Cragnolini, Antonio (1809–1837)

CRAGNOLINI, Antonio (Anton Cragnolini), stavbar (r. 12. 6. 1809, Humin/Gemona del Friuli, Italija; u. 1837, Celovec, Avstrija). Oče Krištof (Christoph) Cragnolini, stavbni mojster.

Izvira iz furlanske družine stavbenikov. 1820–24 je obiskoval škofijsko gimnazijo v Vidmu, nato je študiral na akademiji lepih umetnosti (Accademia di Belle Arti) v Benetkah, kjer je 1824–26 obiskoval osnovno kiparsko šolo, 1826–28 pa ornamentalni razred (Scuola del Ornato) pri Giuseppeju Borsatu. Po končani akademiji se je pri očetu, stavbnem mojstru v Celovcu, izučil stavbarstva. Od 1830 je deloval na Kranjskem, sprva kot očetov pomočnik pri prenovi škofijskega dvorca Goričane, pri čemer je v očetovi odsotnosti dela tudi večkrat vodil. Po približno dveh letih se je osamosvojil, 1832 je v Ljubljani pri Deželni gradbeni direkciji opravil izpit za mestnega stavbnega mojstra, vendar mu magistrat zaradi nasprotovanja polirjev in stavbnega mojstra Venceslava Vadlava ni podelil obrtnega dovoljenja. Konca pravde, ki je temu sledila, Cragnolini ni dočakal. Kljub temu je 1832–34 veliko zidal v Ljubljani, 1833–35 pa tudi v Zagrebu, kamor je odšel na povabilo trgovca Krištofa (Kristofora) Stankovića, ki je del svojega loterijskega zadetka namenil gradnji novega gledališča, sočasno pa je mestna uprava sklenila s prezidavo sosednjih stavb ustvariti mestno hišo. Načrte za oba objekta je izdelal Cragnolini, ki je gradnjo tudi vodil, delno z očetovo pomočjo. Ker mu Stanković ni plačal dela, Cragnolini ni mogel poplačati upnikov, zato je 1835 odšel v Ljubljano, kjer pa so ga aretirali, odvedli v Zagreb in zaprli. Iz zapora je 1836 pobegnil in se vrnil v Ljubljano, a se je zaradi pomanjkanja naročil jeseni 1836 vrnil k očetu v Celovec, kjer je poleti 1837 (točen datum ni znan) nenadoma umrl.

Sodi v skupino furlanskih stavbenikov, ki so v predmarčni dobi, zaznamovani z arhitekturo deželnih gradbenih direkcij, zasnovano pod vplivom varčevalnih ukrepov, pomembno obogatili arhitekturno podobo Ljubljane. Ob odsotnosti drugih stavbnih mojstrov je v vsega štirih letih postavil ali prezidal več zasebnih stavb in tako za kratek čas zapolnil vrzel, ki je nastala po odhodu njegovega rojaka Francesca Coconija. Cragnolinijevo arhitekturo odlikuje raba zmernega klasicističnega okrasja, zlasti pilastrov, vodoravnih profiliranih zidcev ter z rustiko členjenega pritličja z gladkim ometom okoli oken (npr. Lazarinijeva hiša, 1834, Ljubljana). Okrasni elementi (npr. štukatura v zatrepu Stanovskega gledališča, 1832, Ljubljana; plošče z reliefi na Englerjevi hiši, 1834, Ljubljana) so finejši kot pri drugih sočasno delujočih furlanskih stavbenikih, vzrok temu pa je bržkone stavbenikov študij na beneški akademiji. Kljub kratkemu obdobju delovanja je v ljubljansko arhitekturo predmarčne dobe vnesel nekaj novih slogovnih rešitev, ki kažejo odmeve italijanskega šolanja, zaradi česar njegova arhitektura predstavlja pomembno protiutež vplivom srednjeevropske arhitekture, sicer očitnih v delih inženirjev Deželne gradbene direkcije.

