Bressan, Arnaldo (1933–1996)

BRESSAN, Arnaldo, esejist, prevajalec, pisatelj, literarni zgodovinar (r. 18. 5. 1933, Izola; u. 17. 3. 1996, Milano, Italija). Oče Luciano Bressan, mornar, mati Albina Bressan, r. Degrassi, delavka. Sestra Gabriella Saridachi, italijanska radijska novinarka.

Po osnovni šoli v rojstni Izoli je 1952 maturiral na tedanji gimnaziji z italijanskim učnim jezikom Carlo Combi v Kopru (danes Gimnazija/Ginnasio Gian Rinaldo Carli Koper/Capodistria). Med množičnim izseljevanjem Istranov v Italijo se je 1953 preselil v Trst in nato v Milano ter se s podporo tamkajšnjih literatov in levo usmerjenih političnih aktivistov zaposlil v torinskem tiskovnem in oglasnem oddelku podjetja Pirelli. Objavljal je politične spise, prevajal iz francoščine in angleščine ter pisal izvirna leposlovna dela. Elio Vittorini mu je v reviji Argomenti (Torino) objavil prve črtice, 1954 je dobil literarno nagrado Del Duca za roman Il maltempo : Racconti di frontiera (Grdo vreme : Obmejne pripovedi), ki pa zaradi nesoglasij ni izšel. V Trst se je vrnil 1955 in se vključil v delavsko gibanje ter nadaljeval študij na filozofski fakulteti. 1959 je diplomiral.Vrnil se je v Milano, tam poučeval v srednjih šolah ter nadaljeval s publicističnim delom, prevajanjem in izvirnim leposlovnim ustvarjanjem, pisal pa je tudi o aktualnih in političnih vprašanjih. 1971–74 je izdajal revijo II comunardo in pisal v milanski dnevnik Avanti, v katerem je 1976 objavil prve članke o Ivanu Cankarju. Te so kmalu zatem objavili v Naših razgledih, s katerimi je nato sodeloval več let z dopisi iz Milana. Objavljal je tudi v Sodobnosti, Primorskih srečanjih, Fontani ter drugih slovenskih in italijanskih revijah (Uomini e libri, Quaderni di Stilb, Metodi e ricerche, La Battana, Il Territorio). Pripravljal je tudi radijske in televizijske oddaje. V akademskem letu 1978/79 je gostoval na Univerzi v Ljubljani in razširil svoja znanstva s slovenskimi kulturnimi delavci, vendar je ostajalo njegovo znanje slovenskega jezika pomanjkljivo. Vseeno je vedno več prevajal iz slovenske književnosti, o kateri je pisal tudi eseje in študije. 1987 je postal profesor slovenskega jezika in literature na univerzi v Vidmu. V študijskem letu 1993/94 je bil z videmske univerze premeščen na univerzo v Trstu, kjer je ostal do smrti.

Vzporedno z delom v italijanskih levo usmerjenih političnih organizacijah se je najprej skušal uveljaviti kot prevajalec iz francoščine in angleščine, prevedene književnike pa je tudi komentiral. Že od 1953 je objavljal izvirno prozo in poezijo, ki so jo cenili tudi priznani italijanski literati. Svojo pesniško zbirko Vento dell'Ovest (Zahodni veter) je 1970 izdal v samozaložbi. Poleg omenjenega neobjavljenega romana je 1993 v Benetkah izdal roman – pamflet Esercizi laterali di piacere (Stranske vaje za razvedrilo). Ciril Zlobec, Jolka Milič idr. so vrsto njegovih del prevedli v slovenščino (Arnaldo Bressan: Prostori izgnanstva, Fontana, 2001, št. 33/34, 71–81). Pavle Merkù je nekaj njegovih pesmi uglasbil (npr. Breviario : per coro misto, Videm, [1992]). Za njegovo publicistiko sta značilni ostra polemičnost in kritičnost. Najpomembnejše je njegovo dvajsetletno posredovanje slovenske literature v italijanski prostor. V odmevnih knjižnih zbirkah in antologijah največjih italijanskih založb je objavil knjižne prevode del slovenskih avtorjev: Hlapca Jerneja (Milano, 1977, Torino, 1978) in Martina Kačurja (Milano, 1981) Ivana Cankarja; Alamuta Vladimirja Bartola (Trst, 1989, Milano, 1993), dela Alojza Rebule, Borisa Pahorja, Srečka Kosovela, Marka Kravosa in vrste drugih sodobnih literatov. Poezijo Cirila Zlobca je poleg objav v revijalnem tisku in antologijah izdal tudi v treh samostojnih knjigah: Ritorni sul Carso (Vračanja na Kras; soprevajalec, Padova, 1982); Vicinanze (Bližine, prevod zbirke Nove pesmi, Rim, 1987); La mia breve eternità : antologia personale, 1950–1990 (Moja kratka večnost, soprevajalec, Rim, 1991). V milanski reviji Uomini e libri je do 1990 objavljal vrsto intervjujev s slovenskimi pisatelji. Dobršen del teh prispevkov je že 1985 izšel tudi knjižno (Le avventure della parola, Saggi sloveni e triestini, Milano). Različica v slovenščini z naslovom Pustolovščina besede je izšla domala istočasno pri koprski založbi Lipa. Jedro njegovih strokovno-znanstvenih raziskav sta slovenska literatura in kultura od nove romantike do sodobnosti. Posebno skrb je posvečal dvajsetim letom 20. stoletja – Srečku Kosovelu in ekspresionizmu, pa tudi tržaški literaturi. Skromnejše so obravnave literarnih stikov med italijansko in slovensko kulturo. Monografija o usodi Danteja pri Slovencih (Dante in Sloveno, Videm, 1990) ima pomanjkljiv historiat in premalo upošteva odkritja slovenskih raziskovalcev.

Za širjenje poznavanja slovenske književnosti v Italiji je 1986 v Ljubljani prejel odlikovanje zvezda Jugoslavije za kulturne zasluge.

Bressan Arnaldo, pesnik, pisatelj, prevajalec, esejist, univ. prof., r. 18. maja 1933 v Izoli v Istri. Oče Luciano, pomorščak, mati Albina Degrassi, delavka, pozneje gospodinja – oba iz Izole. Sred. šole je dovršil na Gimn. – liceju C. Combi v Kopru in maturiral 1952. Preselil se je v Milan in se zaposlil v tiskovnem in oglasnem oddelku podjetja Pirelli. Vpisal se je na Fak. za liter. vede in filoz. drž. U. 1953 mu je objavil Vittorini v »Argomentih« v Turinu prve črtice, naslednje leto je dobil liter. nagrado »Del Duca« za neobjavljeni roman Il maltempo. Racconti di frontiera (ni izšel). 1955 je prišel v Trst in delal v delavskem gibanju in študiral. 1959 je doktoriral s tezo L'individualità, l'assurdo e la rivolta nell'opera di Albert Camus. Vrnil se je v Milan in poučeval v sred. šolah do 1987, ko je zmagal na natečaju za poučevanje na U. Prevajal je iz franc. in angl. in pisal predgovore za zvezke Maupassantovih prevodov. 1970 je izdal pesniško zbirko Vento dell'Ovest, 1975 pa je Raboni pripravil za »Paragone« krajšo antologijo Le rovine dell'aria (J. Milič in C. Zlobec sta iz nje prevajala za PrimSreč in Sd). Od 1971–74 je izdajal revijo II comunardo in pisal v milanski Avanti, v katerem je priobčil 1976 prve članke o Cankarju, ki so jih takoj prevedli v NRazgl. V tej reviji je B. sodeloval nekaj let z dopisi iz Milana. – 1977 je izdal pri Feltrinelliju Cankarjevega Il servo Jernej e il suo diritto, ki je izšel naslednje leto v šol. izdaji pri Loescher v Turinu. V akad. letu 1978–79 je delal na univ. v Lj. Prevedel je Cankarjev roman Martin Kačur (Milan 1981) in pesmi C. Zlobca Ritorni sul Carso (Padova 1982). V milanski reviji »Uomini e libri« je začel priobčevati vrsto intervjujev s slov. pisatelji, pesniki in znanstveniki in jo nadaljeval do 1990. 1985 so izšle Le avventure della parola. Saggi sloveni e triestini (Saggiatore, Milan), istega leta v slov. z naslovom Pustolovščina besede (Lipa Koper), kjer so zbrani uvodi v Cankarja in neizdani eseji o Bartolu, Kosovelu, Rebuli in Zlobcu. 1986 je dobil v Lj. odlikovanje Zvezda Jugoslavije za kult. zasluge. 1987 je prevedel Zlobčevo antologijo Vicinanze (Sciascia, Rim); leto pozneje je objavil razpravo o Bartolovem Alamutu (Metodi e ricerche, Udine), njegov prevod romana je izšel 1989 pri ZTT-EST. 1990 je objavil znanstveno knjigo Dante in sloveno: traduzioni ed edizioni novecentesche slovene di Dante (Illeo, Univ. Udine). 1991 je prevedel Zlobčevo antologijo La mia breve eternità (Bulzoni, Rim). 1993 je oskrbel ponatis Alamuta (Rizzoli, Milan) in izdal roman-pamflet Esercizi laterali di piacere (Leone, Benetke). – V akad. letu 1987–88 je dobil stolico slov. jezik in liter. na U. v Vidmu, po petih letih so ga prestavili na enako stolico v Trst. Jedro njegovih raziskav in univ. poučevanja je slov. liter. in kultura od dekadence do sodobnosti, posebno skrb posveča 20. letom, Kosovelu in ekspresionizmu kakor tudi slov. tržaški literaturi.

Prim.: Podatki na ovitku knjige Pustolovščina besede; Ester Sferco, poročilo o knjigi Dante in sloveno, M (Trst) 1991, 195; osebni podatki (pismo 28. sept. 1993).

Jem.