Bratož, Rajko (1952–)

BRATOŽ, Rajko, zgodovinar, akademik (r. 17. 2. 1952, Branik). Oče Jožef Bratož, vlakovni odpravnik, mati Danica Bratož, r. Šuc, delavka.

Osnovno šolo je obiskoval v Braniku (1958–60) in Dutovljah (1960–66), gimnazijo pa v Novi Gorici (1966–70). Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL) je študiral zgodovino in geografijo (1970–75). 1979 je na isti fakulteti magistriral z delom Evgipij : življenje svetega Severina : zaton rimske oblasti v Obrežnem Noriku (objavljeno v Ljubljani 1982 in na Dunaju 1986), 1986 pa doktoriral z disertacijo Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (objavljeno 1986). Vzporedno s podiplomskim študijem je na FF UL študiral latinski jezik s književnostjo (diplomiral 1981). V času magistrskega študija se je strokovno izpopolnjeval na univerzi v Zagrebu (1976–79), v času doktorskega študija na univerzi v Trstu (1982–83), po doktoratu pa na univerzah v Passauu in Regensburgu (1990–91), krajši čas tudi na univerzah v Kölnu (1988), na Dunaju (1991), v Würzburgu (2002) in Frankfurtu (2011).

Po končanem dodiplomskem študiju se je 1976 zaposlil na FF UL, kjer je bil do 1986 asistent za zgodovino starega veka, nato docent, od 1991 izredni profesor in od 1995 redni profesor. Predstojnik Oddelka za zgodovino na FF UL je bil 1991–93. 1995 je bil izvoljen za izrednega, 2001 pa za rednega člana SAZU. Dva mandata je bil načelnik Oddelka za zgodovinske vede I. razreda SAZU (1996–2002) in tajnik I. razreda SAZU (1999–2002 in 2005–08).

Predaval je na različnih nemških in avstrijskih univerzah ter znanstvenih ustanovah v Avstriji, Italiji, Franciji, Makedoniji ter na Madžarskem in Češkem. Bil je gostujoči profesor na univerzah v Salzburgu (1995) in Celovcu (1996). Z univerzami v Trstu, Zagrebu in Sarajevu sodeluje kot mentor in somentor magistrskih in doktorskih nalog.

Bil je predsednik društva za antične in humanistične študije (1988–90) ter predstavnik Slovenije v Odboru za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji s sedežem v Strasbourgu (2007–10). Je član več tujih strokovnih društev (Görres Gesellschaft, Bonn, 2007; Deputazione di storia patria per il Friuli, Videm/Udine, 2010; Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, Trst, 2009; od 2010 je tudi dopisni član Nemškega arheološkega inštituta, Berlin).

Napisal je učbenik za univerzitetni študij grške zgodovine in prvi del univerzitetnega učbenika za rimsko zgodovino (republika, zgodnje cesarstvo).

Pri raziskovalnem delu se je ves čas usmerjal v zgodovino pozne antike in krščanstva. Je mednarodno priznan strokovnjak za zgodovino pozne antike na območju današnjega slovenskega prostora s širokim zaledjem (severovzhodna Italija, alpsko-podonavski prostor, zahodni Balkan). Težišče njegovih raziskav so: začetki krščanstva z obdobjem preganjanja kristjanov; obdobje poznega 4. stoletja; cerkvena organizacija pozne antike; navzočnost barbarskih skupin; cerkvena zgodovina 6. stoletja, zlasti obdobje istrske shizme; vprašanje kontinuitete med antiko in zgodnjim srednjim vekom; historiografija in hagiografija poznoantične dobe; monoteletski spor v 7. stoletja in frankovske sinode poznega 8. stoletja, pomembne za pokristjanjevanje alpskih Slovanov, ter moderni miti, ki se opirajo na zgodovino antike.

Za podroben pregled zgodovine slovenskega ozemlja v pozni antiki (Med Italijo in Ilirikom : Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki) je 2015 prejel nagrado Zveze zgodovinskih društev Slovenije Klio.

Bratož Rajko, zgodovinar, r. 17. febr. 1952 v Braniku, živi v Lj. Oče Jožef, železničar, mati Danica Šuc, delavka. Osn. š. v Braniku (1958–60) in v Dutovljah (1960–66), gimn. v Novi Gor. (matura 1970). Zgod. in zemlj. in dodatno še latin. je študiral na Filoz. fak. U. v Lj. (diploma 1975 iz zgod. in zemlj., 1981 iz latin., 1979 magisterij iz zgod., doktorat 1986). Kot Humboldtov štipendist se je izpopolnjeval v Nemčiji (1990–91). V Lj. je od 1976 dalje univ. učitelj na Oddelku za zgod. Filoz. fak. (1976 asistent, 1986 docent, 1990 izredni prof. za zgod. starega veka), ki mu je bil predstojnik v šol. letu 1991–92 z mandatom še za eno š. leto. – B. se pretežno posveča raziskovanju zgodnje cerkv. zgod., zgod. krščanstva in kulturne zgod. v pozni antiki v slov. pokrajinah in na njim bližnjih področjih v vzhodnih Alpah, na sev. Jadranu in na Balkanu. Kot prvi med slov. zgod. poglobljeno raziskuje zgodnje krščanstvo na Slov. in pri tem s pridom izrablja možnosti, ki mu jih ponujata obe izhodiščni vedi – zgod. in arheol. To zamotano, pa tudi prelomno obdobje v zgod. slov. ozemlja in Slov. obravnava B. v številnih člankih in razpravah (62 naslovov), objavljenih v domačih (npr. Kratek oris zgodovine krščanstva na Slovenskem, ZČ 35, 1981, 205–21; Razvoj zgodnje-krščanskih raziskav v Sloveniji in Istri, ZČ 41, 1987, 681–88) in v tujih strok. revijah (Klic) ter kongresnih zbornikih – Lyon (1989), Celovec (1981), Žalec (1983), Bgd (1984), Passau (1989), Št. Vid ob Glini (1990), Lj. (1987), posebej poglobljeno pa še v dveh samostojnih delih: Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode (Lj. 1982) in Vpliv oglejske cerkve na vzhodno alpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja (Lj. 1990). Drugi njegovi samostojni knjižni deli obravnavata življenje sv. Severina: leta 1982 izšli komentirani prevod Evpigijevega dela Življenje sv. Severina in na Dunaju (1983) natisnjeno delo Severinus von Noricum und seine Zeit. – B. nastopa tudi kot kritik in recenzent ter pisec poljudnih člankov s svojega področja, ob tem pa prevaja iz nem. tudi strok. tekste. Član je vseh domačih društev, ki se ukvarjajo z raziskovanjem antike (Slov. arheološko društvo, Slov. zgod. društvo, Zgod. društvo Ljubljane (njegov preds. je bil v letih 1988–91), Društvo za antične in humanistične študije (preds. 1988–90), avstrijskega društva za zgodnjekrščansko arheologijo Kuratorium pro Teurnia, pa Oesterreichische Gessellschaft für Ur- und Frühgeschichte na Dunaju ter Association pour l'antiquite tardive v Parizu. Kot Humboldtov štipendist je B. predaval na več nem. univ. (Regensburg, Erlangen, Bayreuth, Bonn, Braunschweig, Berlin), pred tem pa tudi na Dunaju in na pariški Sorbonni.

Prim.: Osebni podatki; PrimSreč 1992, št. 138, 635–41; Enc Sje I, 358.

Svd.