Crobath, Jožef Friderik (1795–1877)

Crobath (Chrobat, Hrovat, Hrobat, Krobat) Jožef Friderik, hermenevtik, biblicist, r. 4. marca 1795 v Kranju upravniku Jožefu in Barbari Paradeiser, u. 5. febr. 1877 v Gor. Osn. š. v Kranju, srednje v Ljubljani in filozofijo v Gradcu (1812–14). Po končani filozofiji je pt. 28. nov. 1814 stopil v bogoslovje in ga v letih 1815–18 nadaljeval v Lj. Posv. je bil 21. sept. 1818. Medtem so v Gor. odprli bogoslovno semen., ki ga je bil 1783 ukinil Jožef II. Škof Jožef Walland je razpisal natečaj za profesorske stolice. Natečaj se je vršil delno na Dunaju: udeležil se ga je Anton Peteani za stolico sv. pisma stare zaveze; delno v Lj.: udeležili so se ga Jožef Stibiel za stolico pastoralne teologije, Jernej Arco za dogmatiko, Jožef Poklukar za moralko, Jožef Crobath za sv. pismo nove zaveze. Vsi ti so postali redni profesorji v gor. bogoslovju. Crobath je prišel v Gor. 31. okt. 1818, začel s poukom, definitivni profesor pa je postal 1. jul. 1820, potem ko je ponovil konkurzni izpit, kajti dvorna šolska komisija je bila razveljavila lj. konkurze. Stolico biblične vede nove zaveze je C. ohranil 44 let (1818–62), ko je stopil v pokoj. 1848 je bil sicer imenovan za ravnatelja osrednjega semenišča v Gor., a je mesto prepustil prijatelju Feliksu Caffouu; sprejel pa je imenovanje za konzistorialnega svetnika (1855). V lj. bogoslovju je C. imel za ravnatelja Matevža Ravnikarja, očeta slov. proze in poznejšega škofa v Trstu, za spirituala pa Franca S. Metelka, jezikoslovca, profesorja slovenščine na lj. drž. liceju. Metelkovih slovenskih predavanj so se obvezno udeleževali tudi bogoslovci II. letnika, da bi lahko kot duhovniki v enotnejši, slovniško pravilnejši in lepši slovenščini razlagali s prižnic božjo besedo. Slušatelj Crobath je Metelku predložil slovensko nalogo Nevošljivost s podpisom Jože Krobat. Spisal je tudi delce Cvetovi Kranjske modrice, ke jih je nabral in spisal Jože Krobat (1817). V rkp. zapuščini sta dve slov. pridigi, ki ju je C. imel 1824 pri Sv. Ignaciju v Gor. (na praznik sv. Jožefa in »Pridga na Velki-petk. 1824. J. C. dixi!«. Pozneje je spisal razpravo o slov. jeziku Bendešina z geslom »Usak dan nekej« (1848); poslovenil je škofovsko poslanico na državni zbor v Kromerižu Ogovor škofov, kateri cerkve ilirskega kraljestva na Kranjskim in Pomorju vladajo, kakor so ga poslali zboru austrianske konštitucie u Kremsir na Marsko (1848) in spisal še Pater Salvator prov resnično popisuje N. zamaknjeno iz Gore zraven Cirknce (Gor. 1850). Vlada v Trstu je 1834 imenovala C. za uradnega izpraševalca iz slovenščine, tako da je mogel izdajati potrdila o znanju slovenščine vsem, ki so hoteli imeti uradniško službo med Slovenci. Kot temeljit biblicist je svoja svetopisemska predavanja napisal in nekatera vezal v prave knjige: v zapuščini je ostalo kakih 40 takih večjih ali manjših del. Najvažnejša: dve knjigi predavanj iz evangelija (Svntagma evangelii theopneusti); dve knjigi o videnjih A. Katarine Emmerich.

Prim.: Št. Kociančič, Caffau Felix Antonius et Crobath Josephus Fridericus, Goritiae 1877; A. Marušič, Moja doba in podoba, Gor. 1898, 41; Mal VII, 258; Claricini 350; Novice 1877, 30.

R. K.