Bratina, Darko (1942–1997)

BRATINA, Darko (rojstno ime Diodato Bratina; Božidar Bratina), filmski kritik in organizator, sociolog, politik (r. 30. 3. 1942, Gorica, Italija; u. 23. 9. 1997, Obernai, Strasbourg, Francija). Oče Vincenc Bratina, mehanik, mati Marija Bratina, r. Grojan, trgovka. Brat Ivan Bratina, politik, pedagoški delavec.

V Gorici je obiskoval slovensko osnovno šolo (1948–53), gimnazijo (1953–56) in italijanski znanstveni licej (Duca degli Abruzzi, 1956–61). Po maturi se je vpisal na Fakulteto za inženirstvo na univerzi v Trstu, 1962 se je prepisal na Fakulteto za sociološke vede v Trentu, ki je bila ustanovljena istega leta, in 1968 diplomiral. 1966–67 je bil kot štipendist vsedržavnega raziskovalnega sveta (CNR) zaposlen v Centro di ricerche sull'impresa e lo sviluppo (CeRIS) v Torinu, kjer se je ukvarjal z raziskavo o industrijski sociologiji. 1967–68 je bil asistent za industrijsko psihologijo na šoli za industrijsko upravljanje na torinski univerzi, 1968–74 pa je bil docent sociologije dela in kasneje sociologije. 1970–75 je v okviru Sklada Agnelli sodeloval pri projektu za usposabljanje in informiranje podjetnikov in menedžerjev. 1972 je na tržaški univerzi začel poučevati ekonomsko sociologijo, po preselitvi v Gorico 1976 je na tržaški univerzi nadaljeval poučevanje obče sociologije (1978), na njenem oddelku za mednarodne in diplomatske vede v Gorici pa od 1990 sociologijo medetničnih odnosov. 1982–92 je bil ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta (SLORI), ki je v času njegovega vodenja doživel največjo rast, Bratina je dal poudarek tudi mednarodnemu povezovanju. 1992 je postal predsednik znanstvenega sveta inštituta.

Za film se je začel zanimati že v dijaških letih, ko je obiskoval jezuitsko mladinsko središče Stella Matutina v Gorici. V času študija je sodeloval pri pripravi cineforumov (filmskih krožkov) v Trstu, Gorici in Trentu. 1964 je bil dopisnik dnevnika L'Adige na beneškem festivalu, začel je z redno dnevno oceno televizijskih oddaj, bil član centralnega odbora Federazione Italiana Cineforum (1965–72), član uredništva revije Cineforum (1966–72) in filmski kritik torinskega katoliškega tednika II nostro tempo (1968–70). V Torinu je ustanovil cineforum Madonna delle Rose.

1977 je v Dijaškem domu soustanovil klub filmskih navdušencev Kinoatelje in bil vseskozi njegov predsednik. Klub je bil zamišljen kot center za medkulturne in čezmejne projekte na področju filma, formalno ustanovljen 1984, po Bratinovi smrti pa reformiran v ustanovo, ki deluje na obeh straneh meje, v Hiši filma v Gorici in v Šempasu.

Bratinovo srečanje s scenaristom Sergiem Amideijem, eno ključnih oseb italijanskega povojnega filma, na mednarodnem filmskem festivalu Festu v Beogradu (1977) in njun pogovor o skupni deželi ob italijansko-jugoslovanski meji sta botrovala proaktivni vlogi Bratine pri organiziranju retrospektive Amideijevih del po njegovi smrti 1981 na goriškem gradu. Iz te pobude je v naslednjih letih nastala scenaristična nagrada Sergio Amidei, 1992 je bilo ustanovljeno društvo Sergio Amidei, katerega predsednik je postal Bratina.

Ob otvoritvi goriškega Kulturnega doma (1981) je Kinoatelje organiziral prvo retrospektivo slovenskega filma v Italiji, naslovljeno Slovenski film 1946–1981. S tem je opozoril na specifiko slovenskega filma in kinematografije v kontekstu tedanje Jugoslavije ter obenem branil slovenski film pred podcenjujočim odnosom dela italijanske filmske kritike. Iz te retrospektive so se 1982 rodile premiere slovenskega filma v Gorici, iz katerih je 1986 nastal Film Video Monitor, letni festival pregleda in promocije slovenskega filma, televizijske, video- in spletne produkcije na italijanski strani meje. 1984–2009 je Kinoatelje prirejal redne sezone filmskega gledališča Gorica Kinema, 1987 pa v sodelovanju z italijanskim Ente dello spettacolo priredil predstavitev slovenskega filma v Rimu.

1976 je začel sodelovati pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI) in bil nekaj let član glavnega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ). 1978–79 je v sodelovanju s SKGZ in SLORI priredil slovenski izobraževalni seminar (SLOVIŠ), ki se je odvijal v tržaškem Dijaškem domu in je bil prvi celosten poskus za spodbuditev javnega udejstvovanja Slovencev v zamejstvu.