Cragnolini Anton, arhitekt in stavbar, r. v Huminu (Gemona) v Furlaniji 12. jun. 1809, u. v Celovcu 1837 (datum neugotovljen). Sin Krištofa, stavbarja v Celovcu, obiskoval škofijsko gimn. v Vidmu 1820–24 in akademijo (Accademia di Belle Arti) v Benetkah 1824–27 (ornamentika, slikarstvo in kiparstvo), nakar se je izučil stavbarstva pri očetu v Clcu, a 1832 je v Lj. naredil izpit za mestnega zidarskega mojstra in še teoretično-praktični izpit za mestnega stavbarja. V kratkem času (1832–34) je v Lj. veliko zidal (zunanja dela na mestnem gledališču, štukaturna dela na škofijskem gradu Goričane, privatne zgradbe za Kausa, Seuniga, Recherja, Schwarza, Gugla, Urbasa, Englerja, Tomana, Ungerja, Lazarinija in dr.). V Zgbu je 1833 prevzel nadzidavo palače grofa Oršića in gledališča (po pogodbi s Krištoforjem Stankovićem od 29. apr. 1833). C. je sicer dobil na razpolago načrt B. Felbingerja (1785–1871) za gledališčno stavbo, vendar je sam izdelal nove načrte, ki so bili tudi sprejeti. Delo je z očetovo pomočjo dovršil in 4. okt. 1834 je bilo gled. že odprto. 1833–35 je C. vršil tudi nadzidavo mestnega rotovža (večnice), a so ga sredi dela začeli preganjati upniki, nakar je odšel v Lj., odkoder je na zahtevo zagrebških obrtnikov Hatza in Sorga, katerim ni mogel plačati dolgov, ker mu je bil K. Stanković dolžan, bil prepeljan v Zgb in celo zaprt. Posrečilo se mu je pobegniti v Lj., kjer je ostal do jeseni 1836 in potem odšel v Celovec. Tam je sredi poletja 1837 nenadoma umrl, star šele 28 let (sum o samomoru, za kar pa ni dokazov). C.-jevo gled. v Zgbu je zgrajeno po zgledu italijanskih renesančnih dvornih gledališč; po zunanjosti je enostavno, skladno, arhitektonsko solidno konstruirano; imelo je vse odlike po tudi slabosti modernih gledališč v obliki podkve. Glavna gledališčna hala je imela velik parter, 58 lož v treh nadstropjih in galerijo (okrog 750 prostorov za gledalce). V notranjosti je prevladal empire stil lepih in mirnih linij. Akustičnost in vizualnost sta bili optimalno rešeni, odrski prostor proporcionalen, stranski prostori ustrezni, vse zelo ekonomično komponirano. Glavni vhod je imel trojna vrata z reliefi nad vratmcami, v višini prvega nadstropja sta bili med okni dve niši z alegoričnimi figurami, srednji del fasade je bil zaključen s strešnim vencem okrašenim z reliefnim frizom. V pritličju so bili gledališčna hala, prostori za igralce, vestibul, brivnica in slaščičarna; v prvem nadstropju plesna (redutna) dvorana z galerijo. Žal je 1897 pri restavriranju stavbe (prilagoditev za mestno večnico) notranjost in tudi zunanjost Cragnolinijevega dela bistveno trpela. C. je v tej stavbi realiziral funkcionalno arhitekturo z zelo malo klasicističnega dekorja, a samo zgradbo je posrečeno vkomponiral v obstoječi ambient starega mesta z ozirom na njene proporcije in dimenzije, kar priča o talentiranem arhitektu. Da je C. ustvaril res vreden arhitektonsko-scenski objekt v Zgbu, dokazuje tudi dejstvo, da je bila formirana posebna družba (Anton Cragnolini, Ivan Balde, Pavel Aidinger) za zgraditev novega gled. v Pečuju že 16. okt. 1834, torej takoj po dovršitvi zgb gled. Realizacijo tega objekta v Pečuju je onemogočila njegova smrt.

Prim.: HA Zgb, Protocola act. polit. 1832 (št. 2139), 1833 (1234, 1287, 1545, 2132, 2281, 2301, 2304, 2964, 3247), 1834 (2199, 2423, 2440, 3148), 1835 (168, 292, 546, 662, 2306, 3127, 3653–55, 4081, 4337), 1836 (2715, 2947), 1837 (928, 2183, 2331), 1838 (1704); zapisniki mest. zastopstva 9–12. marca 1883, A § 2; DAH Zgb, Župamja zagrebška, k. CDX; MA Lj, Reg. I. fasc. 273, fol. 642; DAS Lj, Gubern. arhiv, fasc. 27 (1831–32), konv. 148; Agramer politische Zeitung VIII. Zgb 13. avg. 1833, 65; IX. Zgb 16. jul. 1834; 25. nov. 1834; Intelligenzblatt z. Agramer Zeitung 31. maja 1834; Allgemeine Theaterzeitung XXVII. Wien 1834, štev. 230, 921; Vienac zabavi i pouči, Zgb 1877, 64; A. Hudovski, Zagreb i okolica, Zgb 1892, 62–64; V. Gudel, Vienac zabavi i pouči, Zgb 1893, 594–97; A. Andrić, Spomenknjiga hrvatskog zemaljskog kazališta pri otvaranju nove kazališne zgrade, Zgb 1895, 10–125; N. M. Simonović, Začetak i razvitak hrvatskog kazališta, Zgb 1905; M. Ogrizović, Pedeset godina hrvatskog kazališta od 1860 do 1910, Zgb 1910, 3–10; V. Lunaček (Obzor, Zgb 1924, štev. 268); M. Stanisavljevič (Narodna starina Zgb 1929, zv. 19, str. 116–17); Almanah grada Zagreba, Zgb 1931, 507–08; V. Gudel (Jutarnji list XXI. Zgb 1932, štev. 7509, 17; Zgb 1933, štev. 7515, 21; štev. 7757, 9–10); B. Papandopulo, Novosti, Zgb 1934, štev. 273; V. Gudel, Stogodišnjica hrvatskega preporoda, Zgb 1936, 2944; Gj. Ezabo, Kazališni almanah 1937, Zgb 1937, 22–31); A. Freudenreich (ibid. 32–42); B. Breyer, Das deutsche Theater in Zagreb 1780–1840, Zgb 1938, 69–74); H. Hinković (Kazališni almanah 1938, Zgb 1938, 51–57); R. Andrejka (Kronika slovenskih mest, Lj. 1939, 22–26); Gj. Szabo, Stari Zagreb, Zgb 1940, 90; 2. ed. Zgb 1971, 64–65; I. Ulčnik (Zagreb, Zgb 1941, 259–86); C. Batušić (Hrvatska enciklopedija, Zgb 1942, 84); R. Horvat, Prošlost grada Zagreba, Zgb 1942, 398–99; S. Batušić (Znanje i radost. Enciklopedijski zbornik, Zgb 1943, 155–58); P. Cindrić, Hrvatski i srpski teatar, Zgb 1960, 54–55, 196; P. Cindrić, Grički milenij. Kulturno-povijesna panorama. Zgb 1965, 92; V. Valenčič (Kronika XVII. Lj. 1969, zv. 2, 72–84); P. Cindrić (Hrvatsko narodno kazalište 1894–1969. Enciklopedijsko izdanje. Zgb 1969, 4044); P. Cindrić, Kaj. Zgb 1969, št. 11, 86–91; I. Kampuš-I. Karaman, Tisućljetni Zagreb od davnih naselja do suvremenog velegrada. Zgb 1975, 143–44.

Lc.