Novi Slovenski biografski leksikon
CAHARIJA, Miranda (rojstno ime Marija Miranda Caharija), igralka (r. 21. 10. 1942, Križ /Santa Croce, Italija). Oče Stanislav Caharija, klesar, ornamentalist, mati Darina Caharija, r. Sedmak, frizerka. Mož Sergej/Sergij Radović, profesor glasbe, zborovodja.
Mladost je preživela v Nabrežini, kjer je 1955 končala srednjo šolo. Obiskovala je glasbeno šolo (1956), kjer se je učila harmonike, šolanje pa 1959 zaključila na interni dramski in baletni šoli slovenskega gledališča v Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem gledališču v Trstu (SG Trst, po 1977 Slovensko stalno gledališče Trst, SSG Trst), v sezoni 1960/61 je postala stalna članica tega gledališča. 1963 je nastopila na tržaškem festivalu slovenske popevke ter prejela prvo in drugo nagrado, nastopala je tudi v operetnih predstavah SG Trst (opera, opereta, balet). V tržaškem gledališču je bila redno zaposlena do upokojitve 1992, a je v njem igrala vse do 2005. Nastopala je tudi v italijanskih gledališčih na Reki in v Trstu, sodelovala je z italijanskim eksperimentalnim teatrom. Uveljavila se je tudi kot filmska igralka, veliko je sodelovala z Radiom Trst A.
V več kot štiridesetletni igralski karieri je izoblikovala več kot 160 vlog najrazličnejšega žanra od otroških in mladinskih iger, klasičnih in sodobnih komedij do zahtevnega repertoarja klasične, moderne in sodobne svetovne dramatike, znotraj katerega je oblikovala vrhunske stvaritve svoje bogate igralske kariere. Več kot tretjino vlog svojega bogatega gledališkega opusa je oblikovala v uprizoritvah slovenske klasične in sodobne dramatike, preigrala je celoten opus Ivana Cankarja, pomemben je njen prispevek v krstnih uprizoritvah slovenskih novitet. Vloge je gradila na realistično utemeljeni igri, pri kreaciji likov je črpala iz lastne življenjske in igralske izkušnje.
Režiser Jože Babič ji je, še ne devetnajstletni, zaupal vlogo Ofelije v Hamletu (1961) Williama Shakespearja; z vedrino in dekliško zvedavostjo je očarala občinstvo, da je talentirana igralka, pa je dokazala zlasti z interpretacijo Ofelijine blaznosti. V krstni uprizoritvi igre tržaškega dramatika Josipa Tavčarja Zeh pred smrtjo (1962) je upodobila Marjetico, sledila je vrsta vlog v otroških in mladinskih igrah. Ob koncu sezone 1961/62 je nastopala v zahtevnejšem repertoarju: bila je Babica v igri Klabunda Krog s kredo (1962) in Letta v drami Arthurja Millerja Smrt trgovskega potnika (1962). Že naslednjo sezono je oblikovala vlogi Desdemone in Biance (obe v alternaciji) v Shakespearjevem Othellu (1963). V vlogi Prve bolničarke se je prvikrat srečala s komediografom Dariom Fojem v igri Dve pištoli v rokah pa z belim in črnim gleda (1964). Na prireditvi ob odprtju novega Kulturnega doma je vlogo Prešernove žene Ane Jelovškove v krstni uprizoritvi dela Bratka Krefta Po brezkončni poti – prizori iz pesnikovega življenja (1964) odigrala naravno, neprisiljeno in spontano. V velikopotezni Babičevi postavitvi drame Maksima Gorkega Na dnu (1966) je ustvarila živo podobo Nastje, v krstni uprizoritvi drame tržaškega dramatika Filiberta Benedetiča Ne vedno kakor lastovke (1967) je nastopila kot Dekle. Zahtevnejše vloge je oblikovala kot Ančka v drami Iva Brnčiča Med štirimi stenami (1967), nato kot Cecily Cardew v igri Oscarja Wilda Kako važno je biti resen (1968) in kot Alberta Malfenti v Zenovi izpovedi (1968) Itala Sveva in Tullia Kezicha. Zaznaven premik v njenem igralskem razvoju je bila interpretacija povzpetniške Natalije Ivanovne v igri Antona Pavloviča Čehova Tri sestre (1968). Sledila je dvoletna odsotnost z odra, nato pa novo srečanje z rusko dramatiko, Akulina v drami Leva Nikolajeviča Tolstoja Moč tême (1970). V dramatizaciji romana Ivana Preglja Tolminci (1973) je prepričljivo upodobila Matkovo Tino, v dramatizaciji Kaplana Martina Čedermaca Franceta Bevka (1973) Mjutko, v veliki uprizoritvi dokumentarne drame Rižarna (1975) je nastopila kot Milena. V jubilejni sezoni 1975/76 SG Trst tako rekoč ni bilo predstave, v kateri ne bi igrala, z vlogo Šobe v drami Antona Leskovca iz življenja beračev Dva bregova (1975) pa je požela nedeljeno priznanje kritike in občinstva: kljub stranski vlogi je bila prva zvezda tega slikovitega spektakla, svoj song je odpela z velikopotezno bravuro, odsekanim in poantiranim menjavanjem patosa in cinizma, bojevitega sentimenta in malone resignirane solidarnosti s stvarmi, kakršne že so.
Če je Miranda Caharija z likom Marine v igri Josipa Tavčarja V Honolulu (1963) v iskanju, razočaranju, v ritmu glasbe, v nemiru utelesila predstavnico mladega rodu, pri čemer pa je bila skala njenih izrazov še nepopolna in v njeni igri ni bilo pravih prehodov iz čustva v čustvo, iz razpoloženja v razpoloženje, je kritični ocenjevalec iz njene igre razbral tudi, da bo vse to z igralkinim razvojem dozorelo. Prav to se je zgodilo s kreacijo Ane Fjodorovne v drami Maksima Gorkega Barbari (1975), v kateri je lik obogatila z izjemno kultivirano igro, napolnjujoč svoje nemočno prizadevanje za moževo ljubezen s trenutki intimno občutenih porazov in propadov. V igralskem razvoju Mirande Caharije je bil to povsem nov tip ženske, ne več tiste mlade kot dotlej, ampak zrele ženske, oblikovane s sugestivno notranjo zadržanostjo.
V njeni stvaritvi Veronike v drami Otona Župančiča Veronika Deseniška (1977) kritika ni prezrla, da je v usodo tragične junakinje vpletla motiv Lepe Vide, njeno hrepenenje po polnem življenju in osebni svobodi; s svojo Veroniko je v predstavi ustvarila najbolj dognano, razvidno izniansirano, pa tudi najbolj sugestivno kreacijo: bila je kot luč večnega očiščenja, svetla ob Frideriku, razsodna, ponosna in odločna pred Hermanovim prezirom, resnično zlomljena v trenutku, ko se dokončno izkaže, da je klic usode in smrti močnejši od ljubezni in življenja. V komediji Daria Foa Sedma zapoved: kradi malo manj (1978) je v vlogi grobarke Enee vse do sklepnega prizora igrivo vznemirljivo, z velikim posluhom za številne odtenke preigravala otroško naivni, nevedni in vse bolj spoznavajoči, vse bolj zavedajoči se svet tega središčnega lika Fojeve angažirane igre.
Naslednja velika igralkina stvaritev je vloga Katrine v drami Bertolta Brechta Mati Korajža in njeni otroci (1979); kot nema hči naslovne junakinje je ustvarila domala sveto podobo na trpljenje in samožrtvovanje obsojenega ubogega, pritlehnega človeškega bitja. V igri Dacie Maraini Ženski na podeželju (1980), v kateri se srečata dve ženski s povsem različno življenjsko potjo, je bila Magda, ženska, ki so jo vzgojile nune in katere pripoved je prepletena s podobami neizživete, samozatajevane in nasilno zatrte spolne želje. V soigri z igralko Lidijo Kozlovič sta izoblikovali zanimivi, temperamentno interpretirani podobi dveh nesrečnih žensk in njuni različni zgodbi odigrali z vso potrebno rafiniranostjo. Niz upodobitev raznolikih ženskih likov je nadaljevala z Agatjo Tihonovo v komediji Nikolaja Vasiljeviča Gogolja Ženitev (1982), nato z Nevesto v Krvavi svatbi Federica Garcie Lorce (1982). V komediji Piera Chiare Delitev (1983) je kot Tarsilla Tettamanzi oblikovala najbolj vročo med tremi sestrami: bila je to izvrstna, decentno izoblikovana karikatura gosposke lovače; igralka je njeno nestanovitno čud poudarjala z duhovitim preigravanjem kratkega sprenevedanja in naglega padanja v blodno omedlevico. V krstni uprizoritvi »zoolingvističnega mirakla« Dušana Jovanovića Vojaška skrivnost (1983) je bila Špela, kot Carol v igri Edwarda Albeeja Gospa iz Dubuqua (1983) je ustvarila sijajen lik, oblikovan z izjemnim občutkom za nenehno intenzivno, četudi večidel nemo prisotnost tujke. Povsem drugačen lik je utelesila z igrivo Nežko v komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1984) Antona Tomaža Linharta, pa z vehementno temperamentno, z bogatim igralskim znanjem razigrano Pepko v Primorskih zdrahah (1985). Kot rafinirano utelešena, neukročena, prefrigana spogledljivka Eugenija v igri italijanskega komika Ettora Petrolinija Chicchignola (1985) je še posebej blestela v pevskih pasažah.
1986–92 je preigrala celoten opus Ivana Cankarja z izstopajočimi stvaritvami Nine v Kralju na Betajnovi (1987), Matere v Lepi Vidi (1989), Geni v Hlapcih (1990) in Olge v Romantičnih dušah (1992). Na prehodu v devetdeseta leta 20. stoletja je z vlogo Serafine Delle Rose v igri Tennesseeja Williamsa Tetovirana roža (1990) ustvarila enega vrhuncev svoje igralske kariere: tragedijo skromne šivilje, ki živi v čistem spominu na pokojnega moža in se v imenu tega spomina odpove življenju, je utemeljila v tišini, ki veje iz notranjosti in je v izrekanju notranje muke zgovornejša od besed, s čimer je predstavi ustvarila potrebno napetost.
V prvi polovici devetdesetih let 20. stoletja je oblikovala vrsto manjših vlog v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike, med njimi Julo v drami Draga Jančarja Halštat (1994). V drami Miroslava Krleže V Agoniji (1994) je duhovito izrisala Grofico Madeleine Petrovno, v Krajnskih komedijantih (1996) je bila Jožefina (v »igri v igri« pa Nežka), nato pa je sledila kar triletna odsotnost s tržaškega odra. Nanj se je vrnila kot Kate Keller v drami Henryja Millerja Vsi moji sinovi (1999); v oblikovanju zahtevnega lika žene in matere, ki ve za možev zločin, vendar ga taji in prikriva, da bi rešila družino, je bila odločna in trdna. Koketno trafikantko Valerie v igri Ödöna von Horvátha Zgodbe iz Dunajskega gozda (1999) je razigrala v temperamentno žensko, ki se ne podreja meščanskim čednostim. V drami Wendy Kesselman Dnevnik Ane Frank (2000) je Anino mamo Edith napolnila s tiho bolečino in diskretno, vseskozi intenzivno igro. Nove odtenke pridušene intenzitete in ponotranjene igre je kot Mati, ki se noče sprijazniti z vlogo trpeče osebe, oblikovala v drami Šest oseb išče avtorja (2001) Luigija Pirandella.
