Bloudek, Stanko (1890–1959)

BLOUDEK, Stanko, letalski pionir, konstruktor smučarskih skakalnic/letalnic ter drugih športnih objektov in naprav, športni delavec, mecen (r. 11. 2. 1890, Idrija; u. 26. 11. 1959, Ljubljana). Oče Jaroslav Bloudek, rudarski inženir, mati Minka Bloudek, r. Lapajne.

Osnovno šolo in štiri razrede gimnazije je končal v Mostu na Češkem, kamor so 1894 iz Idrije premestili očeta Jaroslava. Po nenadni očetovi smrti (1904) se je družina vrnila v Slovenijo, Bloudek je peti razred gimnazije končal v Kranju, zadnje tri razrede pa na I. državni gimnaziji v Ljubljani. Maturiral je 1908.

Mladostnika so močno pritegnila časnikarska poročila o prvih uspešnih poletih bratov Wright z letalom v ZDA (1903) in njunih posnemovalcev. Letalstvo z vsemi tehničnimi težavami zgodnjega pionirskega obdobja ga je tako navdušilo, da je sam začel izdelovati in preizkušati modele letal v Tivoliju. Vseeno se je po maturi najprej vpisal na slikarsko akademijo v Pragi, a je kmalu ugotovil, da to ni prava izbira.

V študijskem letu 1909/10 se je vpisal na strojni oddelek praške tehnične visoke šole in študij končal 1913. Formalno študija ni zaključil z diplomo, ker se je bil brez staršev prisiljen šolati z lastnimi sredstvi. Med počitnicami se je vračal domov tudi po materini smrti (1910) in se navezal na Idrijo. Kmalu se ni več štel za Čeha, čeprav je povečini živel in delal v Pragi.

Študij na strojnem oddelku praške visoke tehnične šole in sloves konstruktorja sta mu odprla pot v letalsko industrijo. Pridobil si ga je zlasti z uspešno izdelavo dveh motornih letal. Prvo se je imenovalo Racek oz. Galeb (1910), drugo – zelo uspešni dvokrilec – pa Libela (1911). Z Libelo se je češki avtomobilski dirkač in pilot Jan Čermak avgusta 1911 predstavil tudi v Zagrebu, kamor ga je skupaj z Bloudkom povabil zagrebški podjetnik Mihajlo Merćep, družabnik tedaj že pokojnega Edvarda Rusjana.

Čermak je nadaljeval turnejo v Beogradu, Bloudek pa se je zaradi študija vrnil v Prago, oziral se je tudi za zaposlitvijo. V tovarni družine Etrich v Trutnovu so mu jeseni 1911 zaupali predelavo že uspešnega enosedežnega motornega letala Taube (Golob) v hitro dvosedežno izpeljanko Schwalbe (Lastovka), prvo letalo s povsem zaprto aerodinamično kabino in uporabno tudi za vojaške namene.

V Trutnovu se je Bloudek naučil smučati, seznanil se je tudi s skoki na smučeh. Zamislil si je poskus, da bi na mali skakalnici izkoristil silo zračnih tokov in vzletel kot rimski bog Merkur: nadel si je kovinsko čelado in z njo povezani krili s po 6 m², ki ju je upravljal z rokami. Spustil se je po strmini in na skakalnici razprl krila, da se je vanje uprl zrak. Po vzletu ga je zasukalo nazaj in je trdo pristal v snegu.

Kariero letalskega konstruktorja je Bloudek pred izbruhom prve svetovne vojne nadaljeval pri Deutsche Flugzeugwerke (DFW) v Lindenthalu pri Leipzigu. Od tam ga je pot vodila v letalsko tovarno Thoene & Fiala na Dunaju. Ko je bil mobiliziran, so ga poslali v Oesterreichische Flugzeugfabrik (Oeffag) v Wiener Neustadt, na njegovo željo pa so ga 1916 premestili v veliko letalsko tovarno Ungarische Flugzeugwerke (UFAG) v Budimpešti. Ponudila se mu je tudi priložnost za obisk slovite nemške letalske tovarne Albatros Werke v Berlinu. V Budimpešti je zasedal eno vodilnih mest, tako da so mu prisojali celo stopnjo višjega inženirja. Kot poklicni letalski konstruktor je dosegel svoj vrhunec.

