Berginc, Ivan (1867–1926)

BERGINC, Ivan (domače ime, vzdevek Štrukelj), gorski vodnik, alpinist (r. 20. 4. 1867, Trenta; u. 24. 5. 1926, Trenta). Oče Anton, kmet, mati Ana (Jožefa), r. Stergulc.

V mladosti se je zaposlil pri podjetniku Zakotniku iz Ljubljane in se preživljal s sečnjo lesa na Vršiču. Ko je postal polnoleten, je odšel služit triletni vojaški rok, ki pa ga je končal po dveh mesecih (septembra), saj je s smrtjo očeta 1888 postal skrbnik družine. Po vrnitvi domov je nadaljeval z delom na domačem posestvu v Trenti in lovom. Ko se je soproga 1905 pri košnji trave ponesrečila, je postal vdovec s tremi otroki, 1912 pa je v požaru izgubil še domačijo.

Berginc velja za prvega, ki je okrog 1890 sam preplezal Triglavsko severno steno, približno v Slovenski smeri (Nemci so 1906 začrtali Nemško smer prek te stene), vendar ostaja natančen čas vzpona predmet polemik. Berginčeva smer, ki se danes imenuje Slovenska, je v tistem času služila kot prehod za prigon gamsov proti Zelenemu snegu in Triglavskemu severnemu rebru.

Berginc je bil član znane četverice trentarskih gorskih vodnikov, ki so bili tudi vodniki Juliusu Kugyju na njegovih raziskovanjih in osvajanjih vrhov Julijskih Alp.

1909 se je s Trentarji udeležil reševalne akcije v Škrlatici, kjer se je poškodoval tudi kirurg in bakteriolog Josip Stojc. V spomin na uspešno reševanje je Slovensko planinsko društvo izdalo razglednico štirih trentarskih junakov – Ivana Berginca, Jožeta in njegovega sina Andreja Komaca ter Antona Tožbarja.

Umrl je nasilne smrti v nepojasnjenih okoliščinah, domnevno kot žrtev fašizma.

Berginc Ivan (p. d. Štrukelj), kmet, lovec in gorski vodnik, r. 20. apr. 1867 v Trenti na kmetiji Štrukelj Pri cerkvi. Oče Anton, kmet, mati Ana Strgulc, gospodinja. U. 24. maja 1926, najden umorjen v reki Soči 25. maja 1926. Njegova usoda spominja na usodo lovca v bajki o zlatorogu, saj je prvi preplezal Severno steno Triglava, a kot da je prišlo nadenj prekletstvo, je tragično končal v reki Soči. Komaj polnoleten se je zaposlil pri lesnem podjetniku Zakotniku iz Lj., zanj je sekal les na Vršiču. Potrjen je bil za tri leta k vojakom, a služil je le dva meseca, ker mu je 1888 umrl oče in je postal edini hranilec družine. Čeprav je bil bolj majhne postave, je bil žilav in pogumen. Najbrž 1890 je prvi preplezal današnjo Slovensko smer v Severni triglavski steni brez cepina in vrvi. To smer so trentarski divji lovci poznali kot koridor za prigon gamsov pred njihove puške pod Zelenim snegom. Za ta podvig je dosti pozneje zvedel dr. Henrik Tuma (gl. čl.), ki je tudi sam preizkusil to smer. – B. se je 26. jun. 1897 poročil z Marijo Kravanja iz Soče in imel z njo tri otroke. 25. avg. 1905 se mu je žena ubila pri sečnji trave v gorah, padla je v 77 m globok prepad. Gorski vodnik je postal bolj iz potrebe po dodatnem zaslužku, ker je imel kmetijo. Kugy (gl. čl.) ga ne omenja, vendar je verjetno vodil tudi njega. 1912 mu je zgorela hiša in družina je morala živeti v hlevu, dokler ni zgradil nove hiše. Njegov tragični konec še sedaj ni pojasnjen. – 22. sept. 1990, ob 100-letnici njegovega edinstvenega podviga, so mu na rojstni hiši Pri cerkvi slovesno odkrili spominsko ploščo.

Prim.: Matični urad Bovec; E. Lovšin, Gorski vodniki v Julijskih Alpah, Lj. 1961, pass.; J. Abram-Trentar, Moja Trenta, Gor. 1972; T. Wraber, Trenta, Zbirka vodnikov 61; T. Strojin, Prvi čez steno, Nova Gor. 1986, pass., s sl. str. 36; PN 1990, št. 75, 76.

Dolenc