Cigoj, Leopold (1886–1934)

Cigoj Leopold, vzgojitelj, škofijski voditelj Marijinih družb, rojen 21. marca 1886 v Malovšah pod Čavnom, župnija Črniče, kmetu Simonu in Julijani Fišer, umrl 7. avgusta 1934 v Malovšah. Osn. š. obiskoval v Črničah, vadnico (1894–97) in gimn. (gojenec malega semen. Andreanuma, 1898–1905), bogosl. (1905–09) v Gor. Posvečen 18. apr. 1909. Kpl. v Dornberku (1909–10). Ker je zbolel na pljučih, ga je nadškof Franc Borgia Sedej poslal za župnijskega upravitelja na Lokve (1910–16) in nato za vikarja v Štomaž (1916–25). Medtem so v Gor. odprli škofijsko gimn. v malem semen.; nadškof ga je sprva imenoval za prefekta v malem semen. in kpl. pri Sv. Roku (1925) in nato za špirituala v semen. in kpl. na Placuti (1927–35). 1934 je zbolel na zlatenici in raku; na smrt bolnega so ga prepeljali v Malovše na rodni dom, kjer je umrl. Po priključitvi Primorske k Italiji so slov.-hrvaški duhovniki poživili »Zbor svečenikov sv. Pavla« (8. 1. 1920) in ustanovili stanovsko glasilo ZbsvP. V društvu so ust. razne odseke. C. je prevzel »odsek za šolstvo«, ki se je bavil s poukom kršč. nauka v osn. š. in z vzgojo otrok (ZbsvP 1920, 78). Ta pouk je bil v krizi. Po dotedanji avstrijski šolski zakonodaji je bil verouk obvezen šolski predmet, poučevali so ga duhovniki; it. šolski zakon, ki so ga tedaj razširili tudi na Primorsko, pa je izločeval iz obveznih predmetov verouk in ni dovoljeval duhovnikom vstopa v šole. Nadškof Sedej je po težkih bojih vendarle dosegel, da je verouk ostal obvezen predmet in da so ga še dalje poučevali duhovniki. Nadškof se je v tem boju opiral prav na ta »odsek za šolstvo« in na C, ki je v ZbsvP objavil vrsto člankov: Boj za kršč. šolo (ZbsvP 1920, 36, 67), Kršč. nauk za prvence (ZbsvP 1920, 115; 1921, 37); It. katoličani za svobodo šole (ZbsvP 1921, 70, 144, 165). Dragoceni so bili C.-jevi napotki v Zbornikovi rubriki Katehetski vestnik. Sedejeva zmaga v zadevi verouka je ohranila slovenski manjšini v It. pouk verouka v slov. tudi po Gentilejevi šolski reformi tja do šolskega leta 1928–29 in kasneje v Sedejevih »farnih šolah« in še danes zagotovlja katehetom na osn. š. v gor. in trž. pokrajini izjemen pravni položaj. C. je kot škofijski voditelj slov. Marijinih družb (1923–35) s pomočjo številnih sodelavcev (Andrej Pavlica, Mirko Brumat, France Švara, Jakob Ukmar, Lojze Filipič idr.) zgradil mogočno organizacijo slov. Mar. družb v nadškofiji. Bil je pobudnik prve dijaške Marijine kongregacije v Andreanumu (1905); v Štomažu je ustanovil dekliško Mar. družbo (1916); v Sv. Križu je organiziral skupni shod Mar. družb črniške dekanije (12. 9. 1918). Takoj po vojni je postal vodilni pobudnik za obnovitev v vojni zamrlih Mar. družb; v ZbsvP je objavil vrsto člankov, organiziral shode krajevnih voditeljev Mar. družb in dekanijske »marijanske konference« za poživitev marijanskega duha med duhovniki ter dekanijske shode Mar. družb. Na njegov predlog je nadškof Sedej imenoval za škofijskega voditelja Mar. družb Andreja Pavlico in kasneje Cigoja samega (19. 1. 1923). Novi škofijski voditelj je razpredel marijansko gibanje preko vse škofije: imenoval je dekanijske voditelje Mar. družb; uvedel njihova vsakoletna zborovanja v nadškofijski palači v Gor.; širil Bogoljub. Skupno z Mirkom Brumatom sta organizirala dva škofijska kongresa Mar. družb: v Logu pri Vipavi (2. in 3. sept. 1924) in na Sv. gori (1. in 2. sept. 1925), kjer se je zbralo nad 4.000 družbenic. Na I. slov. kongresu Mar. družb v Lj. (6.–8. sept. 1924) je C. poročal o Mar. družbah na Goriškem in imel govor Marija in karitativno delo v kongregacijah. Nadškof Sedej ga je imenoval še za voditelja gor. dekliške Mar. družbe (1926–35), ki ima izredne zasluge za versko in narodno življenje slov. skupnosti v Gor. Ko je fašizem 1927 uničil vsa prosvetna društva, je na Goriškem preko 100 Mar. družb (dekliške, fantovske, materinske) in morda še več Marijinih vrtcev za deklice in dečke z več kot 10.000 organiziranimi člani vršilo temeljito versko, vzgojno in narodno prosvetno delo vse do padca fašizma. C. pa je slovel zlasti kot duhovni voditelj neštetih vernikov, kot spiritual v gor. malem semen, in vzgojitelj številnih slov., hrv. in it. semeniščnikov, poznejših duhovnikov in svetnih izobražencev. Kot semen, prefekt in kasneje kot duhovni vodja je z izredno psihološko bistrino in vzgojiteljsko prepričljivostjo uvajal gojence v svet duhovnosti in jih vzgajal v goreče duhovnike in zavedne narodne delavce. Rast v duhovnosti naj bi bila evharistično in marijansko poudarjena: bogato zakramentalno življenje in predanost Marijinemu češčenju. Zato je tudi v semen, ustanovil Marijino družbo in v njej celo vrsto »odsekov« (literarni, vzhodni, misijonski itd.), ki so se razvili v pomembne študijske krožke. Člani krožkov so imeli tedenske sestanke, razpravljali, sestavljali predavanja, ki so jih nato podajali na mesečnih shodih vseh kongreganistov. C.-ovo vzgojiteljsko delo se je po teh gojencih pretakalo med vse primorsko ljudstvo. C. je napisal več člankov v ZbsvP, Bogoljubu, KolGMD in izdal Obrednik Marijinih družb, Gorica 1927. V rkp je kronika štomaške Mar. družbe (žpk arh. v Črničah). Bil je imenovan med papeške častne komornike. Njegova zamisel je bila Lurška votlina (kapela) v vrtovih mal. semen. v Gor. in dograjena njemu v spomenik 1953.

Prim.: NadškAGor., arhivalije; ZbsvP (poleg zgoraj navedenega) 1921, 87, 99, 115, 211, 213; 1923, št. 5, 6 in 8; št. 6, 7; 1924, 28, 40, 69, 92; 1925, 36, 64; Bogoljub 1924, 127, 184, 212, 232; 1925, 42, 207; NašČ 1925, 226; Vijolica 1959, julij; Kjuder 475, KolGMD 1925, 127; 1960, 152 s sl.; KatG 1975, 11. 8.; KolGMD 1976, 93.

R. K.