Cotič, Franc (1904–?)

Cotič Franc, prosvetni delavec, publicist, r. 1. avg. 1904 v Renčah, živi v mestu Diadema (Sao Paulo) v Braziliji. Oče Ivan, kmet, mati Marija Gorjan. Prvo vojno je z družino preživel kot begunec v Semiču v Beli krajini. Po vojni se je vrnil v opustošene Renče in se izučil v zidarski stroki. Delal je pri gradnji nove bazilike na Sv. gori. Kot soorganizator slov. kršč. prosvete na podeželju je podprl ustanovitev PZGor in bil med najboljšimi sodelavci Filipa Terčelja. Skupaj z inž. Andrejem Mozetičem je bil med ustanovitelji prosv. društva Iskra v Renčah in pri društvu sodeloval kot režiser, odbornik in tudi preds. Ko so fašisti zatrli vse prosv. delo na Primorskem, so ga skušali pridobiti zase in so mu ponujali službo na občinskem uradu v Vrtojbi, toda C. se je raje z drugimi Renčani izselil v Sao Paulo (Brazilija). Tu se je preživljal kot zidarski mojster. Ker je zaslovel kot gradbeni podjetnik, so mu poverili tudi večje gradnje, npr. zvonik pri cerkvi Najsv. Zakramenta. Nadaljeval je tudi s prosvetnim delom, dal pobudo za ustanovitev pevskega zbora Primorje, ki se je razvil v Slov. prosv. društvo Primorje. C. je bil društveni tajnik (1929–33), režiral igre, organiziral pevske nastope. S publicistično dejavnostjo je začel že na Goriškem: dopisoval je v GorS, NašČ; in kasneje v Duhovno življenje, Prosveto, Kanadski glas, Ave Marijo, Iskro (Zagreb), Jugosloven (S. Paulo, Brazilija), v brazilski časopis (nedeljska priloga) Folha da Manha. Podpisoval se je F-ič ali A. A. Novačan. Ostal je v stalnem stiku s F. Terčeljem, ki mu je jeseni 1928 pisal: »Pri nas (na Primorskem) gre vse navzdol. Listi bodo kmalu vsi zatrti. Za enkrat je prav slabo. Ne vem, če bom mogel čez morje. Opiši stanje ljudi za Colnič.« Močno se je prizadeval za duhovno oskrbo slov. vernikov v Braziliji. Brž po prihodu v Brazilijo je prosil v Lj., naj pošljejo tja slov. duhovnika. Ko se je 1957 začela snovati v Sao Paulu slov. župnija, je pobudo podprl in pripomogel, da se je 1967 ustanovila slov. kaplanija in 1971 slov. duhovnija, ki jo zdaj vodi izredno delavni L. Cegnar.

Prim.: NašČ 1927, 148 in 182; ZbSS 1960, 165–6 s sl.; KatG 1964, 30.7.; ZbSS 1962, 195; SvSl 1975, 25.9.; podatki L. Cegnarja in Vinka Mirta.

R. K.