. Jelinčič, Esiste il Catechismus slavonicus?, StudiGor, vol. 21, 47–51; nekatere podatke je ljubeznivo posredoval prof. Andrej Lisac iz Zgba.

R. K.