Cipci, Jakov (1901–1975)

CIPCI, Jakov (Jakob Cipci), violinist, dirigent, glasbeni pedagog (r. 22. 10. 1901, Split, Hrvaška; u. 23. 6. 1975, Maribor, pokopan v Ljubljani). Mati Ivanka Cipci, pevka. Nečak Kruno Cipci, dirigent.

Rojen v glasbeni družini je s sedmimi leti začel igrati violino. Po osnovni šoli se je družina iz Splita preselila v Trst, kjer se je izobraževal na Konservatoriju Giuseppe Verdi (danes Konservatorij Giuseppe Tartini) in diplomiral iz violine (1921). Nato je pri Antoniu Illersbergu, skladatelju, kapelniku ter zborovskem in opernem dirigentu študiral še kompozicijo in dirigiranje ter diplomiral 1925. Na željo staršev je končal tudi tržaško trgovsko akademijo. Od 1919 je bil violinist opernega orkestra gledališča Giuseppe Verdi v Trstu, od 1924 je bil prvi violist. Kot instrumentalist je sodeloval tudi pri različnih ansamblih in salonskih orkestrih na ladjah, v kavarnah in tržaškem gledališču Rossetti. Po diplomi se je oprijel dirigiranja in 1927 ustanovil svoj komorni orkester ter z njim potoval na čezoceanskih ladjah (1927–40). Od 1942 je deloval v Rimu, kjer je bil prvi violinist v Teatru d'Arte, v Orchestra da camera Romana in v simfoničnem orkestru radia Rim, kateremu je občasno dirigiral pri radijskih opernih predstavah. 1943 je postal prvi dirigent takrat ustanovljenega Simfoničnega orkestra Radia Trst, ki se je 1945 preimenoval v Tržaško filharmonijo. Na pobudo skladatelja in dirigenta Marjana Kozine je orkester preselil v Jugoslavijo, najprej v Zagreb in nato v Ljubljano, ter z njim opozarjal na politično problematiko tržaškega ozemlja. 1947 je nastopil službo dirigenta Orkestra Radia Ljubljana in postal dirigent takrat ustanovljenega Orkestra Slovenske filharmonije, kjer so sodelovali tudi člani nekdanje Tržaške filharmonije. Povabili so ga tudi v ljubljansko Opero. Sodelovanje z vsemi orkestri je moral v času tržaške krize ob ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja 1947 začasno prekiniti, saj je bil italijanski državljan. Zaradi antifašističnih izjav ni bil dobrodošel niti v Trstu. Ko so se politične razmere umirile, je bil 1948–55 uspešen dirigent orkestra Slovenske filharmonije, s katerim je gostoval po Jugoslaviji in v tujini ter izvajal simfonično in filmsko glasbo. Bil je eden redkih slovenskih dirigentov, naklonjenih najmlajši generaciji skladateljev, katerih dela je uvrščal na sporede Slovenske filharmonije. Od 1955 do upokojitve 1962 je deloval v Operi SNG Maribor, kjer je bil najprej direktor, nato pa tudi dirigent in umetniški vodja. Skrbel je za profesionalno sestavo orkestra in sodobnejši repertoar, v katerega je mdr. uvrščal novejša slovenska operna dela. V prvih sezonah je navdušil z Aido Giuseppa Verdija, ki velja za eno najboljših predstav v zgodovini mariborske Opere, njegova doba pa kot zlata v zgodovini ustanove. Dirigiral je tudi Mariborski filharmoniji, večinoma sestavljeni iz članov opernega orkestra. Tudi po upokojitvi se ni povsem umaknil, zadnjič je dirigiral 1969. Njegov repertoar simfoničnih del je bil zelo širok in je obsegal preko 120 skladb slovanskih skladateljev, od katerih je številna izvedel krstno. Slovel je po stilno in muzikalno prefinjenih interpretacijah. Imel je sloves izjemnega orkestralnega pedagoga.

Sodeloval je tudi z RTV Ljubljana, za katero je redno snemal orkestrske spremljave opernim arijam. Prejel je številne nagrade, Prešernovo nagrado za vodenje Slovenske filharmonije (1948 in 1949), nagrado vlade SFRJ za umetniške dosežke (1950), nagrado mesta Maribor za kulturno dejavnost (1969), nagrado Republiškega sekretariata za kulturo (1970), diplomo častnega člana in zlato liro Zveze glasbenih umetnikov Jugoslavije (1974) ter več drugih priznanj. V SNG Maribor so mu 1976 postavili kip.

Cipci Jakob (Jakov), glasbenik, dirigent, r. 1901 v Splitu, u. 1975 v Mrbu. Družina se je preselila v Trst in C. se je šolal na glasbenem konservatoriju Tartini ter 1921 diplomiral iz violine. Nato študiral kompozicijo pri Illersbergu in 1925 dovršil študije, že od 1919 dalje je v opernem orkestru igral kot violinist, po diplomi pa se je raje posvetil violi. 1924 je Dudovič, prvi violist opernega orkestra, zapustil svoje mesto in C. je postal prvi violist pri orkestru in kot tak prepotoval in gostoval po Italiji. Kot instrumentalist je sodeloval pri raznih orkestrih, v trž. gledališču Verdi, na ladjah Vulcania in Saturnia, po kavarnah in v gledališču Rossetti. Po končanem študiju kompozicije se je oprijel dirigiranja in vodil lasten orkester, s katerim je stalno potoval do izbruha vojne 1940, ko je bil vpoklican. Radio Trst je 1943 ustanovil svoj simfonični orkester, ki se je kmalu nato preimenoval v Tržaški filharmonični orkester. Marjan Kozina je dosegel, da se je avg. 1945 celotni orkester preselil sprva v Zgb in zatem v Lj.. Orkester, pri katerem so sodelovali C., Pavel Jankovič, Marjan Kozina, Just Kapun, je nastopal po raznih jsl. mestih in vzbujal zanimanje za Trst. C. je 1947 nastopil službo na lj. radiu in v letih 1948–1955 vodil lj. filharmonični orkester. Nato je odšel k operi v Mrb., kjer je bil do 1969 ravnatelj, pozneje pa samo glasbenik.

Prim.: Razgovor z dirigentom J. C., KL 1951–52, 3, 35–6 s sl.; Jakov Cipci, KL 1953–54, 111 s sl.; J[ože] F[istrovič], Umetniški jubilej J.-a C.-ja, Delo 1959, 225 s sl.; Dušan Mevlja, Temperament in poezija za pultom, 7 dni, 49, 11; Jakov Cipci – vso srečo!, Večer 1961, 246; Miran Sattler, J. C., Dnevnik 1968, 314, 3 s sl.; B. L. [Borut Loparnikl, Mojstrovo petdesetletno prizadevanje, Delo 1969, 341, 5; Dušan Mevlja, Petdeset let umetniškega dela J.-a C.-a, GL Mrb. 1968–70, 7, 260–62 s sl.; isti, Pol stoletja življenja za glasbo, Večer 1969, 280; Ivan Kranjčič, Čarobna dirigentska palica J.-a C.-a, GL Mrb. 1969–70, 8, 284–6 s sl.; Kojeko 2, 148; vb [Vlado Golob], 70 let J.-a C.-a, Večer 1971, 246 s sl.; D. M. [Dušan Mevlja], J. C, sedemdesetletnik, GL Mrb. 1971–72, 3, 60 s sl.; MSE I, 273; Tov. 1946, 1.

Šah