Novi Slovenski biografski leksikon
BIZJAK, Janez (Janko Bizjak, Ivan Bizjak, partizansko ime Vid), partizanski komandir, narodni heroj (r. 31. 12. 1911, Otlica, Ajdovščina; u. 29. 10. 1941, Šujica, pokopan v Ljubljani). Oče Janez, cestar, mati Jožefa, r. Polanc.
Bizjakova družina se je s Primorske zaradi fašizma preselila sprva na Brezovico, zatem v Dobravo pri Črnučah. Osnovno šolo je 1918–20 obiskoval v Dolenji Otlici, 1920–22 na Brezovici pri Ljubljani, 1922–25 pa v Črnučah. V Trzinu se je izučil za ključavničarja. Po služenju vojaškega roka, med katerim je dosegel čin narednika, je bil nekaj časa brezposeln. 1934 je priključil stranki komunistov. 1936–41 je bil zaposlen v Avtomontaži za Bežigradom.
Skupaj z bratom Stanetom, ki je bil tudi zaposlen v Avtomontaži, je deloval med tamkajšnjimi delavci. Ustanovil je partijsko organizacijo in bil njen sekretar, kot sindikalna voditelja pa sta z bratom organizirala stavko. Svojim tovarišem, ki jih je preganjala policija, je pomagal pri zaposlitvi v Avtomontaži. 1932–35 je bil član Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Črnuče, ki ga je oblast 1935 razpustila. 1938–40 je bil član društva Vzajemnost s sedežem v Stožicah in nato na Ježici, ki je bila naslednica DPD Svoboda. 1938 je bil aretiran zaradi komunističnega delovanja. Septembra 1940 je sodeloval v protidraginjski demonstraciji pred ježiškim županstvom, zaradi česar so ga januarja 1941 skupaj z bratom in drugimi komunisti z Ježice in Črnuč poslali v kazensko taborišče v Ivanjico, njuno družino pa izselili v Učak pri Trojanah. Po vrnitvi sta bila z bratom vpoklicana v vojsko, v kateri sta ostala do jugoslovanske kapitulacije. Po nemški okupaciji je postal eden od organizatorjev priprav na vstajo v Črnučah, kot znanega komunista ga je iskal Gestapo. Organiziral je zbiranje orožja in sabotažne akcije proti Nemcem. Junija 1941 je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti odšel v partizane, kjer so še istega meseca ustanovili Rašiško partizansko četo. Avgusta 1941 je postal komandir Mengeško-moravške čete v tedaj preoblikovanem Kamniškem partizanskem bataljonu. Sodeloval je v več spopadih z Nemci. Oktobra 1941 je na poti v Ljubljano, kamor ga je klicalo vodstvo Glavnega štaba NOV in Partizanskih odredov Slovenije, padel v italijanskem napadu na četo na Šujici. Italijani so ga pokopali na Žalah v Ljubljani, po osvoboditvi so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja v Črnuče.
1953 je bil razglašen za narodnega heroja, bil je prejemnik partizanske spomenice 1941. V Parku narodnih herojev v Črnučah so mu 1990 postavili spomenik.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine