Cramaro, Jožef (1897–1974)

Cramaro (Kramar, Kramer) Jožef, beneški duhovnik, prireditelj rezijanskega katekizma, borec za manjšinske pravice, r. 29. sept. 1897 v Platišču pod Ivancem, u. 22. dec. 1974 v Campegliu (Čempeju) in pokopan v Premariaccu. Oče Ivan, kmet in zidar, mati Marija Barberis. Osn. š. v Platišču, pripravnico in nižjo gimn. v semen. v Čedadu (ust. 1906), licej in bogoslovje v Vidmu. Med prvo svet. vojno pod orožjem (marec 1915–nov. 1918), ranjen v bitki pri Zenson di Piave. Po vojni se vrnil v bogoslovje in bil ord. 23. jul. 1923. Služboval je deset let kot vikar v Osojanih in Učji v Reziji (1923–33), zatem kot žpk v Landarju (1933–47) v Nadiški dolini in bil sosed prijatelja Cuffola (gl. čl.), žpk v Lazah, in končno v furlanskem Premariaccu pri Čedadu (1947–69), od koder se je umaknil v pokoj v Campeglio (1969–74). Kot Trinkov učenec je že kot semeniščnik učil domače otroke slov. cerkvene in narodne pesmi. V Osojanih je zelo vzljubil režijanske vernike, občudoval izraznost njihove slov. govorice in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo, katekizem. Že poljski jezikoslovec Baudouin de Courtenay je odkril dva rkp rezijanska katekizma iz 1797 in ju prvič izdal 1875 v Varšavi in drugič v Vidmu z naslovom Il Catechismo Resiano. C. je priredil rezijanski katekizem in ga 1927 izdal v založbi KatK v Gor. z naslovom To kristjansko učilo po rozoanskeh, ta s tega katekizma, kuaženega od tega svetega Oče Pija X., predano od jera Jožefa Kramaro, kapalana v Osojanih. Hkrati je sodeloval še s skupino beneških duhovnikov (I. Trinko, J. Gorenščak, A. Cuffolo, A. Kosmačin), ki je pregledovala Podrekov »Katekizem za Slovence videmske nadškofije na Beneškem« (izšel 1869, ponatisnjen v Vidmu 1911). Ta posodobljeni »Katoliški katekizem« je izšel v Gor. 1928 in bil posvečen nadškofu G. Nogari v znak vdanosti beneških Slovencev, ki »ne zaostajajo za nobenim v verskem čutu in neomahljivi predanosti cerkvenim oblastem«. C. se je preselil v Landar v času, ko se je začela strašna gonja proti beneškim duhovnikom in proti slov. jeziku po cerkvah. Videmski prefekt Temistocle Testa je avg. 1933, na izrecni Mussolinijev ukaz, prepovedal v vseh cerkvah. Slov. Benečije uporabo slov. jezika pri bogoslužju (gl. Cuffolo Anton): vse se je moralo vršiti samo v italijanščini. Duhovniki so se pritožili pri nadšk. Nogari, ki je obljubil, da bo takoj predložil zadevo Ap. sedežu, medtem naj se držijo ukazov, da ne bodo konfinirani. Ker pa so oblasti pritiskale na duhovnike, grozile s konfinacijami, plenile molitvenike in katekizme po cerkvah in hišah, je nad 30 beneških duhovnikov poslalo v Rim J. Cramarja in kodermaškega vikarja Boža Zufferlija. Nadškof Nogara, ki se je bil pravkar vrnil z romanja v Sv. deželo, ju je spremljal v Vatikan. Drž. tajnik kard. Pacelli je bil tedaj v Švici, zato jih je sprejel msgr. G. Pizzardo (26. 9. 1933). Na C.-jevo protestno poročilo je vzkliknil: »Ali je sploh mogoče, da po 67 letih, kar ste pod Italijo, ljudje še ne znajo italijanščine!« Zatem jih je sprejel msgr. Tardini in svetoval, naj predložita posebno spomenico na sv. očeta. Odposlanca sta sestavila spomenico (gl. TKol 1976, 61–64) in jo oddala. Preganjanje duhovnikov v Benečiji pa ni ponehalo: več jih je prejelo »svarilo« (diffido), C. in še drugi so bili predlagani za konfinacijo na Asinari. C. je poslal prefektu ostro pismo, ta ga je povabil na dolg razgovor, toda kljub C.-jevemu odločnemu nastopu je prepoved slovenščine v cerkvi ostala. C. pa je še nadalje ob vsaki priložnosti zagovarjal jezikovne pravice svojega ljudstva. Med vojno je reševal svoje vernike pred represalijami in ker je svoje fante skrival pred odgonom, so ga Mongolci na trgu pretepli. Ko so po vojni trikoloristi (gl. Cracina) strupeno napadali slov. duhovnike in uporabo slov. jezika po cerkvah, je C. 11. jul. 1945 poslal ministr. preds. F. Parriju, in v vednost zunanj. ministru A. De Gasperiju ter nadšk. Nogari protestno pismo. Preds. Parri je ukazal videmskemu prefektu Candoliniju, naj poskrbi, da se tudi v videmski pokrajini spoštujejo narodne pravice slov. prebivalstva, prefekt pa je izdal znano okrožnico 18. sept. 1945 o spoštovanju pravic, ki pritičejo tudi beneškim Slovencem glede narodnega razvoja. To pa je ostalo le na papirju. Ker se je časopisna gonja nadaljevala zoper njega in sobrata Cracina, je C. pristal na premestitev v Premariacco. Tam je prenovil cerkev in versko dvignil župnijo. Še nadalje je zagovarjal slov. zahteve, naj se popravijo krivice, ki jih je fašizem prizadel Slovencem v Benečiji (lj. škofa Vovka je 1960 naprosil, naj ob svojem obisku v Rimu sproži zadevo pri pap. Janezu XXIII.; škof Vovk je na povratku okt. 1960 na srečanju v Benetkah o tem poročal C. in Cracini). C. je bil vodilni v »krogu čedermacev«: ko je šlo za slov. pravice je s svojo asketsko postavo, bistroumnostjo in govorniško spretnostjo neustrašeno stopal pred prefekte, škofe in vatikanske dostojanstvenike. Bevkov Čedermac, ki nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Cramaro. Ker se je v vojni boril na Piavi, je bil odlikovan z »viteškim križem Vittorio Veneto«.

Prim.: Matične knjige v Platišču; A. Cracina, II giubileo sacerdotale di D. Pietro Cernoia, Gor. 1964, 18, 19 s sl.; A. Cracina, Costumanze religiose di nostra gente, Gor. 1965, 9; H. Špekonja (M. Turnšek), Rod za mejo (brez nav. kraja in leta), 63; JKol 1966, 59, 66, 81; 1969, 120; 1970, 173; Attilio Bonetto, D. Giuseppe Cramaro, nel trigesimo della morte. Udine 1975, s sl.; Družina 1975, 16. 2.; Novi Matajur 1975, maj–jun.; La vita cattolica, Udine 1975, 20.12. s sl.; TKol 1964, 44; 1976, 57–66; osebni spomini in dopisovanje.

R. K.