Brazzoduro, Gino (1925–1989)

BRAZZODURO, Gino (Luigi Brazzoduro), fizik, metalurg, prevajalec, publicist, pesnik (r. 23. 3. 1925, Reka, Hrvaška; u. 15. 5. 1989, Pisa, Italija). Oče Ernesto Brazzoduro, oficir italijanske vojske, mati Teresa Brazzoduro, r. Vitez.

Mati je bila iz vasi Studeno blizu Postojne, od koder so bile tudi nekatere služkinje družine. V Studeno je v otroštvu hodil na počitnice in tako spoznal slovenščino. Na Reki je 1943 maturiral na klasični gimnaziji, istočasno pa je obiskoval še klavirsko šolo. Študij je nadaljeval v Pisi na elitni višji šoli Scuola Normale Superiore in 1947 diplomiral iz fizike. Zaposlil se je kot metalurg. Delal je v različnih razvojnoraziskovalnih centrih za jeklarstvo, največ časa v generalni direkciji italijanskih železarn v Genovi (Italsider). Kot metalurški strokovnjak s številnimi strokovnimi referencami je potoval po svetu in imel stike s podobnimi centri. Kot član različnih strokovnih ekip in vodja projektov je imel vidno vlogo pri modernizaciji metalurške proizvodnje, nekaj let pa je bil tudi honorarni profesor na univerzi v Urbinu. Poleg tehničnega je imel še temeljito humanistično znanje in široko splošno razgledanost (mdr. je imel bogato zasebno knjižnico). Po upokojitvi 1982 se je z ženo Anno Brazzoduro ustalil v njenem rojstnem mestu Pisa. S slovensko kulturo se je ponovno srečal, ko je 1963 sodeloval pri modernizaciji tržaške železarne v Škednju in je večkrat za daljši čas ostal v Trstu. Kmalu se je povezal s sodelavci revije Most, v kateri je 1975 začel objavljati eseje in prevajati iz slovenščine v italijanščino (Le tre comari volpi/Tri botre lisičice; Firence, 1978). Objavljal je še v Primorskih srečanjih, Naših razgledih, Sodobnosti, reških revijah Panorama in La Battana, videmski reviji Metodi e ricerche, skoraj ničesar pa ni objavil v osrednji italijanski periodiki in tudi svoje štiri pesniške zbirke je izdal v samozaložbi oziroma pri majhnih krajevnih založnikih. Udeleževal se je različnih simpozijev, okroglih miz ter srečanj v Ljubljani, Trstu, Pulju, Sežani, Vilenici in Portorožu. Sodeloval je s številnimi slovenskimi in tudi nekaterimi italijanskimi ustvarjalci. Posthumno je italijanska manjšina na Reki izdala izbor njegove poezije s spremno besedo in bibliografijo Aljoše Pužara (Gino Brazzoduro: Straniero = Stranac, Reka, 1996). Po prizadevanjih vdove Anne Brazzoduro je izšel tudi izbor njegove korespondence z Biagiom Marinom (Dialogo al confine : scelta di lettere 1978–1985 : Gino Brazzoduro, Biagio Marin : a cura di Pericle Camuffo : presentazione di Edda Serra, Pisa - Roma, 2009).

Njegovi prispevki presegajo običajne recenzije. So eseji, ki so v glavnem nastali ob posameznih publicističnih, esejističnih, memoarskih ali leposlovnih delih italijanskih in slovenskih avtorjev, ki so povezani s Primorsko, Trstom, Istro, Reko. Za njegova publicistična dela je značilen bogat jezik in prefinjeno izražanje, ki kaže široko klasično izobrazbo, skupni pa so jim tudi njegova osebna filozofija ter pogledi na mejo kot družbenopolitično, kulturnozgodovinsko in eksistencialno kategorijo.

Enaki pogledi se kažejo tudi v njegovi poeziji, ki jo je objavljal predvsem v Mostu in Primorskih srečanjih, pa tudi v štirih samostojnih pesniških zbirkah: Confine – una voce dall'Illiria (Meja – glas iz Ilirije; Genova, 1980), Oltre le linee (Onkraj črt; Pisza, 1985), A Itaca non c'è approdo (Na Itaki ni sidrišča; Pisa, 1987), Tra Schilla e Caribdi (Med Scilo in Karibdo; Pisa, 1989). Njegovo poezijo je obravnavala Concetta Lorenza Lo Iacono v svoji diplomski nalogi Letteratura italiana dell'esodo in Istria, ki jo je zagovarjala na rimski univerzi La Sapienza.

Poleg nekaterih sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev (Ciril Zlobec, Branko Hofman) je njegovo navdušenje zbudil predvsem Srečko Kosovel, ki ga je Brazzoduro kmalu začel prevajati v italijanščino, zaradi česar se je po prizadevanjih Jolke Milič pričel bolj sistematično učiti slovenščine in je po večletnih poskusih pripravil dve obsežni knjigi Kosovelovih izbranih del v italijanščini Fra il nulla e l'infinito (Med ničem in neskončnostjo; Trst, 1989) z njegovim spremnim esejem in komentarji, a tudi nekaj prevajalskimi spodrsljaji. Izid drugega zvezka je prehitela njegova smrt.

Brazzoduro Gino, metalurški inž., prevajalec, pesnik, publicist, r. 23. maja 1925 (op. ur.: 23. marca 1925) na Reki, u. 15. maja 1989 v Pizi. Oče je bil it. mornariški častnik, mati Slovenka iz Studena blizu Postojne, kamor je v otroštvu B. hodil na počitnice in spoznal Slov. Na Reki je poleg klas. gimn., maturiral je 1943, obiskoval tudi klavirsko šolo in ostal vse življenje več kot ljubitelj glasbe. Študij je nadaljeval v Pizi na elitni višji šoli Scuola Normale Superiore ter kljub med vojno izgubljenemu letu diplomiral iz fizike 1947. Zaposlil se je kot metalurški inž. ter v petintridesetih letih službovanja spoznal vse it. jeklarne, delal pa je v uglednih razvojnoraziskovalnih centrih za jeklarstvo, največ časa v generalni direkciji it. železarn v Genovi (Italsider). Kot ugleden metalurški strokovnjak s številnimi strok. publikacijami je precej potoval po svetu in imel stike s podobnimi centri, nekaj let je bil tudi honorarni prof. na U. v Urbinu. S. slov. kulturo se je ponovno srečal, ko je moral prevzeti modernizacijo tržaške jeklarne 1963. Ponovno je obiskal tudi Reko, primor. podeželske kraje, v Trstu pa se je vnovič srečal tudi s slov. kulturo, najprej s slov. glasbo, ki je odmevala v njem že iz otroštva; pričel je zbirati informacije o njej. Kasneje se je spoznal s sodelavci revije Most, kjer je pričel 1975 objavljati eseje, kasneje, posebno po upokojitvi 1982, ko se je z ženo Anno preselil v njeno rojstno mesto Pizo, pa je sodeloval tudi v Primorskih srečanjih, Naših razgledih, Sodobnosti, Panorami (Raka), skoraj ničesar pa ni objavil v It. Udeleževal se je različnih simpozijev, okroglih miz, srečanj v Lj., Trstu, Pulju, Sežani (Vilenica), Portorožu. Čeprav njegovi prispevki presegajo običajne recenzije, so ti eseji v glavnem nastali ob posameznih, publicističnih, esejističnih, memoarskih ali leposlovnih delih it. avtorjev, ki so povezani s Primorsko, Trstom, Istro, Reko. Značilen je zelo bogat jezik in prefinjeno izražanje, ki kaže široko klas. izobrazbo, skupna pa jim je tudi osebna B-ova filoz. in njegovi pogledi na mejo kot eksistencialno kategorijo. Isti pogledi se kažejo tudi v njegovi poeziji, ki jo je objavljal v Mostu in Primorskih srečanjih, pa tudi v štirih samostojnih pesniških zbirkah, ki jih je razen prve izdal v samozaložbi: Confine – una voce dall'Illiria (Meja – glas iz Ilirije, Genova 1980), Oltre le linee (Onkraj bojnih črt, Piza 1985), A Itaca non c'è approdo (Na Itaki ni pristajališča, Piza 1987), Tra Schilla e Cariddi (Med Scilo in Karibdo, Piza 1989). – Njegovo navdušenje je zbudil Srečko Kosovel, ki ga je kmalu pričel prevajati v it., zaradi česar se je po prizadevanjih Jolke Milič pričel sam sistematično učiti slov. in po več letih dela pripravil najobsežnejšo knjigo Kosovelovih izbranih del v it. Fra il nulla e l'infinito (Trst 1989), ki vsebuje tudi njegov spremni esej ter komentar poezij, vendar tudi nekaj prevajalskih spodrsljajev.

Prim.: Nadja Rebec, Zadnja pesniška zbirka Gina Brazzodura, PrimSreč 1988, št. 79, str. 79–80; Jaša L. Zlobec, Gino Brazzoduro, tenkočutni pesnik z meje, PrimSreč 1986, št. 59, str. 50–51; Zoltan Jan, Gino Brazzoduro, pesnik, prevajalec ter inženir metalurgije (intervju), PrimSreč 1988, št. 86, str. 507–11; Jolka Milič, »V smrtni tišini … le šepet nevidnih vrtnic«, PrimSreč 1989, št. 97, str. 505–06; Aleš Lokar, Popotniška usoda človeka ob meji, PDk 18. maja 1989.

Jan