Bonazza, Sergio (1938–2021)

BONAZZA, Sergio, jezikoslovec, slavist (r. 26. 10. 1938, Dolina/San Dorligo della Valle, Italija; u. 5. 3. 2021, Dunaj, Avstrija). Oče Anton Bonazza, delavec, mati Cecilija Bonazza, r. Strani.

Obiskoval je slovensko osnovno in srednjo šolo v Trstu, maturiral na Državnem tehničnem zavodu Žiga Zois (1960) in 1970 končal študij primerjalne književnosti na univerzi v Benetkah. Po diplomi se je zaposlil kot srednješolski profesor na Trgovskem tehničnem zavodu z nemškim učnim jezikom v Bolzanu (1970–79), kjer se je zaposlila tudi Dunajčanka, njegova kasnejša žena Hildegard Diepold. Med študijem se je udeležil poletne šole ruščine v Moskvi in se 1965 vpisal na vzporedni študij slavistike na dunajski univerzi, ki ga je zaključil 1977. Že med študijem je 1973 v Wiener Slavistisches Jahrbuch objavil prvi znanstveni prispevek. Izpopolnjeval se je tudi na univerzah v Pragi, Beogradu, Sarajevu, Ljubljani in Bratislavi. 1979–83 je bil pogodbeni profesor za slovenski jezik s književnostjo na univerzi v Neaplju (Istituto Universitario Orientale di Napoli), nato je bil do 1987 profesor za slovansko filologijo na univerzi v Veroni. Tedaj je na univerzi v Vidmu postal prvi redni profesor za slovenistiko v Italiji (1987–90). Za tem je bil do upokojitve 2010 redni profesor za slovansko filologijo na univerzi v Veroni. Kot gostujoči profesor je predaval tudi na dunajski univerzi. S samostojnimi prispevki je sodeloval na številnih slavističnih srečanjih in kongresih v Italiji in drugod. 1992–2016 je bil predstavnik Italije v mednarodni komisiji za zgodovino slavistike pri mednarodnem slavističnem komiteju, 2011–16 tudi njen predsednik. Večkrat je bil član državnih komisij za habilitacije slavistov na univerzah.

Poleg slovenističnih vprašanj je preučeval predvsem starejša obdobja slavistike in slovanskih književnosti, npr. Cirila in Metoda, poznavanje slovanskega sveta v Italiji, pisal je o Vuku Stefanoviću Karađiću, Josefu Dobrovskem, Jánu Kollárju, Dositeju Obradoviću, o vprašanju pismenstva pri Rusih. Na področju slovenistike je največ pozornosti namenil proučevanju Jerneja Kopitarja. Objavil je tudi razprave in eseje o slovenskih verzih v viteški liriki Osvalda Wolkensteinskega, o Francetu Prešernu in Franu Miklošiču, o odmevih Danteja Alighierija pri Slovencih, o Janu Baudouinu de Courtenayu in vprašanju čakavščine v zahodnih slovenskih narečjih, o splošnih problemih glagolice ter glagolskih napisih na Tržaškem, Goriškem in Čedajskem, o Slovencih na Tirolskem, o reformaciji, položaju slovenistike v Italiji, medkulturnih stikih itd. Za italijansko enciklopedijo Treccani je napisal več gesel o slovenskih ustvarjalcih (Drago Jančar, Dane Zajc). Objavlja v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku.

Bonazza Sergio, profesor, slavist, r. v Dolini pri Trstu 26. okt. 1938, živi v Bocnu. Oče Anton, delavec, mati Cecilija Strani, gospodinja. O. š. je dokončal v domačem kraju, niž. gimn. pri Sv. Jakobu v Trstu; maturiral na DTTZ Žiga Zoisa v Trstu 1960. Na Fak. za tuje jezike in književnosti U. v Benetkah je 1970 diplomiral z nalogo It gruppo letterario Pereval e le polemiche letterarie negli anni '20 in Russia. Takoj zatem se je vpisal na slovansko filologijo dunajske U in tu ponovno diplomiral s tezo Ru ß land unter Ivan IV. Ein unbekannter Bericht aus der Mitte des 16. Jahrhunderts. Izpopolnjeval se je na U. v Pragi, Beogradu, Sarajevu, Ljubljani, Bratislavi, Bautznu in drugod ter se udeleževal slavističnih srečanj in kongresov tako v Italiji kot v tujini (Varšava, Zagreb, Beograd, Kijev, Moskva, Dubrovnik, Gottingen, Innsbruck, Chicago idr.), na katerih je tudi predaval. Na Trgovskem tehničnem zavodu z nem. uč. jez. v Bocnu je od 1970 poučeval it. jezik in književnost. Od nov. 1970 je bil pov. prof. za slov. jez. s knjiž. na U. v Neaplju (Istituto Universitario Orientale di Napoli), po letu 1983 je bil pov. prof. za slovansko filologijo na U. v Veroni. 21. mar. 1987 je nastopil službo rednega prof. za slov. jezik s knjiž. na U. v Vidmu. Tako je videmska slovenistika dobila po 17 letih obstoja svojega prvega in edinega ordinarija za slov. v Italiji. Od 1. nov. 1990 pa je redni prof. za slovansko filologijo in ruski jezik na U. v Veroni. B. v glavnem preučuje Jerneja Kopitarja in njegovo obsežno delo; o tem je izdal knjigo Bartholomdus Kopitar, Italien und der Vatikan, Trofenik, Müchen 1980, 376 str. Objavil je tudi veliko število razprav in esejev s področja slavistike na splošno in starejše slov. knjiž., npr. o Cirilu in Metodu, o poznavanju slovenskega in slovanskega sveta v It., o sprejemanju in odmevih Danteja pri Slovencih, o Baudouinu de Courtenayu in vprašanju čakavščine v zahodnih slov. narečjih, o problemu glagolice na splošno in glagolskih napisih na Tržaškem, Goriškem in Čedajskem, o Vuku Karađiću, o vprašanju pismenstva pri Rusih in o marsičem drugem s področja slavistike in slovenistike še posebej.

Prim.: Arhiv DTTZ Žiga Zoisa, Trst; Arhiv OZE pri NŠK-Trst; poročila AIS.

Ured.