Cazafura, Krsto (1899–1965)

Cazafura Krsto (Krištof), kemik, rudarski strokovnjak, publicist, r. 7. dec. 1899 v Rovinju, u. 28. okt. 1965 v Lj., pokopan v Tolminu. Oče Henrik, mati Marija Spongia. Osn. š. v Trstu in Gor., gimn. v Gor., v Trstu in v Gradcu, kjer je 1917 maturiral na II. drž. realki. Zatem se je vpisal na kemijsko fakulteto na U v Rim, kjer je 1921 doktoriral z disertacijo Pridobivanje in fizikalno kemijske lastnosti borovih jekel. Izpopolnjeval se je v kemijskih tovarnah v Nemčiji. 1922 se je zaposlil kot kemik v tovarni Solvay-Soda v Tržiču (Monfalcone), a že nov. 1922 odšel v Mrb na kmetijsko šolo. Nato je bil tehnični vodja v tovarni Zlatorog v Mrbu (1925–31) in potem ravnatelj pri Mariborski rafineriji zlata (1931–41). Po zasedbi Maribora so ga Nemci z družino izgnali. Preselil se je v Lj. Tu je bil brez službe: tri mesece je bil v lj. zaporih (1942) in šest mesecev v zaporu v Ascoli Piceno (1943–44). Po vojni je bil uslužben pri PNOO v Trstu (1945) in zatem je postal direktor okrajnih podjetij v Tolminu (1946), glavni direktor plana na Generalni direkciji kemične industrije v Lj. (1947–51), znanstveni sodelavec na Metalurškem institutu v Lj. (od febr. 1951 dalje). Od okt. 1950 je predaval anorgansko kemijo na rudarsko metalurški fakulteti tehnične visoke š., ozir. na montanističnem oddelku fakultete za naravoslovje in tehnologijo na lj. U. 1959 je postal hon. izredni prof. anorganske kemije. Udeležil se je številnih kongresov, simpozijev in posvetovanj rudarskih, kemijskih in metalurških strokovnjakov ter aktivno sodeloval s predavanji (Zvezno posvetovanje o bakru, Bor, nov. 1954; zvezno posvet. o redkih kovinah, Lj., okt. 1958; kongres Slov. kemijskega društva, Lj., jan. 1957; kongres za čisto in uporabno kemijo Jugoslavije, Zgb, jun. 1960). V zvezi z raziskavami, ki jih je opravil na Metalurškem institutu v Lj., je skupno s sodelavci prijavil več patentov (Postopek pridobivanja bakra iz bakrenih rud, postopek za luženje svinčenih in cinkovih rud, postopek za luženje nikljenosnih rud postopek za pridobivanje kovin iz oksidnih, oksidnosilikatnih in silikatnih rud). Bil je delovni član komisije za nomenklaturo in terminologijo znanstvenik, ki je prispeval k obogatenju slov. kemijske kulture. V letih 1946–47 je pisal v PDk in LdTd, kasneje tudi v SPor in LdP. Več strokovnih člankov je priobčil v Rudarsko-metalurškem zborniku (1954–64). Napisal je skripta Uvod v kemijo na fizikalno kemijski osnovi, Lj. 1960, knjigi: Anorganska kemija. Prvine in spojine. Lj 1961. Hidrometalurško pridobivanje niklja iz naših nikljenosnih oksidno silikalnih rud, Lj. 1961

Prim.: Družinski arhiv; Objave Univerze v Lj 1958, št. 13 in 17.

Jo. K.