Novi Slovenski biografski leksikon
CAVAZZA [kaváca], Boris, gledališki in filmski igralec, režiser, scenarist (r. 2. 2. 1939, Milano, Italija). Oče Ernesto Cavazza, trgovec, mati Lidija Cavazza, r. Bratuž, modna oblikovalka. Sinovi Sebastian Cavazza, igralec, Damijan Cavazza, scenograf, kostumograf, in Kristijan Cavazza, glasbenik, žena Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za poslovno komuniciranje in protokol.
Mladost je preživljal v Milanu, po končani drugi svetovni vojni in zgodnji očetovi smrti ga je mati poslala k sorodnikom v Solkan. Osnovno šolo je obiskoval v več krajih (Milano, Solkan, Kobarid, Krško, Šempeter pri Novi Gorici). Po petih letnikih osnovne šole in treh letnikih nižje gimnazije je šolanje prekinil in se, star trinajst let, vrnil k materi v Milano. Ker Italija ni priznala slovenskih šol, je ob delu obiskoval večerno šolo (prvi letnik Srednje ekonomske šole) in, spodbujen z željo, da bi denarno pomagal materi, začel trenirati boks. 1956 je znova odšel k materinim sorodnikom v Slovenijo in šolanje nadaljeval v Pomorski srednji šoli v Piranu (1956–60). Kot ladijski strojnik in kasneje kot drugi oficir stroja pri Splošni plovbi Piran se je po letih plovbe na trgovski ladji 1964 ustalil v Ljubljani ter se na Filozofski fakulteti vpisal na študij francoščine in angleščine. Študij je po prvem letniku opustil, se 1965 vpisal na dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani v razredu Vide Juvan in za vlogo Eddieja v drami Arthurja Millerja Pogled z mostu 1967 prejel Akademijsko Prešernovo nagrado. Zaradi vpoklica na služenje vojaške obveznosti je študij prekinil, nato pa 1969 absolviral. Že med študijem je igral na Mestnem odru Koper, v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani (SNG Drama), Eksperimentalnem gledališču Glej (EG Glej) in Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici (PDG). V sezoni 1969/70 je dobil prvo stalno zaposlitev v Slovenskem gledališču v Trstu (SG Trst, po 1977 Slovensko stalno gledališče (SSG) Trst). 1971–85 je bil član ansambla SNG Drama, nato je bil 1985–87 zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG). 1986 je na AGRFT diplomiral in 1987 postal docent za dramsko igro. 1987–90 in 1993–2002 je bil na AGRFT redno zaposlen, od 1995 kot redni profesor za dramsko igro in igro pred kamero. Od 2002 je bil kot igralec in režiser zaposlen v Gledališču Koper (GK), kjer se je 2006 upokojil. Občasno je igral tudi v SNG Drama in v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Od 1992 se je vse intenzivneje posvečal režiji.
Energija, temperament, izpovedna silovitost so tri značilne kvalitete igre Cavazze, ki jim sledimo od prvega velikega uspeha na odru SNG Drama, vloge Skapina v Molièrovih komedijah Improvizacija v Versaillesu in Skapinove zvijače (1971), pa do Stavrogina v Besih Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (1986) vse do Ignaca Glembaja v drami Gospoda Glembajevi (2011).
Kot igralec z velikim izraznim razponom in moderno igro se je uveljavil v igri Rogerja Vitraca Victor ali Otroci na oblasti (1971), kjer je naslovni vlogi dal zelo dinamično, ostro, grozečo, tonsko bogato in skrite napetosti polno podobo. Kot Skapin je pokazal, da ima izostren refleks, zmožnost hipne preobrazbe iz neke vrste hladne nevtralnosti v temperamentno igro, polno notranje silovitosti in nezadržnih komičnih preobratov; udarna moč njegovega stavka temelji na instinktivnem spoznavanju in odkrivanju smiselne logike tistega, kar govori, in okrog tega osrednjega tečaja nato gradi vse svoje govorne bravure. Kljub izjemnemu uspehu v teh vlogah je naslednjo veliko priložnost dobil šele čez štiri leta, ko je oblikoval vlogo Macheatha – Mackia Noža v igri Bertolta Brechta Opera za tri groše (1975) – kot gentlemanski morilec je bil prevarant in zapeljivec z jeklenimi živci in precizno delujočimi možgani, ki ga le sem pa tja zavede lahkomiselnost srca; tako po igri in pojavi kot po petju in gibanju je izpolnil figuro do kraja. Sledil je niz sijajno interpretiranih karakternih vlog, najprej Hludov v drami Beg (1976). V zbirki slovenskih igralskih likov je bila to docela nova, dotlej neznana, zato pa sveža in izvirna stvaritev, v resnici grozljiva, temna človeška figura. Sam je vlogo Hludova razumel kot igro o življenju, ki se izteka, v njegovem igralskem razvoju pomeni kreacija Hludova odmik od vznesene igre in premik k notranjemu intenziviranju igranja. Kritika je razbrala, da je to nenavadno človeško zverino ustvaril s hladnimi, rezkimi in skorajda zamolklimi igralskimi sredstvi, da nenavadno ostri hlad te figure nevidno ženejo notranji ognji, nihanje med hladno, ostro igro in hladno zasnovo lika ter med notranjim ognjem pa ustvarja tisto napetost, ki je najgloblja skrivnost slednje igralske umetnine: to je ukročena energija, ki se sprošča pod najvišjim nadzorstvom umetniške pameti. Navedena analiza igralčeve stvaritve natanko poudarja posebnosti Cavazzeve igre, kot jih je razvijal ne le v številnih kreacijah t. i. negativnih likov, temveč tudi v odrskih utelešenjih tragične človekove usode, kakršno je ustvaril zlasti kot Georgij v Osvoboditvi Skopja (1978). Ta lik je Cavazza gradil s klinično natančnim verizmom, za katerim se je skrivala mogočna igralska sila, ki je odkrivala brezna človeškega trpljenja, obupa in upa. Vlogo, ki jo igralec šteje za eno svojih najboljših stvaritev, je mogoče razumeti kot sintezo izvirnega Cavazzevega povezovanja metode Lea Strasberga, poglobljenega študija duševno in telesno prizadetih oseb ter lastne bivanjske izkušnje. Pomembno je, poudarja Cavazza, da igralec metodo podoživljanja ne le osvoji, ampak jo združi z metodo, ki je samo njegova. Igralec mora v procesu oblikovanja vloge sestopiti iz verbalne, intelektualne igre; lik mora začutiti v drobovju, ga izvleči iz sebe ter vlogo ustvarjati z razkrivanjem in oblikovanjem (fizične) bolečine v sebi. Kot igralec Cavazza ne verjame v psihoanalizo, verjame pa v izkušnjo, ko igralca prežema emocija, ko z vsakim vlaknom čuti, da je to on sam, v nemogočih okoliščinah, v nemogočih pogojih, z drugim pedigrejem, ampak še vedno on sam, sam na svoji senčni strani. Morda je to najlepši opis igralskega stanja, vsekakor pa je najčistejša definicija Cavazzevega oblikovanja vloge Stavrogina v dvojni dramatizaciji Besov Dostojevskega (Blodnje, Besi; 1986), nove silovite igralske kreacije: oblikoval je dvoumno, fascinantno figuro človeka, v katerem užitek in groza živita v čudni, sprevrženi, naporni simbiozi. Toda igralčeva rast od Hludova prek Georgija do Stavrogina nikakor ni bila premočrtna, na tej poti je Cavazza ustvaril niz raznorodnih vlog. Najprej je tu Gleb Čembalov v uprizoritvi drame Cement (1976), revolucionar s fronte, ki skozi medčloveške odnose in težke preizkušnje počasi lušči s sebe podobo brutalneža. V predstavi Michelangelo Buonarroti (1977), zasnovani kot Michelangelov sen, je Cavazzev Michelangelo z energijo in fizično spretnostjo obvladoval ogromno prizorišče in fragmentarne prizore povezoval v celoto. Izviren je bil njegov dr. Puba Fabriczy-Glembay (Gospoda Glembajevi, 1978): metodičen in funkcionalen kot robot, v interpretaciji ciničnega juridičnega monologa briljanten ekspert za retoriko. V drami Duh zemlje Franka Wedekinda (1979) je oblikoval ciničnega in sentimentalnega dr. Schöna; oboje se je v Cavazzevi interpretaciji zlilo v presenetljivo ambivalentno sliko oblastnika in ljubimca, erotičnega nasilnika in vsesplošnega manipulanta. Ustvaril je ostro, nevarno in obenem v svoji seksualni gnanosti nemočno, samo s seboj do brezupa zasužnjeno figuro, mračno in v istem pomilovanje vzbujajočo. V tragikomediji Williama Shakespearja o oblasti Milo za drago (1980) je vlogo knezovega namestnika Angela vse od začetka, ko je ta divjal kot puritanec na oblasti, do ledenih strasti, ki so ga pogubile, odigral z matematično natančnim mojstrstvom. Sledilo je Cavazzevo prvo srečanje z italijanskim komediografom Dariem Fojem. V komediji Naključna smrt nekega anarhista (1980) je bil v osrednji vlogi Norca, fanatičnega posmehljivca nevarno abotni pokvarjenosti policijskih uradnikov, bolj klovn kot kritik razmer, a kot klovn kratko in malo nenadkriljiv.
V naslednjih treh letih je nanizal več komičnih figur, med njimi razgrajaško razigranega Ivana Petroviča Vosmibratova v igri Gozd Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega (1982), pa duhovito figuro komičnega in hkrati nevarnega samodržca Ludvika XIV. v Molièru (1983) Mikhaila Bulgakova. Zanimiv je bil njegov Poročnik Zielinski v drami Peš Sławomira Mrožka (1983): nasilnemu, zapitemu poročniku poražene poljske narodne vojske je dal mračni blesk padlega angela, pri čemer je duhovito in učinkovito uporabil komične učinke, ne tragičnih. Nov niz velikih karakternih vlog začne z interpretacijo Dmitrija Fjodoroviča Karamazova v Bratih Karamazovih Dostojevskega (1984), v kateri je natančno doziral tako Dmitrijevo mračno, nevrotično, popadljivo obsesijo kot tudi njegovo erotično zbeganost ter negotovost, obup in strah. Sledila je naslovna vloga v Molièrjevem Tartuffu; bila je to igralsko povsem nova podoba tega svetohlinca: nič več telesno iznakažen, ampak čutno vznemirljiv moški. Nova velika igralska stvaritev je bila Doktor v krstni uprizoritvi Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja (1985): mrzla maska blaziranega znanstvenika, ki sam zase ve, da je diletant, beden »sodelavec«, ki vedno naredi, kar mu naroča oblast, in ki se iz ciničnega upravnika transformira v zapitega izgubljenca ter naposled s čudnim strahom in samousmiljenjem prizna, da mu je psihiatrija zrasla čez glavo in da se je, enako kot njegovi pacienti, na robu blaznosti znašel tudi on sam; Cavazza je Doktorja igral ledeno zadržano, z nekakšno narejeno vnemarnostjo, hkrati pa strašljivo, ostro in čisto. Danton v drami Dantonov primer (1985) je bil v Cavazzevi interpretaciji izrazito silaška figura, polna prekipevajoče biološke moči in temne eruptivnosti, ki ji je tragična usoda tako rekoč vpisana v človeško podstat. Za tri vrhunske igralske stvaritve – Doktor, Danton in Stavrogin – je prejel veliko Prešernovo nagrado (1987). Dveletno sodelovanje s SMG je sklenil z vlogo Gartnerja v krstni uprizoritvi igre Rudija Šelige Slovenska savna (1987), v kateri je sijajno izpeljan lik od prizora do prizora bogatil z novimi, srhljivo komičnimi prizori. V SSG Trst je v ciklu novega režiserskega branja Cankarjeve dramatike ustvaril dve vrhunski interpretaciji. V komediji Za narodov blagor (1986) je bil dr. Anton Grozd; to poosebljeno figuro klavrne slovenske strankarske politike je razvil v sprva nasilno, prostaško hrupno in polaščevalsko naturo silne telesne moči in divje energije. Po »čudnih sanjah«, ki se Grozdu zgode po tem, ko od žurnalista Ščuke terja, naj mu ta v dokaz pokorščine zaveže čevelj, in ko se ta čevelj v nadaljevanju predstave dobesedno zrase z nogo v nerodno, boleče kopito, se Cavazzev dr. Grozd zlomi. Dolgo se bori s čudno bolečino, bruha iz sebe zdaj domala nore, dvoumne fragmente, zdaj oblikuje presenetljivo jasne, ostre misli. V naslednji sezoni je bil Kantor v Kralju na Betajnovi (1987). V skladu z režiserjem, ki je Cankarjevo igro premestil v svet moderne kapitalistične družbe z močno izraženimi potezami mafijsko organizirane družbene moči, je bil Cavazzev Kantor predstavnik te družbe: elegantna figura, oblikovana z zadržano silovitostjo in ostrino, ki je izbruhnila v grobost in oblastno polaščevalnost. Cavazzev Kantor je premišljeno in brez zadržkov ubijal ter bil sam ranljiv; njegove slabosti ne razkrije mišnica, ki jo nastavi Maks – to past Cavazzev Kantor suvereno preigra – njegova slabost živi v travmatičnem razmerju z Nino; zato jo tudi odstrani iz svoje bližine. Astrova (Striček Vanja, 1988) je prežaril z bolečino, norostjo in plemenitostjo. Razpet med silno življenjsko energijo in brezup, je najprej rasel v vehementno poudarjeno teatralno igro, v prizorih s Sonjo je skrajno natančno in duhovito gradil postopno treznjenje, da bi se v igri z Jeleno ta silna energija že povsem umaknila vase in se spet sprožila v slo po življenju. To je bil nenehen boj z nesmislom življenja, dolg in krčevit boj, ki traja v njem samem. V drami Tennesseeja Williamsa Tetovirana roža (1990) je kot Alvaro blestel z duhovito igro, polno učinkovitih, sočnih detajlov, ki so izrisovali tako samovšečno moškost kot banalnost neučakanega ljubimca; dosledno komično figuro je spretno odpiral v preprosto stvaren optimizem in simpatični vitalizem.
