Budin, Anton (1902–1991)

Budin Anton, mizarski delovodja, javni in kulturni delavec, r. 31. mar. 1902 v Mirnu, u. 8. avg. 1991 na Jesenicah. Oče Karel, kamnosek, mati Marija Klančič. V Vižmarjah pri Lj. se je izučil mizarskega poklica in ga po vrnitvi na Primorsko opravljal v različnih zasebnih delavnicah. Nekaj let je delal v ladjedelnici v Tržiču, vedno pa se je rad spominjal večletnega dela v slovenski zadružni orglarski delavnici Ceciliji v Gor., zlasti še postavljanja mogočnih orgelj na Drežnici. Po drugi vojni je bil med ustanovitelji in nato do upokojitve obratovodja v mizarskem podjetju Iztok Miren. Izredno razgibano je bilo B-ovo javno delovanje. V mladih letih je bil odličen športnik, uvrščal se je v sam vrh telovadcev na Gor. Še bolj pa mu je prirasla k srcu igralska umetnost. V takrat zelo znani in uspešni mirenski dramski skupini je bil vedno med nosilci glavnih vlog. Skupina je igrala tudi zahtevnejša dela od Desetega brata do Miklove Zale, delovala pa je po prvi in drugi svetovni vojni. B. pa je nastopal še naprej, vse do smrti, kot pevec, govornik, recitator. V zadnjih letih je najraje recitiral Stritarja, Gregorčiča, Kocbeka in še posebej Šorlijevo: z njenimi verzi je posebej navdušil občinstvo in pesnico samo v Kulturnem ter kasneje še v Katoliškem domu v Gor. Tudi sicer je večkrat nastopil v zamejstvu, s katerim je bil tesno povezan. B. je bil tudi predsednik mirenskega Pevskega društva in aktivno delal v Krajevni skupnosti. Vedno ga je privlačila narava in še posebej planine: v 90-em letu življenja se je v njih smrtno ponesrečil. »Pokončen mož, zvest kristjan, trden domoljub,« je o B-u zapisal nekrolog v Družini. Z bratoma, duhovnikom Ivanom (u. 1990) in organistom Venčkom (PSBL I, 153, u. 1979), je udejanil zgled žlahtnih slovenskih vrednot in tradicij.

Prim.: PDk 10. apr. 1977: 1922–77 55 let nogometa v Mirnu, str. 5–7; PrimN 17. okt. 1980: Dež ni pregnal sonca iz src; Večer 31. avg. 1981; NL 1. apr. 1982; Družina 15–16/1987; PrimN 19. jun. 1987; NL 25. jun. 1987; NL 1. mar. 1990; Družina 37/1991.

B-n