Čeprav mu je po koncu vojne zaradi očeta avtomatično pripadlo češko državljanstvo (jugoslovanskega je prejel šele deset let pozneje) in bi imel na tujem več možnosti za konstruktorsko delo v letalstvu, se je Bloudek vrnil v Ljubljano. Z nekaterimi somišljeniki se je nadejal, da bi servisne delavnice ob tedanjem vojaškem letališču v Šiški lahko postale zametek slovenske letalske industrije. Pričakovanja pa so se izjalovila. Bloudek se je zato poklicno preusmeril v druge posle, predvsem v avtomobilsko industrijo. Povsod se je izkazal z izvirnimi tehničnimi rešitvami in izumi, zasnoval je tudi motorno kolo (1923). S patentom zaskočnih plomb za zaščito tovornih vagonov je precej zaslužil. Sredstva je vložil v lastno delavnico, ki je kmalu prerasla v manjšo tovarno kovinskih izdelkov.

1933 se je s svojim podjetjem pridružil delniški družbi Automontaža (od 1936 Avtomontaža). Postal je njen solastnik, dokler deležev 1938 ni prodal. Kot konstruktor in tehnični sodelavec je v podjetju vztrajal vse do okupacije Kraljevine Jugoslavije. V tem obdobju je zasnoval cenovno dostopno limuzino DKW-Triglav, ki so jo izdelovali v Avtomontaži, ukvarjal se je tudi z načrti za slovenski ljudski osebni avto.

Z letalstvom, ki ga je dojemal kot tehniko in manj kot šport, se je med obema vojnama ukvarjal le še ljubiteljsko v aeroklubu Naša krila. 1925 je zgradil letalo Sraka, ki pa je bilo z nezanesljivim in šibkim motorjem le malo v zraku. S sodelavci je kasneje zasnoval obetavno dvosedežno športno letalo, ki se ga je oprijelo ime Lojze (1928/29). Z njim je 1934 v Zagrebu tekmoval pilot Janko Colnar, ki pa je med nizkim vijuganjem padel v vrij, iz katerega se zaradi majhne višine ni mogel rešiti. Potlej Bloudek ni izdelal nobenega letala več, čeprav se je še naprej ukvarjal z različnimi zamislimi, mdr. o helikopterju, in eksperimentiral z modeli.

V času do druge svetovne vojne se je tudi sam športno udejstvoval, npr. v nogometu in drsanju.

Bil je med ustanovitelji dijaškega ljubljanskega slovenskega nogometnega kluba Hermes (1910). Tedaj je bil študent v Pragi, ki se je ponašala s slovitimi nogometaši Sparte in Slavie. Najbrž je od tod izviral njegov celovitejši pogled na šport, ki je presegal običajne ljubiteljske razsežnosti. V Ljubljano je kolegom prinašal nogometne žoge in čevlje ter jih seznanjal z igralnimi pravili in novostmi. Pri praški Slavii, vzornici mladih ljubljanskih nogometašev, si je sposodil tudi zamisel za Hermesove drese. V tem je že mogoče zaznati zametke njegovega mecenstva.

Prvi pravi Slovenski footbalski klub (SFK) Ilirija so ustanovili brez Bloudka (tedaj je študiral v Pragi), ko pa se je dijaški Hermes združil z Ilirijo, se mu je 1912 pridružil tudi sam. Že tedaj je načel vprašanje preobrazbe SFK v športni klub z več panožnimi sekcijami, ki bi tako postal jedro športnega gibanja. Ko se je Bloudek vrnil v domovino, mu je bilo devetindvajset let, tako da so bila najboljša športna leta že za njim. Preostalo mu je predvsem ljubiteljsko ukvarjanje s športom. Že ob ustanovitvi Jugoslovanskega olimpijskega komiteja 1919 je bil izvoljen za njegovega člana, kar je ostal do smrti. Obenem je s kolegi spet začel postavljati na noge Sportni klub Ilirija. Izvolili so ga za prvega predsednika kluba. V tej vlogi je prepričal lastnika pivovarne Union Oskarja Koslerja, da je dal klubu v najem del travnika ob Celovški cesti.

