Bommarco, Antonio Vitale (1923–2004)

Bommarco Antonio Vitale, petnajsti goriški nadškof, minorit, r. 21. sept. 1923 na otoku Cresu v Kvarnerskem zalivu. Oče Luigi (pred poitalijančenjem priimka se je pisal Bolmarcich), mati Ivana Susič. Po osn. š. v roj. kraju je enajstleten 7. okt. 1934 vstopil v semenišče redovnikov minoritov v kraju Camposampiero (PD), kjer je dovršil sred. šolo. Noviciat je začel 7. sept. 1939 v samostanu pri sv. Antonu v Padovi. Prve zaobljube je opravil prav tam 8. sept. 1940, slovesne pa 4. okt. 1945. Filoz. in teol. je študiral v Bresci in Padovi in bil 8. dec. 1949 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel za Božič 1949 v Gorici. 1952 je bil izvoljen za gvardiana samostana sv. Petra v kraju Barbozza pri Trevisu, to službo je opravljal do 1961. V istem samostanu je bil v letih 1958–61 tudi rektor semenišča za redovne brate. Od 1961 do 1964 je bil vodja in glavni ured. lista Messaggero di Sant'Antonio. Jul. 1964 je bil izvoljen za provinciala padovanske redovne province, potrjen na provincialnih kapitljih 1967 in 1970. Na zasedanju generalnega kapitlja v Assisiju 20. jul. 1972 so ga izbrali za vrhovnega predstojnika minoritov ali konventualcev. Potrjen je bil tudi 1978. Sv. oče Janez Pavel II. ga je 11. nov. 1982 imenoval za goriško-gradiščanskega nadškofa. Posvečen je bil v cerkvi sv. Petra v Rimu na praznik sv. Treh kraljev 1983 skupaj s 13 drugimi novimi škofi. Slovesnosti se je udeležilo kakih 700 vernikov in nad 40 duhovnikov iz gor. nadškofije, od teh je bilo kakih 60 slov. vernikov. Med mašo naslednjega dne je B. spregovoril tudi v slov. in dejal: »Vesel sem, da lahko danes pozdravim v vašem materinem jeziku tudi predstavnike slovenske skupnosti, ki so prišli v Rim na moje škofovsko posvečenje. Dejstvo, imeti v škofiji en jezik več, še eno kulturo, smatram kot neizmerno bogastvo, če le-to prispeva k večjemu ravnovesju in čim popolnejšemu skupnemu življenju ter medsebojnemu sodelovanju…« – V Gor. je bil slovesno umeščen 6. febr. 1983, tudi ob tisti priliki je nagovoril slov. vernike in dejal, da »žal še ne poznam vašega jezika, vendar sem prepričan, da to ne sme biti ovira za medsebojno razumevanje in sodelovanje…« S slov. verniki se je uradno srečal 13. febr. 1983 v štandreški cerkvi. Ob tej priliki je obljubil, da se bo učil slovenščine in se zavzel za ustanovitev personalne slov. župnije v Gorici. – Z revizijo konkordata iz 1929, ki je stopila v veljavo z zakonom št. 222 z dne 20. maja 1985, je tudi gor. nadšk. doživela velike spremembe. Namesto 94 župnij, cerkva je bilo priznanih za pravne osebe 90 župnij. Slov. pastoralno središče je ohranilo status »kakor-župnije«, kan. 516, par. 1, ki ga je pridobilo 1972 na osnovi nadškofij. odloka, ki se sklicuje na cerkveno pravo. Prišlo je torej do nekaterih tudi ozemeljskih sprememb ter razdelitev župnij. Spremembe in prepisi zemljišč in drugih nepremičnin, do katerih je prišlo po ustanovitvi Škofij, zavoda za vzdrževanje duhovnikov (ustanova je sad novega konkordata), so vzbudile tudi nesoglasja in polemike. Spremembam so v glavnem botrovale pastoralne potrebe. V okviru sprememb, ki so bile mogoče na osnovi novega sporazuma med Sv. sedežem in it. državo, je nadškof 25. jan. 1986 naslovil na pristojno kongregacijo prošnjo za vrnitev prvotnega naslova nadškofiji, ki naj bi se kot pred jožefinskimi reformami in ukinitvijo 1787 imenovala le Goriška nadškofija brez pridevnika »gradiščanska«, nadalje je predlagal, naj bi postala sedež Metropolije oglejske cerkvene province. Kongregacija za škofe je z odl. z dne 30. sept. 1986 sprejela le prvi del prošnje. Uradno je torej spet Goriška nadškofija, nadškof. sedež v Gradišču pa so dali v seznam sedežev naslovnih nadškofij. – B. je nadaljeval delo svojega predhodnika msgr. Cocolina (gl. čl.) glede navezovanja stikov s koprsko škofijo. K temu je prispevalo urejanje gospodarskih in nepremičninskih vprašanj po ustanovitvi koprske škofije 1977. B. je dal pobudo za vsakoletno romanje vernikov obeh škofij na Sveto Goro in za ustanovitev Stalne medškofij. komisije za dialog med verniki ob meji, ki sta jo ustanovila gor. in koprski ordinariat 25. dec. 1988, da bi prišlo do poživitve pastoralnih stikov v dekanatih goriškega in novogoriškega območja. – Nekaj mesecev po posvetitvi je slov. javnost presenetil z izjavami za turinski dnevnik La Stampa, ki je 8. sept. 1983 objavil članek Francesca Santinija o Pohabljeni blaginji Gorice. V njem je B. izrazil odklonilna stališča do razmejitve in Osimskih sporazumov. Tudi nadškofovo pojasnjevalno pismo ni popolnoma razjasnilo njegovih stališč do manjšinske problematike. – Ob videmskem nadškofu Battistiju in trž. škofu Bellomiju je tudi B. podpisnik pisma z dne 8. okt. 1985, ki so ga naslovili senatni komisiji, ko je ta obravnavala zakonski osnutek o globalni zaščiti slov. narodne skupnosti v It. V njem je med drugim rečeno: »Načelno smo prepričani, da je takšen zakon pravičen in potreben…« Nadalje izražajo željo, da bi zakon »naši slov. manjšini pravno zagotovil tisto, kar v dobršni meri že uživa na kulturnem, družbenem in gospodarskem področju, in da bo te pravice raztegnil tudi na kraje, ki jih sedaj ne uživajo«. Ob tem pa še, »da bi morali pravico posameznikov do uporabe lastnega jezika urediti za tista javna telesa, kjer te pravice pridejo v poštev. Na koncu želimo,« je rečeno v pismu, »da bi upoštevali težave, ki bi jih utegnil povzročiti zakon o zaščiti manjšine nasploh, posebej pa tam, kjer bi prebivalstvo, ki pripada večini, moglo čutiti negativne posledice. « Pismo je med Slov. pozitivno odmevalo, čeprav so mnogi ugotavljali, da je nedorečeno še posebej glede zadnje trditve. – Pred papeževim obiskom v F-Jk, v deželi se je mudil od 30. apr. do 3. maja 1992, je II Giornale 19., 22., 26. in 30. apr. objavil niz člankov o Cerkvi na Trž. in Gor. in o narodnih napetostih pred papeževim obiskom, ki jih je napisala Gabriella Fortuna. V zadnjem nadaljevanju, ki je v glavnem posvečeno razmeram na Goriškem, B. izraža zadovoljstvo, da so odnosi med Italijani in Slovenci v Gorici manj težavni, kot so v Trstu, k čemur, trdi, je prispevala tudi gor. Cerkev. Izrazil je tudi svojo načelno naklonjenost za odobritev zaščitnega zakona za manjšino, obenem pa menil, da se slednja preveč pritožuje in se ne zadovolji s tem, kar ji država že desetletja nudi. – Ob samem obisku Janeza Pavla II. v Gorici, 2. maja 1992, je papeža pozdravil tudi po slov. z nazivom Sveti oče. K maši je povabil tudi koprskega škofa Piriha (gl. čl.), ki je maševal na papeževi levici. V pozdravnem nagovoru pa je B. poudaril, kako je obmejno mesto Gorica znalo ustvariti pri ljudeh miselnost povezovanja, mostu, ki povezuje in ne ločuje. »Goriška Cerkev, ki jo v večini sestavljajo Italijani,« je dejal, »je znala živeti in biti zgled srečavanja kultur, različnih jezikov in etnij, kot so it., slov., furl., bizjaška, istrska in nemška. Pred nami je težavna pot, tudi zaradi vzajemnih nezaupanj, a moramo biti odprti do ustvarjanja občestva. « Slov. prisotnost na Travniku se je odražala tudi med duhovniki, saj so se domačim pridružili številni iz Sje, nato v branju berila, petju in molitvi.

Prim.: Letopis Gor. nadšk. 1991, 4549, 70; J. M., P. Anton Vital Bommarco novi goriški nadškof, KolGMD 1984, 35–39; Francesco Santini, Il benessere mutilato di Gorizia, La Stampa 8. sept. 1983; B-ovo pismo in F. S. odgovor, 2. okt. 1983; Kaj se dogaja v Gorici, NL 15. sept. 1983; KatG 29. sept. 1983; M(Trst) 1983, 113; PDk 21. sept. 1983; Družina 17. nov. 1985; PDk 30. mar. 1986; L. Bellomi, Meje in mostovi, Trst 1992, 107–08; Gabriella Fortuna, Il vescovo di Gorizia, questi sloveni si lamentano troppo, Il Giornale 30. apr. 1992.

M. Tavčar