Ob izteku kariere je pripravila igralsko-pevski nastop v predstavi Filiberta Benedetiča in Adrijana Rustje Dva bregova – v svetu songov (2002), nato pa z Mariom Uršičem kot svojo jubilejno predstavo še Uršičevo igro Deja Husu – Medeja s Krasa (2005). V interpretaciji naslovne vloge ženske, ki je drugačna od okolice, je v polni meri prišla do izraza igralkina specifična temperamentna igra, tokrat preudarno zadržana v telesnem izrazu, zato pa toliko bolj natančna in dovršena v finejših odtenkih. Vloga je bila ustvarjena z zrelo človeško in igralsko izkušnjo, zgledno igralsko disciplino in vseskozi sugestivno prezenco, natančna v izrisu naglo menjavajočih se fragmentov, ki jih je igralka oblikovala z decentnim izborom igralskih sredstev in z domala filmsko minimalistično igro.
Čeprav je vseskozi ostala zvesta tržaškemu slovenskemu gledališču, pa ni ustvarjala le v njem. Niz igralskih nastopov, še zlasti tistih, odigranih v rodnem Križu, ki so igralko še posebej povezali z občinstvom, je oblikovala v predstavah, ki jih je pripravila v tesnem sodelovanju z Livijem Bogatcem in režiserjem Mariom Uršičem. Skupaj so ustvarili odmevno uprizoritev igre italijanskega komediografa Eduarda de Filippa Filumena Marturano (1996), z njo nastopali po gledališčih in trgih ter gostovali v Argentini. V SSG Trst je kot Ema Tomažič, nesmrtna nastopila v krstni uprizoritvi igre Tamare Matevc Zaljubljeni v smrt (2009), v Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je kot gostja igrala v uprizoritveno-glasbenem gestusu Paradigma Italo Calvino – smer: Nevidna mesta (2010), v SSG Trst pa je interpretirala Gospo Pernellovo v Molièrovem Tartuffu (2012).
Kot filmska igralka se je uveljavila zlasti z interpretacijo naslovne vloge v celovečernem filmu Francija Slaka Eva (1983), a kot italijanska državljanka po odločitvi žirije Festivala jugoslovanskega filma v Puli (1983) ni mogla biti nagrajena z zlato areno za glavno žensko vlogo.
Med številnimi nagradami za njene vloge so tudi nagrada RTV Ljubljana za mlado igralko na Borštnikovem srečanju za vlogo Šobe v Dva bregova (1975), nagrada za stransko žensko vlogo Korlove žene v celovečernem filmu Vdovstvo Karoline Žašler na 4. Tednu domačega filma v Celju (1976), Severjeva nagrada za vlogo Veronike v Veroniki Deseniški (1977), nagrada publike na Borštnikovem srečanju za vlogo Enee v igri Sedma zapoved: kradi malo manj (1978). Za vlogo Eve v celovečernem filmu Francija Slaka Eva je 1983 prejela kar štiri priznanja: na Tednu domačega filma v Celju priznanje Metod Badjura z diplomo, nagrado igralka leta revije Stop, Pazinsko vrtnico (Pazinska ruža), nagrado časopisa Politika – svjet za najboljšo žensko vlogo na Festivalu jugoslovanskega filma v Pulju in zlato klapo revije Novosti na 18. filmskem srečanju v Nišu za najboljšo žensko vlogo. 1984 je prejela Borštnikovo diplomo za izredni dosežek ansambelske igre v igri Pietra Chiare Delitev, 1987 nagrado Laceno dʹoro pregleda avantgardne neorealistične kinematografije (Rassegna del cinema neorealista dʹavanguardia, Avelino, Italija), 2002 nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, 2005 Borštnikov prstan, 2012 odličje Slovenske kulturno-gospodarske zveze za življenjsko delo in uspehe na gledališkem področju, 2017 je za življenjsko delo prejela tudi nagrado tantadruj.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine