Bratina, Lojze (1942–)

BRATINA, Lojze (Alojz Bratina, Slavko Tina v reviji Znamenje), jezuit, teolog, pesnik, založnik (r. 26. 1. 1942, Stomaž, pri Ajdovščini). Oče Anton, kmet, mati Emilija, r. Lozar.

Osnovno šolo je obiskoval v Stomažu (1948–53), nato nižjo gimnazijo v Dobravljah (1953–57), višjo v Ajdovščini (1957–58) in jo zaključil z maturo v Zagrebu (1962), kjer je tudi vstopil k jezuitom (1958). V Zagrebu je študiral filozofijo (1962–65), teologijo pa v Rimu (1967–71) in bil v Logu pri Vipavi posvečen v duhovnika (1971). Študij je 1974 zaključil z doktoratom na papeški univerzi Gregoriana (disertacija: Elementi krščanske antropologije v spisih Edvarda Kocbeka). Bil je študijski prefekt jezuitskih študentov (1974–79), provincial slovenskih jezuitov (1987–95) ter kaplan in župnik v župnijah Sv. Magdalena v Mariboru in Ljubljana Dravlje (župnik 1986/87 in 1995–2011). 2012–17 je živel v jezuitski skupnosti sv. Jakoba v Ljubljani (2016–17 je bil tam predstojnik), od 2017 živi v jezuitski skupnosti Ljubljana Dravlje.

Ukvarjal se je s teološko mislijo, ki je zaznamovala obdobje po drugem vatikanskem koncilu, in dejavno prispeval k razvoju slovenske teologije. S članki je sodeloval v revijah Znamenje, Bogoslovni vestnik, Kristjanova obzorja, Cerkev v sedanjem svetu in analiziral razvoj teološke misli v pokoncilski Cerkvi. V svoji teološki refleksiji nagovarja sodobnega človeka v razumljivem jeziku in razvija krščansko, na eksistencialni filozofiji temelječe razumevanje Boga. Na njegovo misel je močno vplival Vladimir Truhlar, ki je izhajal iz »izkustva« oz. teološke antropologije Karla Rahnerja, ki v središče postavlja človeka kot subjekt in ga analizira z eksistenčnega vidika. »Izkustvo« po njegovem mnenju izraža »čutenje božje bližine«, ki je več kot »racionalno utemeljevanje« Boga. Bratinov prispevek k slovenski teologiji lahko prepoznamo v treh smereh, ki se med seboj dopolnjujejo. Prva je »izkustvena teologija«, se pravi dojemanje izkustva Absolutnega. To pomeni, da je izkustvo Boga možno ali udejanjeno v nekem človeku – misel in doživljanje sta med seboj povezana. »Izkustvo« je sicer del »doživetja«, vendar ga presega, saj vključuje refleksijo in tako »doživetje« postavi v okvir človekovega bivanja, ki se končno izraža prek mišljenja. Drugič, »duhovna teologija«, se pravi duhovnost kot izkustvo – v smislu mističnega doživljanja, ki se ne ustavi zgolj pri enkratnem občutku, ampak se izraža v širšem procesu, kjer se oblikuje »izkustveno doživetje« Boga. Tretjič, dialog med »literaturo in duhovnostjo«, se pravi kako z besedo izraziti mistično doživetje Boga. Kajti vsaka resničnost končno vodi v absolutno resničnost, ki pa je že navzoča v posamezniku in naj bi jo človek sam odkril.

Bratinovo poezijo zaznamuje dialog med literaturo in duhovnostjo. Njegova čutenjsko-intelektualna pesniška beseda izraža eksistencialne trenutke in občutja, ki so odprti v neskončnost, skrivnostno »neizrečenost« in pesniško-molitveni dialog z Bogom. V okvir dialoga med duhovnostjo in literaturo spada tudi njegova založniška dejavnost. Ustanovil je Založbo Dravlje, ki se je kasneje preimenovala v Župnijski zavod Dravlje. Založba je dopolnjevala slovensko knjižno ponudbo predvsem na religiozno-duhovnem področju. Posebno mesto zavzema izdaja knjige Vladimirja Truhlarja Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju (1977), kar predstavlja svojevrsten dialog med literaturo in duhovnostjo, kakor ga je mogoče razbrati iz del vodilnih slovenskih literatov.

Bratina razlaga krščanstvo, ki nagovarja človeka v njegovem mističnem doživljanju – tudi sredi ateističnega okolja: spraševal se je, kako v svetu, ki je ideološko zavračal vsakršno transcendenco, govoriti o Bogu. V tem okviru je mogoče razumeti tudi pastoralni projekt gradnje nove cerkve v župniji Ljubljana Dravlje, ki jo je Bratina organiziral in vodil; cerkev Kristusovega učlovečenja je bila po načrtih akademika Marka Mušiča dokončana 1985.

Bratina Lojze, teološki pisec, vzgojitelj, r. 26. jan. 1942 v Štomažu na Vipavskem, predstojnik jezuitov v Lj. Oče Anton, kmet, mati Emilija Lozar, gospodinja. Osn. š. je dovršil v Štomažu v letih 1948–52, nižjo gimn. v Dobravljah pri Ajdovščini med 1952–56, višjo gimn, v Ajdovščini v letih 1956–58. Nadaljeval je višjo gimn. v Zagrebu do 1962. V Zgbu je nadaljeval študij na Filoz. fak. v letih 1964–67, v Rimu pa je študiral teologijo v letih 1968–72. V duhovnika je bil posvečen 29. jun. 1971 v Logu pri Vipavi, obranil doktorsko tezo iz fundamentalne teologije na papeški univerzi Gregoriani v Rimu. Po poklicu je duhovni vzgojitelj v Lj.–Dravlje od leta 1974 naprej. Od 1987 je provincial slov. jezuitov. Izdal je nekaj znanstvenih del: Elementi di una antropologia cristiana negli scritti dì E. Kocbek, Rim 1974; K. Gibran, Prerok (prevod), Mrb. 1981; Kruh besede, Evangeljska razmišljanja na vatikanskem radiu, Lj. 1991. Sodeluje v revijah: Cerkev v sedanjem svetu, Znamenje, Družina, Bogoslovni vestnik, Mladika, Kristjanova obzorja. Psevdonimi in šifre: Slavko Tina, uporabljen predvsem za objavo pesmi v reviji Znamenje (nekoliko let).

Prim.: Vprašalna pola na Zgod. ods. NŠKT; Pogovor z L. Bratino, Ognjišče jun. 1991 s sl.; Letopis Cerkve na Slov. 1985, 322 in pass.

M. Pah.