Curk, Jože (1924–2017)

CURK, Jože (rojstno ime Jože Vid Curk), umetnostni zgodovinar, konservator (r. 15. 6. 1924, Vipava; u. 16. 11. 2017, Ljubljana). Oče Franc Curk, čevljar, mati Jožefa Curk, r. Jamšek. Žena Iva Mikl Curk, arheologinja.

S starši se je 1930 iz Vipave, ki je pred drugo vojno sodila pod Kraljevino Italijo, zaradi fašističnega preganjanja preselil v Maribor, kjer je 1941–45 obiskoval realno gimnazijo. 1945–51 je študiral na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je diplomiral pod mentorstvom Franceta Steleta. 1950 je dobil prvo zaposlitev v Mestnem Ferkovem muzeju na Ptuju (danes Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož), kjer je urejal galerijo starih mojstrov in ovrednotil slikarsko zapuščino grofov Herbersteinov na ptujskem gradu. Že 1951 je bil kot kustos pripravnik premeščen v Pokrajinski muzej Maribor, a je do odprtja grajske galerije 1952 nadaljeval tudi delo v ptujskem muzeju. V mariborskem muzeju se je posvetil ustanavljanju Umetnostne galerije Maribor; od njene otvoritve februarja 1954 do konca istega leta je delal kot kustos. V tistem obdobju ga je pritegnila sodobna likovna umetnost, likovne kritike pa je pisal tudi kasneje. Konec 1954 je prevzel referat za spomeniško varstvo pri Okrajnem ljudskem odboru Celje, kjer je ostal do maja 1959, in svojo strokovno pozornost preusmeril na področje varovanja kulturne dediščine. V času, ko se je spomeniška služba decentralizirala, je vzpostavil pogoje za ustanovitev celjske območne enote (Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Celje). Celje in njegovo okolico je temeljito topografsko obdelal, zbrane podatke o spomenikih pa 1966 in 1967 objavil v devetih šapirografiranih zvezkih Topografskega gradiva za občine Celje, Žalec, Velenje, Slovenske Konjice, Mozirje, Šmarje pri Jelšah, Šentjur pri Celju in Laško. Kasneje je topografsko popisal še občine Ljutomer, Radgono in Ormož, topografsko gradivo za Ptuj in Maribor pa je ostalo v rokopisu. Gradivo še danes služi kot temelj nadaljnjih raziskav. 1959 se je vrnil v Maribor, kjer je bil najprej konservator na novoustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo Maribor (Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Maribor), 1964–65 pa je kot ravnatelj nasledil Franja Baša. Preprečil je rušenje nekaterih zgodovinskih predelov mesta (Vetrinjska in Slovenska ulica) ter določil občutljivo mejo med starim in novim mestnim tkivom. Skrbno je spremljal obnovo stolnice in napisal več razprav o urbani zgodovini mesta. Sledil je sodobnim načelom konservatorstva in zahteval ohranjanje spomeniških celot, ki jih je razumel kot edino primerno osnovo za dobro načrtovanje varovalnih posegov. 1965–70 je bil svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo na takratnem Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo SRS v Ljubljani. 1970–74 je vodil Pokrajinski muzej Ptuj (danes Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož); takrat se je poglobil v preučevanje najpomembnejših stavbnih spomenikov na Ptuju in raziskoval urbano zasnovo mesta. Napisal je več razprav o Ptuju, mdr. skupaj z ženo še vedno aktualno monografijo Ptuj (1970). Zadnje službeno mesto je bil Pokrajinski arhiv Maribor, ki ga je vodil 1974–83 in kjer je kot arhivski svetovalec 1986 dočakal upokojitev. Rezultat njegovega arhivskega dela so Viri za zgodovino Maribora do leta 1850 (1985). 1982/84 je kot zunanji sodelavec Univerze v Mariboru predaval zgodovino umetnosti na Pedagoški akademiji, in sicer na Oddelku za likovno pedagogiko (Oddelek za likovno umetnost Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru). Po upokojitvi je napisal še številne razprave in svetoval konservatorski službi. Raznolike zaposlitve so vsaka po svoje zaznamovale njegovo strokovno delo, najbolj pa se je posvetil umetnostni preteklosti Maribora in Ptuja. Pri raziskovanju zgodovine obeh mest, ki ju je razumel kot svojstvena in v srednjeveški zasnovi sorodna urbana organizma, je obilno uporabljal vedutne upodobitve. Za obe mesti je pripravil umetnostnozgodovinska izhodišča za pripravo urbanističnih planov. Objavljal je v več znanstvenih revijah (Kronika, Zbornik za umetnostno zgodovino, Varstvo spomenikov), najbolj zvest pa je bil Časopisu za zgodovino in narodopisje, v katerem so se od 1966 vrstile njegove razprave o razvoju mest na slovenskem Štajerskem, o štajerskih gradovih, cerkvah in drugih spomeniških kompleksih, pisal pa je tudi o gradbeni zgodovini Pohorja, o prekmurskih trgih in mestih, preučeval je pražupnije in samostane pridigarskih redov. Dragoceni so njegovi prispevki o gradbenikih na slovenskem Štajerskem, kakor so se mu razkrivali v arhivskih virih. Cenjeno je njegovo razumevanje prostorskih okoliščin pri razvoju naselij in posamičnih arhitekturnih kompleksov; zanimalo ga je celo cestno omrežje v smislu pretočnosti med naselbinami. Bil je strog ocenjevalec umetnostnozgodovinskih razprav in publikacij, eden najbolj plodnih piscev priljubljenih vodnikov v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ter reden pisec za lokalne zbornike, leksikone in dnevne časopise.

1999 je prejel veliko oljenko, najvišje priznanje Mestne občine Ptuj za dosežke s področja kulture.

Primorski slovenski biografski leksikon