Nogometno igrišče je tako postalo prvi športni objekt, ki ga je uredil Bloudek in je z leti prerasel v stadion. Kratek čas je bil tudi sam aktiven nogometaš. 1920 je odigral eno samo tekmo za rezervno moštvo Ilirije, nato ga je poškodba kolena odvrnila od nadaljnjega igranja. Športniki Ilirije so lahko uporabljali tudi bližnje zasebno teniško igrišče Koslerjev. Zaradi velikega zanimanja igrišče kmalu ni moglo več zadovoljiti potreb vse bolj številnih igralcev. Bloudek je zgradil nova igrišča. Ko je Ilirija svoj športni kompleks razširila na travnik pod Cekinovim gradom, je imela na voljo kar dvanajst igrišč.

Sam se je začel ukvarjati z atletiko. Izbral je met diska ter 1921 postal prvi prvak in rekorder (29,95 m) Slovenije v tej disciplini. Z drsanjem, ki ga je vzljubil v dijaških letih, se je začel zagnano ukvarjati po 1924, ko so teniška igrišča na šišenskem obrobju Tivolija pozimi spremenili v drsališče. Za promocijsko tekmovanje pozimi 1925, ki naj bi spodbudilo razmah drsanja, je pokal podaril njegov prijatelj, dvakratni svetovni prvak Gilbert Fuchs (1896, 1906). Osvojil ga je Bloudek, ki je nato trikrat postal državni prvak (1926, 1927, 1929). Bloudka in Viktorja Vodiška so 1928 izbrali celo v jugoslovansko zastopstvo na drugih zimskih olimpijskih igrah (ZOI) v St. Moritzu. Vendar na ZOI nista nastopila: na treningu sta spoznala, da zaradi močnega zaostajanja za tekmeci njun nastop ne bi koristil ugledu države.

SK Ilirija je iz leta v leto širila dejavnost z novimi športnimi zvrstmi. Običajno je imel pri tem zasluge tudi Bloudek. 1925 so se smučarji organizirali v lastni sekciji in sklenili, da bodo začeli graditi zimsko središče v Planici. Ko se je prvi slovenski dobitnik (srebrne) olimpijske kolajne, sabljač Rudolf Cvetko (z ekipo Avstrije na OI 1912), 1926 upokojil, je Bloudek postal načelnik nove, hitro razvijajoče se sabljaške sekcije SK Ilirija.

1928 je iz Prage v Ljubljano pripeljal prvo pravo mizo za namizni tenis. Nova igra je žela navdušenje. Bloudek je vodstvo kluba prepričal, naj se Ilirija loti tudi hokeja na ledu. Z Vodiškom sta po ZOI v St. Moritzu v Ljubljano pripeljala popoln sveženj hokejske opreme. Ustanovili so sekcijo za »hitrostno drsanje in hockey«, ki je v zimi 1928/29 začela vadbo osnov hokeja na drsališču pod Cekinovim gradom.

Ilirija in Bloudek sta junija 1929 slavila še en podvig: po enoletni gradnji so odprli po njegovih načrtih zgrajeno sodobno kopališče z olimpijskim bazenom (50 x 17 m), 10-metrskim stolpom za skoke v vodo in majhnim zimskim bazenom (14 x 4 m). Bloudek je kot mecen prispeval dvotretjinski finančni delež.

Največji slovenski športni klub med obema vojnama je doživljal svoj vrhunec, kar ni bila le zasluga Bloudka, temveč celotne vodstvene ekipe športu predanih ljudi. Z običajno več hkratnimi vodilnimi funkcijami v klubu in sekcijah je bil sam le najbolj izpostavljen člen. Zanimivo je, da se je prvih deset let po obnovi Ilirije izogibal smučanju oz. smučarski sekciji. Zaradi intenzivne navzočnosti v drsanju mu je zmanjkovalo časa, poškodovano koleno pa ga je odvračalo od smučanja, dokler se ni znašel na čelu gradbenega odbora za postavitev Doma v Planici. Za ta projekt najbolj zagret smučarski delavec v Iliriji, tehnik Stane Miklavčič, je – poleg dolgoletnega sodelavca Staneta Pelana – postal njegova desna roka. Dom so odprli konec 1931, 1935 je dobil še depandanso. V tistem času se je začelo tesno sodelovanje Bloudka in Josa Gorca.

Bloudek se dotlej s projektiranjem skakalnic ni ukvarjal. Mikati so ga začele, ko so zgradili Dom Ilirije. Prvi znani Bloudkov načrt tridesetmetrske skakalnice iz 1931 hrani Muzej športa v Ljubljani. Prvo skakalnico je zgradil na severovzhodnem pobočju Macesnovca, streljaj od železniške postaje v Ratečah. Joso Gorec ga je kot poznavalec dogajanja v Mednarodni smučarski organizaciji (Fédération Internationale de Ski, FIS) verjetno opozoril na letalskega inženirja Reinharda Straumanna. Švicar je delal poskuse z lutko smučarskega skakalca v vetrovniku, izsledke pa je objavil 1927. Pet let pozneje je kot ekspert FIS objavil norme za gradnjo skakalnic.

Bloudek je v Planici 1932 izbral teren in se na lastno pest lotil gradnje približno sedemdesetmetrske skakalnice. Še nedokončano naj bi pozimi 1933 preizkusili Arne Guttormsen, trener z Norveške, in nekateri slovenski skakalci. Nedokončane naprave Jugoslovanska zimskošportna zveza (JZŠZ) ni homologirala. Zaradi finančnih zagat spričo svetovne gospodarske krize ter različnih pogledov Ilirije in JZŠZ na veliko napravo v Planici se je gradnja prelagala do jeseni 1933, ko se je stavbenik Ivan Rožman odločil prevzeti gradnjo velike naprave in jo tudi kreditirati.

Rožman je imel tedaj z načrtovanjem in gradnjo skakalnic več izkušenj kot Bloudek, ki ga je – kot je zapisal – tudi sam prosil, naj prevzame gradnjo povečane osemdesetmetrske naprave na isti lokaciji v Planici. Po uspešnem preskusu z državnim prvenstvom februarja 1934 je velika naprava doživela premiero s prvo mednarodno tekmo marca istega leta. Rekordna dosežka Birgerja Ruuda (92 m) in njegovega brata Sigmunda (95 m s padcem) sta v svetovni športni javnosti odmevala kot »planiški senzaciji«.

Ni dvoma, da je Rožman odločilno zaznamoval velikanko iz 1934. Odtlej je bil projektant izključno Bloudek, ki je iz leta v leto povečeval in izpopolnjeval veliko planiško napravo. Pri tem si je vešče pomagal z izkušnjami letalskega inženirja in dokazal, da Straumannove norme za velikanke ne ustrezajo.

Za prireditev 1935, ki zaradi nenaklonjenosti FIS in Norveške smučarske zveze ni prinesla težko pričakovanega skoka prek sto metrov, je Bloudek na velikanki naredil samo nekatere popravke; njegova desna roka je tedaj že bil Janez Kerštajn Šumar. Nato je Bloudek za prireditev 1936 velikanko temeljito prenaredil: dobila je umetno hrbtišče in novo zaletišče, kritično točko je povečal na 106 m.

Prvi skok Avstrijca Seppa Bradla (101,5 m) prek magične meje stotih metrov je bil želena nagrada snovalcem Planice, sprožil pa je novo zaostrovanje s FIS. Boj z njo za uveljavitev posebne discipline skokov, smučarskih poletov, je Bloudek prepustil Josu Gorcu, ki je pri FIS dosegel uvedbo študijskih poletov, rezultat česar je bil še en svetovni rekord Bradla (107 m, 1938) in kar šest še daljših poletov na vnovič povečani napravi 1941. Nemec Rudi Gehring je tedaj svetovni rekord pomaknil na 118 metrov.

Zadnji vrhunec je prva Bloudkova velikanka doživela na študijskih poletih 1948, ko se je od Planice namesto nesojenega svetovnega rekorderja Janeza Polde (120 m s podrsom) z novim rekordnim dosežkom poslovil Švicar Fritz Tschannen (120 m). Po poletih 1950, na katerih so po dolgi odsotnosti nastopili tudi Norvežani, sta se dotrajani leseni konstrukciji hrbtišča in zaletišča začeli rušiti.

Novo Bloudkovo letalnico na isti lokaciji so krstili pozimi 1954, a je medtem Planico že močno prehitela letalnica v Oberstdorfu. Zakaj se takrat Bloudek ni odločil za radikalno povečanje velikanke, je mogoče samo domnevati. Menda celo nekateri najboljši slovenski skakalci niso bili zagreti za večjo napravo, za katero bi morali izbrati novo lokacijo. Po ogledu poletov v Oberstdorfu 1952 se je Bloudek spet opogumil. Lotil se je izdelave načrtov za novo velikanko in jih dokončal 1957, vendar zaradi njihovega uničenja v požaru v stavbi telesnokulturnih organizacij niso bili predstavljeni javnosti.

Takoj po izbruhu druge svetovne vojne je Bloudek postal aktivist OF, ki jo je podpiral finančno in s tehničnim znanjem. Za nekaj mesecev so ga 1942 zaprli Italijani. Februarja 1945 so ga aretirali domobranci. Tik pred koncem vojne se jim je srečno izmuznil iz Ribnice, kjer je bil na prisilnem delu, in pobegnil v Ljubljano. Po osvoboditvi je postal pomembna športna osebnost doma in na tujem, še zlasti kot predsednik Jugoslovanskega olimpijskega komiteja (1947–51), član komiteja za skoke FIS (1946–59) in dotlej edini slovenski član Mednarodnega olimpijskega komiteja (1948–59).

Delovanje za napredek športa je postalo njegov edini poklic, potem ko je 1947 postal načelnik gradbenega odseka komisije oz. komiteja za telesno kulturo pri vladi LRS. Od 1950 do smrti je vodil Projektivni biro Fizkulturne zveze Slovenije. Biro je pod njegovim vodstvom opravil neprecenljivo delo na področju prostorskega načrtovanja ter načrtovanja in gradnje športnih objektov in naprav, strokovnega svetovanja itd. Po Bloudkovi smrti je Projektivni biro nekaj časa životaril in nazadnje ugasnil.

Po Bloudku se od 1966 imenujejo najvišja priznanja za izjemne dosežke na področju športa v Sloveniji. Po njem se imenujeta tudi športni park v ljubljanskem Tivoliju, kjer je bil postavljen njegov kip (avtor Stojan Batič), 1979 pa so ustanovili Drsalno-kotalkarski klub in ga imenovali po njem (DKK Stanko Bloudek). Po Bloudku je imenovan tudi športni park v Idriji, pred katerim stoji njegov kip (avtor Janez Pirnat), na njegovi rojstni hiši ob vhodu v Antonijev rov je spominska plošča, v njej pa je urejena spominska razstava.

Bloudek Stanko, športni organizator, konstruktor letal in smučarskih skakalnic, r. 11. febr. 1890 v Idriji, u. 26. nov. 1959 v Lj. Oče Jaroslav, rudarski inž. iz Telč na Moravskem, mati Minka Lapajne. Osn. š. v Mostu (Brüx), kamor je bil oče premeščen 1894, prav tu še 4 razr. klas. gimn., ki jo je nadaljeval v Kranju pri stricu Boleslavu, končal pa v Lj. na I. drž. gimn. 1908. Najprej se je vpisal na slikarsko akademijo v Pragi, potem na strojni oddelek tehnične visoke šole v Pragi. Po vrnitvi v Lj. 1919 je bil tehnični vodja vojaških remontnih avtomobilskih delavnic, od 1920 družabnik in tehnični vodja firme Bloudek-Chaldek-Lopac, ki je z jamskim lesom oskrbovala zagorski rudnik. Istočasno pa je v zasebni mali tovarni izdeloval številne drobne kovinske predmete. 1938 je tovarno prodal. Med zadnjo vojno je postal aktivist OF. Po vojni se je posvetil telesno-kulturni organizaciji v Sji. Najprej je bil pri Fizkulturni zvezi Sje vodilni funkcionar, od 1947 pa vodil gradbeno komisijo, kasneje podoben urad v Komiteju za fizikulturo pri vladi LRS. Pozneje je postal vodja Projektivnega biroja Športne zveze Sje. – Že 1910 je v Pragi zgradil jadralno letalo. Nato sta s Čermakom zgradila prvo motorno letalo Libela I. (1911) in ga v Plznu preizkusila (začetek 1912). Drugo letalo je bilo dvokrilec, in ta že zaprt, kar je bila tedaj izredna novost, Libela II. Nato je delal pri različnih nemških in madžarskih tovarnah letal (Deutsche Flugwerke v Lindentnalu pri Leipzigu; Thone et Fiala, Dunaj; Osterreichische Flugzeugwerke, Wienerneustadt; Ungarische Flugzeugwerke, Budimpešta). Po vrnitvi v domovino je 1925 izdelal letalo Sraka, 1928 Bloudek XV ali Lojze. Veliko se je ukvarjal tudi z načrti za gradbo helikopterjev. – B. je bil tudi vseskozi aktiven športnik, najprej kot telovadec, potem nogometaš, smučar, lahkoatletik, umetnostni drsalec, metalec diska (prvi slov. prvak 1921). Kot drsalec je bil drž. prvak te discipline v letih 1926, 1927 in 1929. – B-kovo ime pa je najtesneje povezano z graditvijo smučarskih skakalnic v Sji. Zgradil je skakalnico v Planici (1933), ki jo je po II. svet. vojni preuredil, da je dopuščala daljše skoke ali polete. – Poleg tega je gradil igrišča v Lj. in drugod, športno kopališče Ilirija (vanj vložil svoja finančna sredstva). – Kot iznajditelj je patentiral vrsto izumov (npr. zaskočno plombo za zapiranje vagonov, tricikel za vožnjo po pločniku itd.). Med vojno je delal načrte za partiz. bunkerje, z denarjem podpiral narodnoosvobod. boj. – Za delo je prejel večje število priznanj: Plavalna zveza Jsle ga je izbrala za častnega člana (1931), občni zbor SK Ilirije je sklenil, da dobi planiška skakalnica po njem ime (1934), prejme red Jsle krone IV. stopnje (1936), Red sv. Save IV. stopnje (1937), Red dela III. stopnje (1950), častni občan občin Rateč in Krope, prvi član Nogometne zveze Sje. Po njegovi smrti Zveza za telesno kulturo od 1966 podeljuje Bloudkove nagrade in plakete. V Idriji se po njem imenuje telesnovzgojni dom, pred njim spomenik, na njegovo rojstno hišo vzidana spominska plošča z njegovim reliefom (delo Janeza Pirnata). Njegovo ime nosi še Športni park v Lj. (tu njegov spomenik, odkrit 1959, delo Stojana Batiča), drsalno-kotalkarski klub in aeroklub. V Planici in Obertdorfu ter Kulmu tekmujejo tudi za nagrado, ki nosi Bloudkovo ime.

Prim.: Delo 1959, 215; NRazgl 1959, 23, 547; 1960, 1, 10; Arhitekt 1960, 1, 1; GospKol 1961; Pionir 1963, 6, 177; Ljudski šport 1965, 11/12, 173–74; GradbV 1966, 6/7, 145; IdrR 1967, 2, 23–31; Delo 1969, 315, 322; Obzornik 1969, 7, 542–45; Drago Stepišnik, S. B., Lj. 1971 s slikami; ES I, 292.

Brj.