Cadorna, Luigi, grof (1850–1928)

Cadorna Luigi, general, vojskovodja, r. 4. sept. 1850 v Pallanzi (Lombardija), u. 23. dec. 1928 v Bordigheri. Oče Rafael, general, mati Clementina Zoppi. Posvetil se je vojaški službi; julija 1914 postal načelnik generalnega štaba it. vojske, ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno pa vrhovni vojaški poveljnik do jeseni 1917. Svojo taktično metodo in strategijo je opisal v Attacco frontale ed ammaestramento tattico, 1915; knjiga (priročnik) je dopolnjena izdaja že 1898 izdane knjižice Istruzione tattica. Na soški fronti vodil izrazito statično pozicijsko vojno. V 6. soški ofenzivi je s svojimi četami 8. avg. 1916 zavzel Gor.; sprožil 11. ofenzivo z bitko na Banjški planoti (od 18. avg. do 12. sept. 1917). Vse dotlej so namreč avstro-ogrske armade uspešno odbijale it. napade, dokler ni v 12. soški ofenzivi it. vojska doživela polom, ko so nemške in avstro-ogrske čete prebile 24. okt. 1917 fronto pri Kobaridu in potisnile it. vojsko na reko Piavo. C. je bil imenovan 1917 za člana medzavezniškega vojaškega posvetovalnega komiteja (novo ustanovljenega poveljstva zahodnih sil) v Versaillesu, zaradi zaslug v it. vojski pa 1925 imenovan za maršala Italije. Objavil je še: La grande guerra alla fronte italiana ..., Milano 1921; Altre pagine sulla grande guerra, Milano 1924. Ob 50-letnici poloma pri Kobaridu it. moderni zgodovinarji na osnovi objavljenih dokumentov zelo kritično ocenjujejo C.-ovo vojaško strategijo.

Prim.: P. Gorgolini, I condottieri, Piacenza 1922; EncIt VIII, 1930, 247 s sl.; A. Tosti, Condottieri dei nostri tempi, Milano 1939; A. Monticone, La battaglia di Caporetto, Roma 1955; G. Del Bianco, Caporetto, Udine 1952; G. Del Bianco, La guerra e il Friuli, III in IV, Udine 1937–1958; VE, 4, 1961, 305; M. Silvestri, Isonzo 1917, Torino 1965; I. Juvančič, 12. soška bitka, PDk 9. 11.–18. 11. 1967; [Mesesnel Janez] Ivan Hmelak, Soška fronta, Koper 1968 s sl.; DBI, 16, Roma 1973, 104–109 (z obširno bibl.).

Češč.

Cadorna Luigi, grof, vojskovodja, poveljnik vrhovnega štaba it. vojske (1914–1917), maršal, r. 4. sept. 1850 v Pallanzi, u. 21. dec. 1928 v Bordigheri. 1860 je postal učenec vojaškega kolegija v Milanu, s 15 leti gojenec vojaške akad. v Turinu, ki jo je zaključil 1869 kot podporočnik vrhovnega štaba. Med 1898–1907 je v več izdajah izšla njegova knjiga o taktiki in izurjenosti pehote Istruzione tattica. Jul. 1914, tik pred začetkom prve svet. vojne, je bil imenovan za načelnika vrhovnega štaba it. vojske. Tako je 24. maja 1915 sprožil vojaške operacije proti Avstro-Ogrski, ko je nastala 600 km dolga fronta, katere južni del je presekal tudi slov. ozemlje, po katerem je tekla 90 km dolga soška fronta. C-ova vojaška strategija je bila preprosta: zaposliti čim večje število avstr. enot in jih uničiti ter prodreti preko Soče in Julijskih Alp proti Lj. Največ enot je zato osredotočil na soški fronti, obenem pa ukazal ofenzivne operacije na tirolski fronti ter lokalne napade na kor. in karnijski fronti. Pod njegovim poveljstvom je it. vojska na soškem bojišču dosegla dva večja uspeha. Tako je VI. armadni korpus pod poveljstvom generala Luigija Attilia Capella (1859–1941) v 6. soški ofenzivi (6.–17. avg. 1916) osvojil Gor. Drugi uspeh pa predstavlja premik avstr. fronte na Banjški planoti v 11. soški ofenzivi (17. avg.–15. sept. 1917), ki ga je dosegel XXIV. armadni korpus pod poveljstvom generala Enrica Caviglie (1862–1945). Po zlomu it. fronte v avstrijsko-nem. preboju v Bovški kotlini 24. okt. 1917, je vlada zamenjala C. in za poveljnika vrhovnega štaba imenovala generala Armanda Diaza (1861 – 1928). Diazu je uspelo utrditi fronto na črti Grappa – Piava ter dokončno premagati avstr. vojsko v zadnji it. ofenzivi (24. okt.–3. nov. 1918). – C. je bil po zamenjavi imenovan za člana Vrhovnega zavezniškega vojaškega sveta v Versaillesu, vendar je bil febr. 1918 nenadoma poklican v It., da bi bil na razpolago pri delu vladne preiskovalne komisije o zlomu pri Kobaridu, za katerega ga je javno mnenje obtoževalo. Sept. 1919 je bil upokojen in se je umaknil iz javnega življenja. C-ov odgovor na obtožbe predstavlja knjiga spominov La guerra al fronte italiano fino all'arresto sulla linea del Piave e del Grappa (1–2, Milan 1921); v knjigi Altre pagine sulla grande guerra (Milan 1925) je obravnaval odnose z vlado v času vojne, v Pagine polemiche (Milan 1950, posmrtno) je ponovno obravnaval vzroke za kobariški zlom in odgovornost pripisal vladi in vojski. Na vojno obdobje se nanaša tudi po smrti izdana knjiga izbranih pisem Lettere famigliari (Milan 1967). Nov. 1924 je B. Mussolini prekinil polemike o vojni in imenoval C. in Diaza za maršala It.; C. je ponovno vstopil v javno življenje, in sicer v senat in vojsko. L. 1932 so mu v rodnem mestu postavili mavzolej.

Prim.: DBI, 16, 104–108; R. Corseli, Cadorna, Milano 1937, pass.; A. Gatti, Un italiano a Versailles, Milano 1958, pass.; A. Gatti, Caporetto, Bologna 1964, pass.; G. Rocca, Cadorna, Milano 1985, pass.

Svp.