Berlič, Tončka (1925–2017)

BERLIČ, Tončka (Tončka Rutar Berlič, rojstno ime Tončka Rutar), agronomka (r. 15. 5. 1925, Volarje; u. 4. 1. 2017, Brezovica pri Ljubljani, pokopana v Ljubljani). Oče Anton Rutar, kmet, mizar, mati Alojzija, r. Jarc.

Učiteljišče je obiskovala v Tolminu (1938–43), vmes se je 1942 vključila v odporniško gibanje, februarja 1944 so jo Nemci zajeli in internirali v taborišču Neumarkt pri Nürnbergu. Iz taborišča je pobegnila in se novembra 1944 na Jesenicah pridružila NOB. Po koncu vojne je opravila maturo na slovenskem učiteljišču v Gorici, nato je 1947–48 študirala agronomijo v Harkovu (Ukrajina), 1953 pa diplomirala na Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo v Ljubljani. 1953 je sodelovala pri Selekcijski postaji za krompir pri Domžalah (Črnelo - Čemšenik), 1954 se je zaposlila na Kmetijskem inštitutu Slovenije v Ljubljani, 1954–59 kot strokovna sodelavka, 1959–65 je bila vodja informativne službe za metodiko raziskovalnega dela, 1966–73 vodja centra za pospeševanje kmetijstva, 1973–75 vodja enakega centra pri Zadružni zvezi Slovenije. 1975 se je upokojila.

Redno je sodelovala s katedrami Biotehniške fakultete v Ljubljani, Višje agronomske šole v Mariboru, Inštitutom za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu, področnimi zavodi, od 1966 z Jugoslovanskim centrom za kmetijstvo in gozdarstvo v Beogradu. Prirejala je seminarje in posvetovanja za sodelavce pospeševalce (npr. 1966 v Novi Gorici, 1978 v Portorožu) iz Slovenije, večkrat tudi Jugoslavije (1966 Slovenj Gradec, 1973 Bled). Sodelovala je v programskem svetu kmetijskih oddaj pri RTV Ljubljana, pri izdajateljskem svetu revije Kmečki glas, tehnično urejala interne inštitutske izdaje, bila članica uredniškega odbora za Slovenijo pri reviji Dokumentacija za tehnologiju i tehniku u poljoprivredi v Beogradu. Pri Konferenci za družbeno aktivnost žena Slovenije je vodila komisijo za ureditev položaja kmečkih žena. 1969 se je izpopolnjevala na mednarodnem seminarju za pospeševanje kmetijstva v Wageningenu na Nizozemskem.

Sprva se je ukvarjala s selekcijo krompirja (1953–59), nato je delala na poskusih z ozimno in sortno pšenico ter gnojilnih poskusih (1959–66). Ukvarjala se je s prenašanjem raziskovalnih dosežkov v prakso in metodami za pospeševanje kmetijstva. O tem je pisala elaborate, npr. za beograjsko združenje Agrohemija (Proučevanje vrednosti mikrofosa v primerjavi z drugimi P-gnojili, 1963; Foljarno djubrenje ozimnog žita sa karbomidom, 1965) ter članke in razprave v revijah in zbornikih: Sodobno kmetijstvo, Dokumentacija za tehnologiju i tehniku u poljoprivredi (Beograd), Agronomske informacije (Zagreb), Agrohemija (Beograd), v izdajah založbe Mala poljoprivredna biblioteka (Beograd) in Kmetijskega inštituta Slovenije.

Odlikovana je bila z redom za hrabrost, redom zaslug za narod III. stopnje (oboje 1951), redom dela z zlatim vencem (1968), mdr. je prejela Jesenkovo priznanje (1982).

Berlič Tončka, roj. Rutar, kmetijski strokovnjak, r. 15. maja 1925 v Volarjih pri Tolminu, živi v Lj. Oče Anton, kmetovalec in mizar, mati Alojzija Jarc, gospodinja. Osn. š. v Volarjih (1931–37), učiteljišče prav tam (1938–43), maturo pa je opravila na slov. učiteljišču v Gorici (1946). V odporniško gibanje se je vključila 1942, v jeseni 1943 je odšla v ilegalo; febr. 1944 so jo Nemci aretirali in odvedli v Nemčijo (taborišče Neumarkt pri Bambergu). Od tam je nov. 1944 pobegnila domov in odšla v partizane. 1948 se je vpisala na Agronomsko fak. v Lj. ter 1953 diplomirala za inženirja agronomije po zagovoru diplomske naloge Ekološki pogoji za razvoj kmetijskih rastlin na Tolminskem. 1969 je absolvirala Mednar. seminar o pospeševanju kmetijstva v Wageningenu (Holandija). V obdobju 1954 do 1966 je sodelovala v projektu Kmetijskega inštituta Sje na selekciji krompirja in razvoju metodike raziskovalnega dela v kmetijstvu. V tem času je objavila 24 razprav in študijskih prispevkov, med njimi so: Demonstracijski poskusi z ozimno pšenico v Sloveniji (1954); Ekološki sortni poskusi v Sloveniji (1959); Proučevanje vrednosti mikrofosa v primerjavi z drugimi P-gnojili (1963); Rezultati štiriletnih gnojilnih poskusov v vinogradih (1964); Ogledi sa različitim P i drugim džubrivima u voćarstvu (1964); Folijama džubrenje ozimnog žita sa karbamidom (1965) itd. – Po letu 1966 se je začela intenzivneje baviti z vprašanji prenosa raziskovalnih dosežkov v prakso in z metodami pospeševanja kmetijstva ter napisala okoli 30 prispevkov in razprav, objavljenih v reviji Sodobno kmetijstvo, reviji Dokumentacija za tehnologiju i tehnikiu poljoprivredi (Bgd), reviji Agronomske informacije (Zgb) ter v samostojnih publikacijah Kmetijskega inštituta Sje, in sicer: Prispevek k razpravi o organizaciji pospeševalne službe v Sloveniji (1969); Pomen predavanj v pospeševalnem in izobraževalnem delu (1971); Koncept dolgoročnega razvoja kmetijstva in živilske industrije v Sloveniji (1968–1990); Zadaci službe za unapredjenje poljoprivrede (1972); Organizacija i rad službe i postignuti rezultati na individualnom sektoru u Sloveniji (1973); Nekatere izkušnje pri snovanju proizvodnih skupnosti v kmetijstvu (1973); Živinorejske proizvodne skupnosti (1978); Uredjenje položaja poljoprivrednice u Sloveniji (1979); Skupni hlevi – sodoben način združevanja v govedoreji (1981). Od 1965 do 1979 je vsebinsko in tehnično urejala samostojne publikacije Kmetijskega inštituta Sje (skupine Študije in raziskave, Navodila, prikazi in informacije). Sourejala je jsl. publikacije: Dokumentacija za tehnologiju tehniku u poljoprivredi (Bgd), Agrohemija (Bgd) in Mala poljoprivredna biblioteka (Bgd). Bila je prvi ured. slov. TV oddaj za kmetijstvo (od 1958 dalje). Bila je član okrož. odb. antifaš. mladine Julijske Krajine za Goriško okrožje; sekretar Okrož. odb. in član Pokraj. odb. za Trst in Julijsko Krajino (1945–47), kasneje je bila član RK SZDL Sje, RK za družbeno aktivnost žensk, Okraj. Komiteja ZKS Lj. in UO Zveze kmetij, inž. in tehnikov. Vodila je Center za pospeševanje kmetijstva Kmetij, inštituta Sje in Zadružne zveze Sje. Prejela je priznanja: OF slov. naroda (1978), Zadružne zveze Sje (1976), Skupščine občine Tolmin (1977), Skupščine občine Idrija (1979), Jesenkovo priznanje Biotehniške fak. (1932) ter nagrado: Sklada Borisa Kidriča (1958).

Prim.: Osebni podatki (22. nov. 1983 in 1. sept. 1992); 85 let Kmetijskega inštituta Sje 1898–1983; str. 95, 124; Ene. Sje 1, 248; Arhiv Kmetij. inštituta Sje.

Adč.