Lorenzo (1929–1996)

Bellomi Lovrenc, škof, r. 3. jan. 1929 v Veroni. Oče Igino, tramvajski uslužbenec, mati Marija Caliari. Vse šole je opravil v Veroni: osn., sred. v Malem semenišču in bogoslovje. V mašnika je bil posvečen v Veroni 8. jul. 1951. Službe: od 1951 do 1953 je bil najprej župnij. kaplan v Peschieri del Garda, nato pa v župniji Brezmadežnega Srca v Veroni. Od 1953 do 1962 je bil škofov tajnik v Veroni, nato v Livornu in končno v Gorici, vedno pri škofu-nadškofu Andreju Pangraziu. Od 1962 do 1977 je imel v Veroni razne službe: ravn. zavoda »Don Mazza«, župnik v župniji Svete Trojice, škofij. asistent pri Rinascita cristiana in FUCI, veroučitelj na raznih drž. in nedrž. šolah, ravn. univerz. katol. središča in škofij. asistent A. C. I. Od 1971 do 1977 je bil istočasno tudi glavni duhovni asistent na katol. univ. Jezusovega Srca v Milanu. – Za tržaškega škofa je bil imenovan 17. okt. 1977, v škofa je bil posvečen v Veroni 27. nov. 1977. Na njegovo željo so pri posvetitvi sodelovali tudi Slovenci iz Trsta: cerkveni pev. zbor iz Rojana je pri maši zapel dve pesmi: O, kam, Gospod in Novo zapoved. Pri darovanju sta nesla k škofu Ana Batagelj škedenjski kruh in Ottavio Pisani sodček vina. Vodstvo trž. škofije je prevzel v stolnici sv. Justa na praznik Brezmadežne 8. dec. 1977. – V Trstu je zavzeto začel z delom z željo, da bi trž. škofiji dal novega veselja in navdušenja za božjo stvar. Srečal se je takoj z že začrtanim zborovanjem »Trst – kristjan iz oči v oči«, ki ga je napovedal že apostolski administrator gor. nadškof Peter Cocolin 1. jul. 1977. S tem delom so začeli v jan. 1978 in ga slovesno zaključili 10. dec. 1978. Postavljenih je bilo deset komisij, med njimi je četrta obravnavala probleme slov. skupnosti. V glavnem so se katoličani zavzeli za to delo in zasnovali kar precej konkretnih in zadovoljivih sklepov in predlogov. O zborovanju je v jun. 1980 izšla posebna knjiga, ki obsega poročila o zasedanjih, sklepih in predlogih (Trieste – cristiani a confronto, str. 451). Kot slovesen zaključek zborovanja je bilo skupno romanje v Rim od 3. do 5. sept. 1979. Pri avdienci je papež tudi v sloven. rekel med drugim: »Pozdravljam vas posebej, s prisrčno željo, da bi bila vaša izvirna kulturna identiteta, vključena v obseg družbenega in cerkvenega življenja, za vas in za vse resničen prispevek duhovnega bogastva ter počelo vedno bolj plodonosne povezanosti v mislih in delih v Jezusa Kristusa.« Tega voščila se je škof Bellomi skušal vedno držati, predvsem kar zadeva Slovence. V njem smo našli prijatelja, ki pozna naš jezik, posebej pa še našo kulturo in našo zavzetost za božje. Vse to skuša poglobiti s stalnim poudarjanjem, da je potrebna nova evangelizacija, človekova rast, kateheza, zlasti za odrasle, in povezanost z vsemi elementi v dušnem pastirstvu. – Ni mogoče našteti vseh njegovih govorov, konferenc in srečanj (tudi v Lj. in v Kopru), duhovnih obnov in duhovnih vaj v trž. škofiji in izven nje, časopisnih prispevkov. Vedno je pripravljen, da s svojo besedo pojasni božji nauk in razčleni moralne zahteve. Slovenci pri tem niso izvzeti. Njegova pastirska pisma in nagovori so objavljeni v škofij. uradnem listu (Bollettino della diocesi di Trieste), deloma tudi v slov. jeziku. Nekaj njegovih poslanic je izšlo tudi v posebnih knjižicah, tako npr.: Pastoralni načrt za duhovniške in redovniške poklice (31. maja 1980); Škofova pastoralna vizitacija: čemu in kako (1. jan. 1981); Družina in evharistija (2. febr. 1983); Naša Cerkev v službi tržaškega mesta (3. nov. 1983); Sprava in uboštvo, z družino, v Cerkvi, za človeka (25. nov. 1984); Kateheza odraslih: zanje in z njimi (27. nov. 1985); Cerkev in teritorij (15. okt. 1986). Nekaj njegovih izbranih razprav, nagovorov in dokumentov, ki zadevajo predvsem probleme manjšin in sožitja, so izdali 1992 v it. izvirniku (Lorenzo Bellomi, Confini e ponti) in v slov. prevodu (Meje in mostovi). Knjigama je pripis pripravil Tomaž Simčič, izdalo pa ju je Založništvo trž. tiska v Trstu (ZTT). – Škof hoče, da so Slovenci – kakor že pri nadškofu Santinu – zastopani v raznih škofij. komisijah ali ustanovah (zbor svetovalcev, duhovniški in pastoralni svet, razne komisije, kakor so komisija za katehezo, cerkveno petje in glasbo, umetnost in liturgijo, ekumenizem itd.). Da bi bilo bolje poskrbljeno za Slovence v mestu, je 2. febr. 1981 ustanovil Slovensko pastoralno središče, ki ima svoj sedež v ul. Risorta 3. Kakor že nadškofa Santin in Cocolin je tudi on postavil za Slovence svojega vikarja, ki ima iste pravice kakor generalni vikar. Prvi je bil mons. dr. Lojze Škerl (1966–92), drugi žpk Franc Vončina (1992–). Med leti 1981 in 1984 je opravil prvo vizitacijo v škofiji. Obiskal je vse župnije, se srečal z raznimi ljudmi, obiskal nekatera županstva in slov. šole. Od okt. 1986 do 1988 je bila druga vizitacija, ki pa je imela manjši obseg. Za jesen 1992 je napovedana že tretja vizitacija. V postnem času 1989 je bil v škofiji sv. misijon, najprej v it., nato v slov. jeziku (pri slov. misijonu je sodelovalo 25 misijonarjev, ki so bili vsi iz Sje). – Večkrat je bil pri zasedanju jsl. škofovske konference kot zastopnik it. škof. konference. Škofe je tudi prosil za slov. duhovnike, ki naj bi priskočili na pomoč Slovencem v trž. škofiji. V nekaj primerih je tudi uspel. Veliko skrb mu namreč povzroča pomanjkanje slov. duhovnikov. Kje in kako najti novih poklicev? Njegova druga skrb je, kako urediti plodno dobrodelnost, kako prepričati družine, da so te prve oznanjevalke božje resnice in dobrote. In tretja njegova skrb je seveda mladina. – Veliko skrbi, težav, a tudi veselja mu je pripravil papežev obisk v Trstu v maju 1992.

Prim.: Osebni podatki; Annuario 1985, 28, 29 s sl.

Škerl