V sezoni 1990/91 se je Cavazza vrnil na oder SNG Drame in v naslednjih letih odigral niz raznorodnih vlog. V komediji Jakoba Michaela Reinholda Lenza Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje (1992) je kot tajni svetnik von Berg presegal lik prosvetljenega plemiča in ga interpretiral v elegantnega demiurga, ki z nedopovedljivo gladkim sarkazmom razglablja o absurdnosti človekovih hotenj. V Samorogu (1992) je s petjem in igro napolnil lik Dizme. Kralja Klavdija v Shakespearjevi tragediji Hamlet (1994) je igral s silaško moškostjo in elegantno, gladko rutino, od vsega začetka v bolj ali manj odkritem boju s Hamletom. V komediji Georgesa Feydeauja Bolha v ušesu ali Kaplja čez rob (1996) je bil direktor Viktor-Emmanuel Chandebise in sluga Poche; dvojno vlogo je preigraval z veliko igralsko veščino: kot direktor uglajen, pokončno vzravnan, oster, trd, moderen poslovnež, kot njegov sluga mehko pozibavajoča se opita figura, ki jo je Cavazza interpretiral v humorno zvenečem primorskem narečju. Zahtevni naslovni vlogi v krstni uprizoritvi igre Iva Svetine Tako je umrl Zaratuštra (1997) je dal zelo človeške poteze, popadljivost, zamerljivost, samoljubje, vizionarstvo in ob tem rutinerstvo, s tem pa je na najbolj primeren način razkrival bistvo upodabljanega lika.
Novo veliko vlogo je ustvaril z Willijem Lomanom v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika (1994). Cavazzev Loman je človek, nagnjen nad brezno niča v sebi, a vanj noče pogledati, tragičen ne kot žrtev ameriškega mita o uspehu, ampak kot nedopovedljivo trmasti sokrivec poraznega stanja, v katerega je zgrmel s svojo družino vred. Ponovno je zaigral v SNG Drami v Shakespearjevem Viharju (2000): njegov Prospero je vseskozi prizemljen, trezen ter vsemu svojemu pravičništvu navkljub tudi premeten in kruto neprizanesljiv mogočnež. V SSG Trst je 2001 v komediji Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu igral Barona Naletela. 2002–08 je v Gledališču Koper režiral Inštrukcijo Eugena Ionesca (2003) in v njej igral Profesorja. Cavazzevo videnje mehanizma (pre)vzgoje pod taktirko Profesorja je pozorno na skrite mehanizme nasilja v tem redu sveta; v finalu predstave se profesorjev blodni svet preobrazi v nekaj nihilističnega in večplastnega, blaznega. Med pomembnejšimi vlogami je oblikoval kompleksen lik pijanca Johna v Dublinski zgodbi (2004): s pretehtano odmerjenimi stopnjami opitosti se je sprehodil med nizom obraznih fasét, enkrat je bil žrtev, drugič preklinjajoči nergač, nato že zabuhli ciroznik brez upa zmage – ko rekapitulira nekdanje zablode, obžaluje vse, padati začnejo celo lastne zaobljube. Tako kot je v fragmentih realnosti, ki jo izreka, nekaj objektivno nepreverljivega, tudi sam kot nenadni abstinent ostaja sinonim odprtosti, negotovega položaja. V Kralju Ojdipu (2005) je odigral kar štiri vloge; bil je Jokasta, Tejrezias, Duhovnik in Pastir. V Klementovem padcu (2006) je kot profesor odkrit in trd nasprotnik, nestrpni narcis, superioren v svoji karizmatični drži, a tudi preveč podoben Klementu, da do njega ne bi čutil odbojnosti. Kot igralec, ki se je uveljavil tudi v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije, je v beograjskem gledališču Atelje 212 interpretiral Ignaca Glembaja v drami Gospoda Glembajevi (2011); tamkajšnja kritika je poudarila, da je oblikoval lik, ki ima veličino Glembaja in njegovo avtoriteto.
