Cracina, Angel Peter (1909–1992)

Cracina (Kracina) Angel Peter, beneški duhovnik, etnograf, zgodovinar Slov. Benečije, r. 16. apr. 1909 v kraju Campeglio (Čempej) v občini Fojda. Oče Valentin, kmet in zidar iz Brezja pri Tajpani v Zapadni Benečiji, mati Amalija Bon, Furlanka iz Colugne blizu Vidma. Osn. š. v Campegliu (1916–21), gimn. in licej v semen. v Vidmu (1921–29), bogoslovje v videmskem bogoslovju (1929–33). Posv. 23. jul. 1933. Študiral je na višjih cerkvenih učiliščih in dosegel diplomo iz liturgične teologije pri Istituto di Teologia liturgica v Padovi (1968); licenco iz dogmatične teologije (1971) in doktorat iz pastoralne teologije (1974) na Lateranski U v Rimu. Doktorska teza Gli slavi della Val Natisone. Religiosità e problemi pastorali (Slovenci v Nadiški dolini. Vernost in pastoralni problemi), Udine 1976. Služboval je kot kpl. v Paularu v Karniji (1933–36), vikar v Huminu (Gemona, 1936–37), kurat v Gorenjem Barnasu (1937–39), žpk pri Sv. Lenartu (1939–66) in nadžupnik in dekan v župniji Buia v Furlaniji od 1966 dalje. V letih 1939–43 je bil hkrati vojaški kurat pri »Milizia territoriale alpina, zona Udine«. Kot dušni pastir, ki spoštuje verske in narodne pravice izročenih mu vernikov, je slovenskim vernikom nudil duhovno oskrbo v njihovem jeziku in se je vsekdar potegoval za priznanje naravnih narodnih pravic beneških Slovencev. Zato pa je doživel težke napade it. nacionalističnega časopisja: tik po vojni se je v Sv. Lenartu pridružila ameriški posadki kot obmejna policija 7. brigada Ozopovcev in začela izdajati nestrpno nacionalistični in proticerkveni list »II Tricolore« (jun. 1945); temu se je kasneje (sept. 1946) pridružila nič manj nacionalistična »La vedetta del Natisone«. Lista sta strupeno napadala vse slovenske duhovnike v Benečiji, tudi I. Trinka, ki so v cerkvi uporabljali slovenski jezik in jim očitala protidržavno rovarjenje, filokomunizem, protiitalijansko čustvovanje. C. je (15. jul. 1945) preko nadškofa poslal protestno pismo videmskemu prefektu Agostinu Candoliniju, sobrat Jožef Kramar pa naravnost vladnemu predsedniku F. Parriju ter v vednost zunanjemu ministru A. De Gasperiju. Parri je tedaj poslal stroga navodila prefektu Candoliniju, naj zaščiti narodne pravice slovenskemu življu v pokrajini. Candolini je 21. avg. 1945 pismeno odgovoril Cracini, da nima nič zoper to, »da se med Slovenci uporablja slov. jezik pri pridigovanju in spovedovanju ali če se kdo posveča pouku tega jezika. Saj nismo zaman izšli iz fašistične kratkovidne in absurdne politike, ki je nasprotovala Slovanom zaradi njihove prvotne narodnosti.« Toda gonja ni prenehala in kasneje (1950–52) sta podobne obtožbe državnega izdajstva in titovstva objavljala videmski Messaggero Veneto in milanski Corriere della Sera. C. je vložil tožbo proti listoma. Tedaj je nadškof Nogara nastopil v obrambo krivično napadenih duhovnikov s člankom »Per Ponore del Clero« v listu Vita Cattolica (10. maja 1950) in dosegel, da je C. tožbo umaknil. Oktobra 1954 sta začela napadati C. zaradi slov. dušne oskrbe videmski list Friuli Liberale ter gor. Arena di Pola. Kljub prepovedi nadškofa je C. tožil oba lista; razprave so se vršile v Vidmu, Trstu in Rimu in se končale z obsodbo obeh listov. C. se je nepretrgoma boril za dušni blagor vernikov in pravice Cerkve, da svobodno opravlja dušno pastirstvo v materinščini. Sodeloval je pri sestavljanju spomenic na papeža (škof Vovk je eno izročil 1959 papežu Janezu XXIII. in kasneje v Benetkah o tem poročal Kramarju in Cracini), na nadškofe (nekatere so bile oddane na skupnih avdiencah vseh slov. duhovnikov), na pokrajinsko vodstvo Kršč. demokracije (13. sept. 1965). C. pa se ni potegoval samo za narodne pravice beneških Slovencev, za pravico Cerkve do evangelizacije in bogoslužja v narodnih jezikih, za dužni blagor svojih vernikov, ampak tudi za kršč. vzgojo mladih rodov, za poklice in za lepoto verskih prostorov: v Sv. Lenartu je prenovil vseh deset cerkva in sezidal dve novi kapeli: Lurške b. Matere v Utani in Fatimske D. Marije v Dolenji Mjersi. Ko se je leta 1966 poslavljal iz Sv. Lenarta, mu je tamkajšnja občinska oblast poklonila v priznanje zlato kolajno. V Buii je C. sezidal mogočen Mladinski dom (1972). C. je za Slov. Benečijo zelo zaslužen tudi kot zgodovinar in narodopisec: v 10 brošurah, ki jih je izdal zlasti ob proslavah novih ali zlatih maš, je prikazal pomembnost in lepoto tamkajšnjih starih verskih običajev in ljudskih navad. Objavljeni spisi so: A ricordo della I. Messa di D. Paolo Caucig (1958), Per la I. Messa di D. Mario Qualizza (1962), Una Messa doro a Cosizza (1963), Don Rino Fortunato Marchig (1964), II Giubileo sacerdotale doro del M. R. D. Pietro Cernoia (1964), Costumanze religiose di nostra gente (1965), Missionari nostri (1965), Devetica božična v Podutanski fari (1966), Un sacerdote novello D. Jainich di S. Leonardo (1966), La chiesa di S. Antonio abate in Bergagnacco (S. Leonardo, 1967). Poleg kratkih življenjepisnih podatkov slavljencev je skušal ugotoviti njihove rodovnike, zgodovino rojstnih vasi, verske običaje in sploh zbrati narodopisne drobce. Med osnovno it. besedilo je vneseno veliko slov. imen, izrazov, pesmi, zapisov, kar naj med preprostim ljudstvom budi narodno zavest. Največji C. uspeh pa je, da je odkril važno zgodovinsko-kulturno listino Starogorski spomenik, ki ga je objavil sprva KolGMD za leto 1974 in nato še v posebni it. brošuri Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di Castelmonte. C. je pa napisal tudi številne članke leposlovne, zgodovinske in polemične vsebine v Trinkovem koledarju (1953–58) in v furlanskem listu Patrie dal Friul (1952–57).

Prim.: Vprašalna pola; osebno dopisovanje; KatG 17. 3.1966; A. Cracina, II giubileo... D. Pietro Cernoia, Gorizia 1964, 19; JKol 1969, 134; Mladika 1972, št. 11; Int Furlane 1973, št. 1; Družina 1974, št. 6; Friuli Sera 20.2. 1974; KolGMD 1974, 140; Jezik in slovstvo 1973/74, 192–211 in 309–313; 1974/75, 67–75; Nedeljski dnevnik 10. 8. 1975; A. Cracina, Gli Slavi della Val Natisone, Udine 1976, pass.

R. K.