Njegovo politično mišljenje se je oblikovalo predvsem v Torinu pod vplivom italijanskega krščanskosocialnega filozofa Felica Balba; po njegovi smrti je bil Bratina med ustanovitelji inštituta Felice Balbo (1969). Kot neodvisni kandidat levice se je 1984 predstavil na evropskih volitvah in dosegel nepričakovan uspeh z uvrstitvijo v evropski parlament. Na listi Demokratične stranke levice je 1992 kandidiral tudi na italijanskih parlamentarnih volitvah v goriškem okraju Furlanije - Julijske krajine in bil izvoljen v rimski senat (bil je prvi goriški Slovenec v senatu po vojni).

Kot senator si je prizadeval za zaščitni zakon za slovensko manjšino. Ob drugi izvolitvi (1994) so ga podprle različne politične opcije slovenske manjšine v Italiji. Na predčasnih parlamentarnih volitvah 1996 je kandidiral na listi Oljke in bil izvoljen še tretjič. Njegove tri kandidature so Slovence v Italiji prvič po drugi svetovni vojni politično poenotile kljub idejnim in geografskim razdaljam, združevalno vlogo pa je imel tudi v odnosu med manjšinskim in večinskim narodom. Dan pred smrtjo si je v Svetu Evrope kot predstavnik komisije za zunanje zadeve pri italijanskem senatu prizadeval za konvencijo evropskih držav, ki bi izvajala zaščito pravic evropskih manjšinskih jezikov.

Bratina se je v študentskih letih spoznaval s filmom, pri tem pa je posebno pozornost namenil družbeno angažiranima neorealizmu in zvrsti commedie all'italiana, ki sta bili značilni organizacijski obliki širjenja filmske kulture v italijanskem prostoru. Svoje aktivno sodelovanje pri razvoju filmske kulture je označil kot srečanje občinstva s problematikami filma ter družbe in kulture, ki se izraža na ravni kritične diskusije. Kot najpomembnejšega akterja tovrstnega srečanja je razumel tistega, ki diskusijo vodi ter jo usmerja z znanjem in družbenim čutom. Njegovo kasnejše politično delovanje je posledica njegovega svojskega razumevanja filma, ki zanj ni bil zgolj estetski ali spektakelski fenomen, temveč predvsem družbeno-kulturni konstrukt dobe, ki gledalcu omogoča vpogled v druge družbe in kulture, hkrati pa je sredstvo za medkulturno komunikacijo. Kot filmski kritik je tako pospeševal filmsko kulturo med zamejskimi Slovenci in slovensko filmsko produkcijo posredoval v italijansko okolje, preko filma pa združeval obmejne goriške skupnosti. Napisal je predlogo za srednjemetražni film Danijela Jarca Sejem pripadnosti (1992), v katerem prikazuje podobo življenja Gorice med decembrskim Andrejevim sejmom, križišču ljudi in jezikov.

1998 je bilo ustanovljeno Združenje Darko Bratina, registrirano v furlanščini, slovenščini in italijanščini.

Po njem se imenuje nagrada Darko Bratina − poklon viziji, ki jo Kinoatelje od 1999 podeljuje za filmska dela, ki v sebi združujejo učinkovito vizualno formo, pronicljivo pozornost za družbeno in kulturno okolje ter naravnanost k medkulturni komunikaciji.

Bratina Darko (Diodato), sociolog, filmski kritik in organizator, politik, r. 30. mar. 1942 v Gor. (krščen v Solkanu). Oče Vincenc (Vinko), mehanik, mati Marija Gorjan, trgovka, brat Ivan (gl. čl.). Slov. osn. š. (1948–53) in gimn. (1953–56) ter it. znanstveni lic. (Duca degli Abruzzi 1956–61) opravil v Gor. Po maturi se je vpisal na Fak. za inženirstvo na trž. U. V Trstu je obiskoval zavod, ki ga je vodil G. Marzari. Po njegovi zaslugi se je začel zanimati za sociologijo in se prepisal 1962 na Fak. za sociološke vede, ki je bila ustanovljena i. l. v Trentu, a ni bila še uradno priznana. Diplomiral je 1968 z diplom. nalogo: Minoranze etniche. Un caso di analisi strutturale. Ko je obiskoval U, je bil v študent. odb. za zunanje zadeve, ki je uspešno vodil akcijo za priznanje fakultete, 1966–67 je bil zaposlen kot štipendist pod pokroviteljstvom Vsedrž. razisk. sveta (CNR) v Centro di ricerche sull'impresa e lo sviluppo (CeRIS) v Turinu, 1967–68 pa je bil asistent za industrij. psihol. pri šoli za industrij. upravljanje na turinski U, kjer je 1968 postal prof. v sociologiji dela, v naslednjih letih in do 1976 pa še v sociologiji. Med 1970 in 1975 je sodeloval v okviru Sklada Agnelli pri projektu »G. Valletta« za usposabljanje in informiranje podjetnikov in menažerjev. 1972 je začel poučevati ekonomsko sociol. na trž. U, po preselitvi v Gor. 1976 pa splošno sociologijo na trž. U (1978) in sociol. etničnih odnosov (1990) na oddelku trž. U za Mednar. in diplomat. vede, ki ima sedež v stavbi bivšega Malega sem. v Gor. – B. se je začel zanimati za film že v dijaških letih, ko je obiskoval jezuitsko mladinsko središče Stella Matutina v Gor., ki ga je vodil jezuit p. Katunarich. Ko je študiral na U, je sodeloval pri pripravi »cineforumov« v Trstu, Gor., Trentu, kjer je obnovil tamkajšnji »cinefonim« in se začel baviti s časnikarstvom. Že 1964 je bil dopisnik dnevnika L'Adige na beneškem festivalu, i. l. je začel z redno dnevno oceno televiz. oddaj v istem časopisu, od 1965–72 je bil član centralnega odb. Federazione it. Cinefonim, 1966–72 član ured. revije Cineforum, 1968–70 filmski kritik turinskega katol. tednika II nostro tempo. V Turinu je ustanovil »cineforum« Madonna delle Rose. Na njegovo pobudo je bila prevedena iz angl. v it. knjiga: I. C. Jarvie, Sociologija filma, za katero je B. napisal uvodno besedo. Po preselitvi v Gor. je 1977 ustanovil v Dijaškem domu filmski krožek Kinoatelje (formalna ustanovitev 1984) in bil vseskozi njegov preds. V okviru Kinoateljeja je priredil seminar o filmu in poučne izlete na filmske festivale v Pulj in Beograd za študente gor. višjih šol. Poleti 1981 je organiziral na gor. gradu retrospektivo, posvečeno scenaristu Sergiju Amidei-ju, ki je izhajal iz znane solkanske družine de Bartolomei in ki je u. pred nekaj meseci. Iz te pobude je v naslednjih letih nastala nagrada S. Amidei, febr. 1992 je bilo ustanovljeno društvo S. Amidei in B. je bil izvoljen za preds. 1981 je stopil v uprav. odb. gor. Kulturnega doma in v dec. i. l. je organiziral v gor. Kulturnem domu 1. retrospektivo slov. filma ne samo v zamejstvu, temveč nasploh. Iz te retrospektive so se rodile 1982 premiere slov. filma v Gor., iz katerih je 1986 nastal Film Video Monitor, letna revija slov. filma, televizije in videa. Iz sodelovanja med Kinoateljejem in it. Piccolo cineforum so nastali v naslednjih letih četrtkovi filmski večeri v gor. Kulturnem domu (ciklusi Kinemix in Skok v Kino), 1986 je Kinoatelje začel delovati samostojno (Gorica-Kinema), 1987 je v sodelovanju z it. Ente dello spettacolo priredil v Rimu revijo: 10 let slov. filma. – B. je začel sodelovati s SLORI 1976 in po smrti K. Šiškoviča (PSBL III, 540–42) je bil ravn. instituta do 1992, ko je prevzel mesto ravn. E. Sussi (PSBL III, 485–87) in je B. postal preds. znanst. sveta. V mladih letih sta pri oblikovanju njegovega značaja in njegovih nazorov odigrala zelo važno vlogo katehet M. Mazora (PSBL II, 396–97) in p. Katunarich. Njegovo polit. mišljenje pa se je formiralo predvsem v Turinu, kjer je zahajal v krog učencev in prijateljev it. krščansko socialnega filozofa F. Balba in je bil po njegovi smrti med ustanovitelji inštituta »Felice Balbo« (1969). Ko je začel sodelovati pri SLORI-ju, je stopil v stik s SKGZ in bil nekaj let član njenega glavnega odb., 1978–79 je priredil v sodelovanju s SKGZ in SLORI-jem slov. izobraževalni seminar (SLOVIŠ), ki se je odvijal v trž. Dijaškem domu in bil prvi celoten poskus za aktiviranje narodnih, kulturnih, ekonomskih in na splošno vseh človeških sil med Slov. v zamejstvu. B. je član konzulte za manjšinske probleme in je v odb. revije Teorija in praksa. Kot neodvisen kandidat levice se je 1984 predstavil na evrop. volitvah in žel nepričakovan uspeh (več kot 11. 000 glasov). V polit. stranko se je prvič vpisal 1991, ko je po kongresu KPI v Riminiju nastala DSL. Za to stranko je v apr. 1992 kandidiral za senat v gor. okraju in bil izvoljen za 1. gor. slov. parlamentarca v povojnem obdobju. V senatu deluje kot tajnik v Komisiji za zunanje zadeve. B. je avtor knjige Sociologia e società (ZTT, Trst 1978), soavtor dveh knjig (L'impresa innovativa, soavtor G. Zanetti, LIED, Torino 1972; Gli imprenditori e la crisi, soavt. A. Martinelli, Il Mulino, Bologna 1977), avtor razprav in člankov za revije (Ratio, L'Impresa, NRazgl, Bilten gor. Kult. doma idr.) in časopise (PDk). Pomembnejši prispevki: Etnična istovetnost in postindustrijska družba, SLORI 1990 (115); Predgovor za J. Jogan, Territorio e etnia, Milano 1991.

Prim.: Osebni podatki; časopisni viri; podatki iz arhiva, ki ga hrani Kinoatelje; PDk 12. jun. in 24. jul. 1977; Picc. 18. jan. 1987; Enc Sje I, 356–57.

Vh