Za Cavazzeve najbolj uspele režije je značilno, da kot igralec in pedagog z bogatimi izkušnjami natančno vodi igralce ter ima izostren občutek za ritem in dinamiko predstave. Pod njegovim vodstvom so igralci nemalokrat ustvarili žive like s poudarjeno izoblikovanimi značajskimi potezami, kar je kot režiser znal povezati v napeta, dinamična razmerja. To je odlikovalo njegovo postavitev družinske drame Sama Sheparda Misel lažnivka (1996) in vrsto predstav na komornem prizorišču SNG Drama – Mala drama, med njimi krstno uprizoritev družinske drame Metuljev ples (1996) ter prvi slovenski uprizoritvi iger Vita & Virginija (1999) in Tri verzije življenja (2002), med režijami na velikem odru pa Molièrjevi igri Scapinove zvijače (2005) in Don Juan (2011).
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi: nagrado občinstva Borštnikovega srečanja (1972), nagrado Prešernovega sklada (1973), nagrado Sklada Staneta Severja (1978), Borštnikovo nagrado (1979, 1985, 1986, 1987) in Borštnikov prstan (1992), Prešernovo nagrado (1987), nagrado Festivala Alpe-Jadran (1988), nagrado Branka Gavelle (1986), Sterijevo nagrado (1986 in 1987), zlati lovorjev venec Festivala jugoslovanskega gledališča (MESS – 1987) in zlati lovorjev venec za življenjsko delo (1990), nagrado žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju (1997, 2000), nagrado žlahtni režiser (Dnevi komedije v Celju, 2008 in 2010), kristalno matico za najuspešnejšo umetniško stvaritev (Dnevi hrvaške matice – Mostarska pomlad, 2011), nagrado tantadruj za življenjsko delo (2016) in 2018 Joakimovo nagrado za igro na 13. mednarodnem gledališkem festivalu JoakimInterFest 2018 v Kragujevcu za vlogo Očeta (Furio Bordon: Zadnje lune, Gledališče Koper).
Za umetniške stvaritve na področju filma in televizije je prejel srebrno plaketo za vlogo Mate (Filmski festival Pier Paolo Pasolini, Avellino, Italija, 1976), nagrado igralec leta na Tednu domačega filma v Celju (1977), zlato nagrado Metoda Badjure za scenarij Kormoran in za glavno moško vlogo v istoimenskem filmu (1986), nagrado Car Konstantin (1986) in tretjo nagrado za scenarij Kormoran (Vrnjačka Banja, Srbija, 1986), Župančičevo nagrado (1992), nagrado vesna za najboljšo stransko moško vlogo v filmu Kratki stiki (2006) in nagrado viktor za življenjsko delo (2013) ter častno priznanje Filmskega združenja Tiberiopol za visoke dosežke v filmski umetnosti (12. mednarodni filmski festival AsterFest, Strumica, Severna Makedonija, 2016). 2017 je prejel nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre (Društvo slovenskih režiserjev), 2023 pa nagrado Ite Rine za življenjsko delo (Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev).
2018 je dobil državno odlikovanje zlati red za zasluge Republike Slovenije za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor, ter predano pedagoško delo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine