Bubnič, Edvard (1884–1959)

Bubnič Edvard, kulturni delavec, r. 1. maja 1884 v Slivju pri Materiji v skromni gostilniški družini, u. 29. nov. 1959 v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Osn. š. je obiskoval v roj. vasi in nadaljeval šolanje v obrtnotrgov. š. v Trstu. Nato je bil uradnik na občini v Materiji do konca prve svet. vojne. V letu 1912 se je poročil z Rozino Bradačevo, kmečkim dekletom iz bližnjega Rodika, v njej je imel močno življenjsko oporo. V naslednjih desetih letih so se jima rodila štirje otroci: Danilo, Mirko, Nada in Vera. Razsulo c. k. monarhije, izguba dela, prihod novih gospodarjev, fašizem, zatiranje vsega, kar je bilo slovenskega, ga je le še utrdilo v odločnem vztrajanju v narodni zavesti. Skrb za družino ga je silila v praktične posle. Najprej se je zaposlil v očetovi gostilni v Slivju. Kasneje je poskusil na svojo roko v majhni trgovini z živili na Kantridi na Reki, pa tudi v Ličanovi trgovini v Ilir. Bistrici (sedaj pošta). Po drugi svet. vojni je odprl kavarno v vmesni stavbi med občino in banko ter nato v Kranjčevi hiši v Trnovem. V B-evi kavarni je bilo vedno prijetno vzdušje in mir, ker je nadležne goste takoj odstranil. Zato so se v njegovi kavarni radi zbirali bistriški izobraženci, da bi ob kavi, šahu in dobri pijači izmenjali marsikatero iskrivo misel. Tok pogovorov in debat pa je najpogosteje usmerjal prav B. Na žalost pa je z nacionalizacijo Kranjčevega lokala šlo po zlu tudi to skromno kult. shajališče. – Bogato duhovno življenje B-eve družine je obilno presegalo skromne materialne prilike, v katerih so živeli. Odprtost in srčnost se je kazala tudi v plemenitih dejanjih. B-ev dom je ponudil toplo družinsko okolje dekletoma Anki in Mileni, ki jima ga je vojni in povojni čas grobo odvzel. – Na zadnjo pot na trnovsko pokopališča ga je pospremila ogromna množica prijateljev iz Bistrice in rodnih Brkinov ter potrdila njegovo priljubljenost, pa tudi spoštovanje do njegovega bogatega kulturnega dela. B-evo obsežno poznavanje slov. in nem. liter., znanje kar nekaj jezikov, enciklopedično poznanje zgod. z arheol., etnol., biolog. in umetnostjo je bilo večinoma pridobljeno samostojno. Odlikovalo ga je široko kult. obzorje. To in velika navezanost na rodno grudo ga je gnala v skrbno zbirateljstvo vsega, kar sodi v narodovo zakladnico. Po pripovedi sina Mirka je začel z zbiranjem že kot mladenič in kmalu svoj dom spremenil v pravcati muzej. Zbiral je vse, od zgod. predmetov, etnografskih s področja Brkinov, elemente ljudskih oblačil, star denar in dokumente zgod. vrednosti. Njegova obsežna korespondenca mu je nudila možnost velike zbirke originalnih avtogramov pomembnih osebnosti te dobe iz vsega sveta. Obsežna je bila tudi njegova prirodoslovna zbirka. Knjige so bile njegova posebna ljubezen. Iskal je prve izdaje Valvasorja, slov. pisateljev in pesnikov, svet. enciklopedij in leksikonov. Bil je stalni naročnik mnogih slov. časopisov in revij, ki so izhajali v Lj., Trstu in Gorici. – Velika soba s polnimi knjižnimi policami od tal do stropa je bil njegov najljubši prostor, kjer je preživel ure in ure. Zadnja leta življenja pa svoje knjižnice skoraj ni zapuščal. Svoje mladostno poznanstvo s slikarjem Hinkom Smrekarjem je izkoristil za naročilo ex-librisa za svojo knjižnico. Listek, ki je kasneje krasil vse njegove knjige, je s svojo vsebino prepričljivo predstavljal lastnika knjig kot ljubitelja in zbiralca narodnega blaga. Ta stoji sredi svojih zbirk, oblečen v narodno nošo, v roki drži in občuduje kipec, najbrž novo pridobitev zbirke. – B. je cenil velikane slov. proste in vezane besede, vendar mu je bil Simon Gregorčič najbližji. Ko je bil faš. pritisk najhujši in slov. beseda pregnana iz javnega življenja, je sovražni oblasti navkljub sestavil veliko zloženko s slikami največjih slov. narodovih sinov, s pesmimi in slov. simboli, jo zasteklil, uokviril in obesil na vidnem mestu v svojem domu, se spominja sin Mirko.

Prim.: Snežnik sept. 1993 z Bubničevim življenjepisom (V. Čeligoj); osebni arhiv.

Vojko Čeligoj