Novi Slovenski biografski leksikon
CESAR, Jože (vzdevek Pepi), slikar, scenograf, alpinist (r. 22. 4. 1907, Trst, Italija; u. 31. 7. 1980, Trst, Italija). Oče Anton Cesar, delavec, mati Marija Cesar, r. Dodič. Sinova Sergij (Sergej) Cesar, filmar, videast, inženir elektronike, predavatelj za someljeje, in Vojko Cesar, fagotist, atletski trener.
Obiskoval je Ciril-Metodovo meščansko šolo pri Sv. Jakobu v Trstu, zatem se je zaposlil kot skladiščnik v tržaškem pristanišču. V tridesetih letih 20. stoletja so ga italijanske oblasti osemkrat aretirale zaradi prosvetnega in političnega dela med Slovenci. Od 1941 je sodeloval v NOB. Bil je soustanovitelj in prvi scenograf obnovljenega Slovenskega narodnega gledališča (Slovenskega stalnega gledališča) v Trstu, kjer je bil kot scenograf in vodja scenske delavnice zaposlen 1945–65. Ob delu se je samoizobraževal in se redno posvečal ustvarjanju.
V obdobju med obema vojnama je sodeloval z ljubiteljsko dramsko skupino šentjakobske Čitalnice (nastopil je v igri V kraljestvu palčkov) in se posvečal športu. Bil je nogometaš kluba Adrija pri Sv. Jakobu v Trstu, sabljač, učitelj tenisa in smučanja, kolesar, motociklist, planinec in plezalec. V medvojnem obdobju je bil član alpinističnega kluba planinske skupine plezalcev in smučarjev GARS (Gruppo Alpino Rocciatori Sciatori), veje italijanskega alpinističnega kluba CAI (Club Alpino Adriatico). Bil je eden od soustanoviteljev vrhunske šole plezanja v dolini Glinščice 1927 in član pionirske skupine tržaških plezalcev. Izvedel je več prvenstvenih vzponov v dolini Glinščice, Dolomitih in Julijskih Alpah. Po smučarski poškodbi 1935 se je manj posvečal športu in bolj ustvarjanju. 1946 je sodeloval pri obnovi Slovenskega planinskega društva v Trstu, 1959 je bil ustanovitelj in prvi predsednik športnega združenja Bor.
Likovno se je izobraževal na tečaju risanja figure v muzeju Revoltella v Trstu in v ateljeju Avgusta Černigoja, kjer se je seznanil s smernicami avantgarde. Černigojev vpliv je opazen v njegovem zgodnjem slikarskem obdobju. Krajine, tihožitja in žanrski prizori iz zgodnjega obdobja kažejo postimpresionistične prvine po vzoru Paula Gauguina in Paula Cézanna, kmalu pa so se pojavile bolj izrazite ekspresionistične poteze. V ospredje je stopila motivika portreta, ki ga najbolj označuje. V slikarstvu iz poznejšega obdobja prepoznamo vpliv kubizma po čedalje bolj lomljenih linijah in oblikovni sintezi, fauvistični pridih pa se kaže v izbiri pestrih barv in močnih kontrastih. Uporabljal je predvsem slikarske tehnike olja, tempere, gvaša in akvarela.
Po Jožefu Tomincu in Venu Pilonu je bil najvidnejši portretist, ki je deloval v zamejskem prostoru. Znal je preseči zgolj fotografski prikaz zunanjega videza, bil je psihološko pronicljiv, prodorno je ujel temperament in duhovne lastnosti portretiranca, sam je izbiral, koga bo portretiral. Posamezne portrete označujejo ozadja, vsakič drugačna, a bistveno povzemajo osebnost portretiranca in pričarajo izrazni naboj celotne slike. Portretiral je člane svojega ožjega družinskega kroga, številne kulturnike predvsem iz tržaškega okolja, pisatelje, glasbenike, igralce in slikarje. Ustvaril je tudi nekaj avtoportretov.
Posvečal se je krajini, v čemer odmeva njegova ljubezen do narave. Prevladujejo motivi gorske krajine, Krasa, Istre in marin. Gorski motivi izkazujejo posebno duhovno občutenje v stiku z naravo, ki ga je vodilo mestoma že v smer simbolističnih upodobitev. Nagibal se je k preseganju vidne pojavnosti in preoblikovanju stvarnosti v duhu svojih emotivnih doživetij.
Cesarjeve slike predstavljajo bolečino sodobnega človeka, ki jo je občutil tudi sam, a hkrati vlivajo upanje. S pozitivno naravnanostjo žarečih barv se predajajo svetlobi življenja z enkratno energijo drznih potez. V nekaterih slikah je boleče podoživljal trpke dogodke krajevne zgodovine in krajev, ki so jih zaznamovali: bazoviško strelišče, ulico Ghega, Rižarno.
Skupaj z drugimi tržaškimi slovenskimi umetniki je bil aktiven v združenju tržaškega Art kluba, v okviru katerega se je v prvem desetletju po drugi svetovni vojni do 1954 predstavljal javnosti na skupinskih razstavah na območju Jugoslavije in takrat Slovencem nenaklonjene italijanske politike. 1953 je razstavljal v Moderni galeriji v Ljubljani na odmevni razstavi sedmih slovenskih slikarjev iz Trsta, na kateri je z drugimi avtorji pokazal izrazno avtonomijo, ki so jo slikarji v takratni Jugoslaviji, v kateri je bil socrealizem režimsko podprt, pogrešali.
Do 1963 je bil glavni scenograf slovenskega gledališča v Trstu. Skrbel je za idejno zamisel in pripravo osnutkov, nabavo potrebnega materiala in rekvizitov ter izdelavo kulis. V prvih dveh desetletjih po vojni je izdelal scene za številne drame. Zaznamovala jih je barvitost, sprva jih je z nekaj izjemami izdeloval po vzoru scenografije 19. stoletja, po 1955 pa je pod vplivi drugih scenografov izoblikoval svoj slog, ki je temeljil na minimalizmu, konstruktivizmu, abstrakciji, dematerializaciji in ekspresivni barvitosti. Ustvaril je scene gledaliških in opernih predstav tudi za več gledališč v Sloveniji in Jugoslaviji (Ljubljana, Maribor, Pulj, Reka, Tuzla in Banjaluka). Gledališki muzej v Ljubljani in Slovensko stalno gledališče v Trstu hranita umetnikove makete in fotografsko dokumentacijo.
Sodeloval je pri slovenskem filmu Na svoji zemlji. Ukvarjal se je tudi s knjižno opremo in ilustracijo (Koledar Osvobodilne fronte za Svobodno tržaško ozemlje, 1949; vinjete za Jadranski koledar, 1964).
1959 je na gledališkem festivalu v Novem Sadu za scenografijo, ki jo je ustvaril za komedijo Josipa Tavčarja Pekel je vendar pekel, prejel prvo nagrado Sterijin pozor. 1978 je prejel red bratstva in enotnosti z zlatim vencem.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine