Primorski slovenski biografski leksikon

Blasutig Luigi, duhovnik in pridigar, r. 31. maja 1865 v Gorenjem Barnasu (obč. Špeter), u. 26. febr. 1926 v bolnišnici v Čedadu, pok. v Gor. Barnasu. Oče Giovanni, kmet, mati Rosa Clemencig. Osn. š. v domačem kraju, gimn. in bogoslovje v Vidmu, kjer je bil posvečen 1887. Kaplan v Topolovem in Srednjem, nato nedeljski kaplan v Klenjah in od 1904 do smrti »cappellano curato« v Matajurju. 20. febr. 1925 se je vračal z nečakom peš v Matajur iz roj. kraja, kjer je obiskal sorodnike in tamkajšnjega bolnega kaplana. Nad Podrom mu je okr. 19. ure zvečer spodrsnilo, padel je po strmem terenu ter se hudo poškodoval. 23. febr. so ga odpeljali v čedajsko bolnišnico, a ga niso mogli rešiti. – B. je zaslovel kot izreden pridigar ne samo po Nadiških dolinah, ampak tudi po Furlaniji, saj piše Rivista diocesana udinese v nekrologu, da je imel izreden uspeh kot pridigar. Pridigal je v slov., it. in furl. Pre Arturo Blasutto iz Viškorše hrani v svojem arhivu več rokop. pridig, med katerimi so nekatere B-ove, in sicer: ena o Jezusovem razglašenju (Omelia sull'Epifania), dve o sv. Rešnjem Telesu, dve o sv. Rožnem vencu (Panegirico del SS. Rosario) v it. Tri pridige v furl., in sicer Panegirich del SS. Rosarii in H Rosarii ter na 16 str. pridiga o Velikem petku (Viners Sant). V slov. oz. v beneškem narečju pa pridiga o Janezu Krstniku, pridiga o sv. Nikolausu, deset str. dolga pridiga o sv. rožnem vencu (Sv. Rozar) in dve dolgi pridigi za novo mašo, ena od teh predvajana pri Sv. Lenartu za g. Chiaciga 20. 7. 1913 in ponovljena 15. 6. 1919 v Kozci za novo mašo Luigija Zdravljiča. – V omenjenem arh. je tudi starejši prepis pasijona po Mateju: Tarplenje Gospoda našega Jezusa Kristusa po arspisovanju sv. Matevža. Tu je tudi starejša pridiga o peklu (slabo ohranjena), ki je bila predvajana 1865, 1874 in 1892 pri Sv. Lenartu, 1881 pa v Štoblanku. Ta pridiga je pisana še v it. pravopisu in je zares pretresljiva, obsega 12 tipkanih str. (odlomki v Domu 1988, št. 18). – Takoj po prvi svet. vojni je B. pridigal v Morteglianu v osrednji Furlaniji in tam kupil cementni kip Presv. Srca Jezusovega. Prepeljati ga je dal v Matajur in postaviti pred cerkvijo, kjer še danes stoji. Na podstavek je dal vklesati tudi slov. napis: Božje Srce usmili se nas. Spomenik je bil postavljen okr. 1920. – B. je bil človek veselega značaja in rad se je pošalil, zato ni čudno, če o njem krožijo še danes zabavne anekdote. Tak človek je imel veliko prijateljev v Benečiji in izven nje. Ti so mu postavili po smrti na pročelju matajurske cerkve kamnito ploščo z it. napisom: »Qui per venti anni don Luigi Blasuttig con mente eletta e cuor generoso rese più gradito e bello il silvestre paese e l'alpe eccelsa. Qui amici ed ammiratori ritorneranno lui ricordando memori e grati. «

Prim.: Libri mortuorum paroeciae S. S. Primi et Feliciani in Vernassino; Rivista diocesana udinese 1925; Emilija Konavec in F. R., Anekdote matajurske fare, Dom 1982, št. 7–8; B. Z., Slov. napisi po Nediških dolinah (7), Dom 1982, št. 3; B. Z.(uanella) & F. R.(upnik), Pre L. B., Dom 1988, št. 14

B. Z.

Zuanella, Božo: Blasutig, Luigi (1865–1926). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004310/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. december 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine