Cej, Demetrij (1931–2012)

CEJ, Demetrij (Ivan Cej, Demetrio Cej, Mitja Cej, Ivan Demetrij Cej, Demetrij Ivan Cej), slikar, scenograf, kostumograf (r. 28. 5. 1931, Beograd, Srbija; u. 23. 3. 2012, Gorica, Italija). Oče Roman Cej, uradnik, mati Štefanija Cej, r. Remškar. Nečak David Cej, slikar.

Otroštvo je preživel v Beogradu, tam je obiskoval osnovno šolo. 1942 so se vrnili v Gorico, kjer je opravil zadnje leto šolanja v italijanski šoli in 1944 začel obiskovati slovensko gimnazijo. 1947 se je vpisal na umetniško šolo v Gorici in 1952 diplomiral. 1953–64 je bil zaposlen kot barvar v ladjedelnici v Tržiču (Monfalcone) in 1960–64 kot scenograf sodeloval z gledališčem Piccolo teatro v Gorici. 1965 se je preselil v Trst, kjer je bil do 1993 scenograf in kostumograf v Slovenskem stalnem gledališču (SSG). 1972 se je preselil v Boršt (Sant'Antonio in Bosco), atelje pa je ohranil v Trstu. 1993 se je upokojil in se leto kasneje preselil v Gorico, kjer je živel do smrti.

Njegovo začetno slikarsko obdobje označuje intimistično, družbenokritično in antimilitaristično vzdušje. Motivni svet tovarn, ladjedelnice in mestne periferije je oblikoval s sumarično potezo, preprosto zasnovanimi barvnimi polji in močnimi barvnimi kontrasti. Po preselitvi v Trst se je vsebinsko zatekal k mediteranskim motivom, kot so kraške vasice, istrska mesta, privlačili so ga obmorski pejsaž in stilizirani sončni prizori. Bolj kot narativni detajli so mu bili pomembni kompozicija, konstrukcija in gosti barvni nanosi zemeljskih odtenkov, rad je uporabljal zlate osnove ali barve neba. Zanj so še posebej značilne upodobitve sonca oz. lune, ki predstavljata bistveni kompozicijski in vsebinski element. Njegova krajina tako deluje kot osebno doživetje, utripa v barvnih lisah. Večkrat je krajino nadgradil s t. i. tretjo dimenzijo, tako da je na platno nanašal neslikarski material. V popolno abstrakcijo nikoli ni zares prestopil, vselej si je prizadeval ohraniti kompozicijsko zasnovo, ki izhaja iz figuralnega sveta. Za njegovo zadnje obdobje je značilno likovno raziskovanje razsežnosti vesolja.

S scenografijo se je začel ukvarjati v Gorici, kjer je – sprva kot pomočnik slikarju Sergiu Altieriju in v sodelovanju z režiserjem Francescom Macedoniem – za Piccolo teatro Cittá di Gorizia zasnoval več scen. Še bolj izstopajoče pa je njegovo delo v SSG v Trstu, kjer je 1965 prevzel scensko delavnico od Jožeta Cesarja in v treh desetletjih zasnoval okoli sedemdeset scenografij. Kot scenograf je podpisal tudi nekatere predstave v Primorskem dramskem gledališču (PDG) v Novi Gorici in otvoritveno predstavo Kulturnega doma v Gorici. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je prispeval k modernizaciji odrskega prostora z vključevanjem tehničnih novosti (filmskih projekcij), predvsem v sodelovanju z režiserjem Jožetom Babičem.

Prejel je več nagrad, mdr. 1962 prvo nagrado na ex temporu v Sacilu, 1963 prvo nagrado na ex temporu v Marianu, 1965 prvo nagrado na ex temporu v Števerjanu, 1968 prvo nagrado na ex temporu v Miljah, 1974 prvo nagrado na Razstavi o Odporniškem gibanju v Trstu in prvo nagrado na razstavi Kluba bivših dijakov slovenskega trgovskega zavoda KASTA, 1975 pa prvo nagrado na ex temporu v Maianu.

Cej Demetrij Ivan, slikar, scenograf in kostumograf, r. 28. maja 1921 v Beogradu. Oče Roman, uradnik, mati Štefanija Remškar. Osn. š. je obiskoval v Bgdu (1938–42). Ko se je 1942 z družino preselil v Gor., je moral C. dokončati osn. š. v it. jeziku (1942–44). Obiskoval je nato slov. gimn. in se 1947 vpisal v Istituto statale d'arte v Gor. Diplomiral je 1952. Od 1953 do 1964 je bil zaposlen kot delavec v tržiški ladjedelnici. 1965 se je preselil v Trst, kjer je angažiran kot scenograf in kostumograf v SSG. Od 1973 je tudi notranji sindikalni zastopnik. Razstavljati je začel 1949. Samostojne razstave: Gor. (1958, 1960, 1961, 1965, 1966, 1969, 1970, 1972, 1973, 1974); Benetke (Opera Bevilacqua – La Masa 1959); Trst (Alla Loggia 1960, Comunale 1966, 1973, Slov. kult. dom 1967, 1968); Tržič (1961, 1962); Ronchi (1963, 1971); Spilimbergo (1963); Celje (1964); Velenje (1964); Milano (S. Babila 1965); Vicenza (II Cenacolo 1966); Padova (Primopiano 1967); Videm (Al Quadrifoglio 1968); Hruševica (2xGO 1971); Sežana (Hrast 1971); Radovljica (1971); Repentabor (Kraška hiša 1972, 1975); Ljubljana (1972); Portorož (Metropol 1973); Kranj (Prešeren 1973); Piran (1973); Rim (Al Colosseo 1974); Milje (Mandracchio 1975); Dolina (Torkla 1976); Zagorje (1976). Udeležil se je naslednjih kolektivnih razstav: (deželne): Gor., Trst, Videm, Portogruaro, Sacile, Gradisca, Spilimbergo, Lignano, Cormons, Aquileia, Tarcento (Mostra di pittura veneta contemporanea 1962); (narodne): Vittorio Veneto, Thiene, Caorle, Venezia, Milano, Castelfranco Veneto, Arezzo; (mednarodne): biennale mladih v Gor., v Peschiera del Garda in v Bormio, 5^a Mostra soggiorni di esperienze v Vidmu, Villach, Graz, Celje, Nova Gorica, Koper, Lj. Prejel je vrsto nagrad in odlikovanj, tako: 1. nagrado ex tempore v Sacile (1962); 1. nagrado ex temp. v Mariano (1963); 1. nagrado ex tempore v Števerjanu (1965); 1. nagrado ex tempore v Miljah (1968); 1. nagrado na Razstavi o Odporniškem gibanju v Trstu (1974); 1. nagrado na razstavi Kluba bivših dijakov slov. trgov. zavoda KASTA (1974); 1. nagrado (ex aequo) ex tempore v Maiano (1975). Za samostojne razstave je izšla vrsta katalogov, vključen pa je tudi v kataloge kolektivnih razstav. Za scenografijo se je začel zanimati v Gor., kjer je med 1960 in 1964 zasnoval več scen za »Piccolo Teatro Città di Gorizia« (E. Lee Masters, Antologia di Spoon River; A. Miller, Ricordo di due lunedi; G. Lorca, La calzolaia ammirevole; Ruzzante, Bilora, Parlamento de Ruzante). C.-jevo sodelovanje z SSG v Trstu se je začelo 1965 za Marie October (J. Robert – J. Duvivier – H. Jeanson) in za Janka in Metko (S. Škufca). Od 1965 do 1975 je izdelal čez 30 scenografij (27 sam, pri šestih pa je sodeloval), tako za: Kongres (J. Kozak), Jajce (F. Marceau), Slovenske balade in romance, Beseda Ivana Cankarja, Le premisli, Giacomino (L. Pirandello), Pravila igre (F. Benedetič), Češnjev vrt (A. P. Čehov), Božič pri Cupiellovih (E. de Filippo), Za narodov blagor (I. Cankar), Dva bregova (A. Leskovec). Pripravil je tudi scene za PDG Nova Gorica: Policaji (S. Mrožek), Ostržkove dogodivščine (K. Eidam), Arzenik in stare čipke (J. Kesselring), Martin Kačur (I. Cankar). 1971 se je udeležil PQ 71 – Praške quadriennale... v Pragi.

Prim.: KatG 1959, št. 23, 24; 1961, 10; G. Manzini, Gazz. 1962, 25. 11. in 1964, 19. 6.; F. Monai, Picc. 1964, 16. 11. in 1971, 11. 6.; GLTrst 1965/66–1975/76; Zbornik SSG v Trstu 1965–1970, 353–6, 358–9, 373–4, 377–8, 381–2, 387–90, 395–8, 401–2, 405–8, 413–4, 419–22; Repertoar, enote 3340, 3342, 3344, 3354, 3354a, 3355c; M (Trst) 1972, 5 s sl.; D. Bonamore, Le Arti 1972, 7/8, 63; M. Bambič, PDk 1972, 16. 9.; J. Mesesnel, Dan 1973, št. 1; A. Boc, Delo 1973, 30. 5.; G. Montenero, Picc. 1973, 18. 9.; R. Tepper, MessV 1973, 20. 9.; Artisti triestini contemporanei, Trieste 1973, 97–98; PDk 1973, 7. 10. (intervju); P. Breščak, Delo 1974, 12. 8.; T. Bonavita, II Tempo di Roma 1974, 23. 8.; M. Rener, PDk 1974, 15. 11.; Zbornik SSG 1970–1975, 431–4, 439.40, 445–6, 449–50, 461–8, 475–6, 483–6, 491–4.

Vh