Bannes, Janez (1755–1804)

Bannes (Bonnes, Bones, Bonež, Boneš), duhovnik, pridigar, r. 26. dec. 1755 v Kobaridu, u. 22. dec. 1804 v Vipavi. Oče Jožef, mati Marina Belin. Teologijo je študiral najprej dve leti v Lj. (Moralka, zgod. Cerkve, hermenevtika, patrologija), nato tri leta v Gor. (dogmatika, kanonsko pravo, pastoralka). 23. dec. 1775 je dosegel prvo tonzuro, 18. jan. 1778 pa diakonat. Služboval je najprej tri leta v Volčah kot duhovniški pomočnik, nato je bil prav tam tri leta za kaplana. Pet mesecev je bil tudi nadškof, aktuar. 5. okt. 1784 je postal prvi »cesarski župnik« v Tolminu. Dotlej je bil namreč Tolmin sedež čedajskega arhidiakonata, njegovo oblast je avg. 1782 ukinil cesar Jožef II. B. si je kot tolminski župnik močno prizadeval, da bi uredil cerkvene razmere v župniji in tolminski dekaniji. Skrbel je za tolmin. in druge cerkve v dekaniji, ki jo je upravljal. Pričel je tudi pisati župnijsko kroniko. V Tolminu je B. doživel francosko revolucijo in prvi prihod francoske vojske v Posočje. Takrat se je zlasti kot pridigar vključil v propagandno delo zoper Francoze. V tisku je objavil tri govore, ki jih je imel v Tolminu oz. Bovcu; gotovo sta bila dva prebrana v slov. jeziku. Govori so bili objavljeni v nemščini, in sicer kot prvi Rede Krainerisch vorgetragen am 30. März 1794 in der landesfürstlichen Pfarr Tolmein Bei Gelegenheit des dreytägigen öfentlichen Gebeths für die glückliche Eröfnung des dritten Feldzuges gegen die Neufranken(Gor. 1794). Ta govor je podpisal kot tolminski župnik in dekan ter član konzistorija goriško-gradiščanskega ordinariata. Drugi B-ov natisnjeni govor je nastal takrat, ko so Francozi po prvi okupaciji zapustili Posočje. Izšel je kot Christlich patriotisehe Freude über die am 24. ten May 1797. erfolgte Befreyung des Vaterlandes aus der feindlichen Bothmässigkeit am Pfingstmondtag zu Tollmein bei Gelegenheit des öffentlichen Dankgebethes in krainerischer Sprache vorgetragen (Gor. 1797). Tretji natisnjeni govor: Anrede an das neuorganizirte k. k. Hungarische Leichter Infanterie Battaillon Num 9 bei Gelegenheit der Fahneweihe gehalten in Flitsch am 5 ten. August 1798. Vsi ti tiskani govori so zanimiva podoba razmer, ki so sledila francoski revoluciji. Zlasti v govoru iz 1797 je B. opozarjal na dejstvo, da so tudi v Posočju nekateri pričakovali, da bo francoska okupacija prinesla izboljšanje socialnega vprašanja v duhu francoske revolucije. – B. je bil nasprotnik Francozov, poudarjal je avstrijski patriotizem. 7. dec. 1803 je bil B. izvoljen za župnika in dekana v Vipavi. Ob izvolitvi je bil zelo ugodno ocenjen, posebej pa je bilo poudarjeno, da obvlada latinski, nemški, italijanski in slovenski (kranjski) jezik. O B-ovem delovanju v Vipavi je malo podatkov. 1. nov. 1804 je vpisan v vipavski rojstni knjigi zadnjič kot krstitelj (kasneje so se podpisovali le duh. pomočniki in kaplani); 1. avg. 1809 se omenja prvič novi vipavski župnik in dekan Mihael Kobau. Podatki o smrti niso ugotovljeni. – B-ov sodobnik, sorojak in soimenjak je bil Mihael Bonnes (Bonež). Rojen je bil v Kobaridu okr. 1720, teološke študije je opravil na Dunaju in postal duhovnik 1745. Tri leta je služboval kot pomočnik v Volčah, nato je bil deset let duhovnik v Tolminu in bil med 1766–1799 župnik v Volčah. Mihael B. je bil kancler čedajskega arhidiakona Jožefa Marije Marona (1753–1763).

Prim.: G. Valentinelli, Bibliografia del Friuli. Venezia 1861, 337; S. Rutar, Zgod. Tolminskega, Gor. 1882, 165, 167, 179; C. L. Bozzi, Gorizia nell'età napoleonica, Gorizia 1929, 113–14; Glasilo,Tolminski verski list 91/1982, št. 2 in 13/1988,št. 4; NadškAGor. ; Gradivo, ki so ga v pismih poslali Franc Rupnik iz Kobarida (23. marca in 4. maja 1992), Franc Kralj s Slapa pri Vipavi (29. apr. 1992) in Nadškof, arhiv iz Lj. (14. apr. 1992).

B. Mar.