Bunc, Stanko (1907–1969)

BUNC, Stanko (St. Brunc), jezikoslovec, bibliotekar, publicist, literarni zgodovinar, leksikograf, pesnik (r. 30. 10. 1907, Spodnji Kobdilj; u. 5. 11. 1969, Kranj). Oče Anton, železniški čuvaj, mati Ivana, r. Fakin, iz Škrbine pri Komnu.

Bunc je bil rojen v družini železniškega čuvaja v Kobdilju, kjer je 1914–19 obiskoval osnovno šolo. Po koncu prve svetovne vojne in italijanski zasedbi Krasa se je družina preselila v Novo mesto, kjer je še isto leto nadaljeval šolanje pri frančiškanih. 1919–27 je obiskoval novomeško realko, na kateri ga je slovenščino poučeval Ivan Koštiál, jezikoslovec in avtor Slovniškega in slovarskega brusa knjižne slovenščine (1927) ter drugih jezikoslovnih razprav. Bunc se je 1927 vpisal na študij slavistike v Ljubljani in 1931 diplomiral. Po diplomi se je strokovno izpopolnjeval v Pragi, Varšavi in Krakovu, kjer je vodil tudi seminar slovenskega jezika. Po vrnitvi je začel poučevati najprej na Prvi državni realni gimnaziji v Ljubljani (1933), po treh letih pa je bil premeščen na Državno realno gimnazijo v Maribor (1936–41), na kateri je ob rednem poučevanju izvajal tudi tečaj slovenščine, kot neobvezna predmeta pa je poučeval češčino in poljščino. Tam je dočakal drugo svetovno vojno in bil zaradi sodelovanja z OF nekaj mesecev zaprt. Učiteljsko pot je nadaljeval še istega leta (1941) v Ljubljani, kamor se je umaknil pred gestapom in kjer je dobil mesto na učiteljišču. Po vojni je krajši čas poučeval v Mariboru in Murski Soboti, 1946 pa je bil poklican v Beograd kot prevajalec zakonskih besedil in urednik slovenskega dela Uradnega lista FLRJ, ob tem pa je 1946–48 v Beogradu izvajal tečaj slovenščine pri slovenski mladinski skupini. Od 1948 je bil profesor na Prvi gimnaziji v Kranju, kjer je 1952 dosegel, da je Okrajni ljudski odbor Kranja v Savnikovi vili ustanovil Okrajno študijsko knjižnico, katere ravnatelj je bil od ustanovitve knjižnice (1953) do upokojitve (1960).

Bunčeva ustvarjalna pot se je začela s poezijo. Kot dijak sedmošolec je začel pisati pesmi, ki jih je objavljal najprej v novomeškem dijaškem listu Žarki, kasneje pa tudi v drugih revijah in publikacijah (Mentor, Naš glas, Koledar Goriške Mohorjeve družbe, Primorske novice). Za slavistiko ga je v dijaških letih verjetno navdušil Koštiál, med študijem pa ga je zagotovo pritegnil France Kidrič, ki Bunca omenja kot »svojega« aktivnega seminarista (zanj je Bunc preverjal podatke o slovenskih razsvetljencih v Gradcu, predvsem o Juriju Japlju, in o Franu Ilešiču), za Kidričevo monografijo Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe (1930) pa je Bunc pripravil Imensko kazalo za dobo Dobrovskega. 1930 v treh številkah Ljubljanskega zvona zasledimo tudi Bunčeve jezikovne ocene književnih prevodov: Ponočni pomenek Ivana Bunina v prevodu Nikolaja Preobraženskega (podpisan kot St. Brunc), Proletarske novele Martina Andersena Nexöja v prevodu Toneta Krošla ter Mož z brazgotino in druge novele Jacka Londona, ki jih je priredil Tone Seliškar. Istega leta je objavil tudi prvo strokovno jezikoslovno delo: Slovenski jezik : iz naše pisave (Ljubljanski zvon, 1930), v katerem pojmovanje jezikovne pravilnosti deloma še naslanja na jezikovni sistem in etimologijo, ko pišoče opozarja na pogoste spodrsljaje (Življenski ali življenjski?; Smisel in zmisel ipd.). A tudi mladi Bunc je prišel do zaključka, da občna raba »daje oblikam v pisavi zakone pravilnosti«, zato je bolj učinkovita od umetnega usmerjanja jezika, ki ga izvajajo »strogi čistilci«, ki se opirajo na pravopisno doslednost in jezikovno pravilnost – mnogokrat manj učinkovito kot prevladujoča pisna praksa. V svojem mariborskem pedagoškem obdobju je ob obletnicah in družbeno obeleženih kulturnih dogodkih (za Simona Gregorčiča, Josipa Stritarja, Krst pri Savici Franceta Prešerna,Primoža Trubarja,Janka Kersnika,Janeza Mencingerja) 1934–38 objavljal priložnostne sestavke v Življenju in svetu, prilogi Jutra s podnaslovom Ilustrirana revija za poljudno znanstvo, leposlovje in javno vprašanje. V tem obdobju je urejal tudi slovenski pesniški del Naše domovine.

Bunčeva razgledanost po sočasnem slovanskem svetu je s pečatom sodobnega in naprednega zaznamovala dve poljudni jezikoslovni razpravi, objavljeni konec tridesetih let 20. stoletja (O slovenskem novinskem jeziku, 1937; O poteh našega jezikoslovja, 1939). V njih se zgleduje po Bohuslavu Havránku in čeških strukturalnih novostih ter jih usmerja v skladu s funkcionalizmom in protipurističnimi prvinami.

Tik pred drugo svetovno vojno je izšel Bunčev Pregled slovnice slovenskega knjižnega jezika (1940), ki je deloma zaradi odstopanja od čitankarske slovnice, deloma pa zaradi ukinitve tradicionalnih normativnih in slovničarskih prepovedi doživela tudi neupravičeno kritiko. Morda zaradi kritik, morda pa zaradi preusmeritve svojega profesionalnega zanimanja v bibliotekarstvo Bunc v svojem kranjskem obdobju ni več posegal na slovničarska področja, čeprav je v učbenikih, ki jih je posodobil oz. predelal za šolsko rabo – gimnazijska Slovenska jezikovna vadnica za nižje razrede gimnazij (1953–56) inosnovnošolska Spoznavajmo slovenski jezik (1964–77) – večinoma že dana spoznanja dopolnil tudi s svojimi dognanji. Učbenike, ki so nastajali prav v obdobju, ko se je tradicionalna slovnična logika nadomeščala s strukturalno, je strokovna javnost (npr. Janez Mušič) previdno sprejela in prepoznala avtorjev trud, da bi slovnična spoznanja prenesel na raven osnovnošolskega dojemanja. Največjo vrednost novih jezikovnih vadnic so didaktiki in pedagogi prepoznali v smiselnem povezovanju pravopisa, pravorečja in slovnice, v povezanosti z drugimi predmeti, izboru literarnih in drugih spremljevalnih besedil ter v številnih in raznovrstnih vajah, ki kažejo na avtorjev posluh za razvojno stopnjo učencev ter so prilagojene mišljenju in čustvovanju otroka oz. dijaka.

Tako strokovni kot laični javnosti je Bunc znan po jezikovnih priročnikih, kot so Jezikovni svetovalec (1951), Slovarček tujk (1952) z okrog 14.000 gesli ter večkrat ponatisnjena Slovar tujk (1963) z več kot 20.000 gesli in Mali slovenski pravopis (1966). O tujkah nasploh in o slovarju je 1963 in 1964 predaval tudi v okviru Jezikovnih pogovorov na Radiu Slovenija. Medtem ko je Slovar tujk (1952) avtorsko zasnovan, temeljne konceptualne dileme pri njegovi zasnovi pa je avtor pojasnil v članku Tujke v slovenskem knjižnem jeziku (Jezik in slovstvo, 1964), je mala izdaja pravopisa le skrajšana izdaja Slovenskega pravopisa iz 1962. K najširšemu krogu uporabnikov usmerjen, a na normativne in pravopisno-slovnične prepovedi omejen priročnik je Jezikovni svetovalec (1951), ki ga avtor uvodoma označuje kot zbirko najpogostejših pravopisnih, slovničnih, besedotvornih in terminoloških napak, ki jih je opazil predvsem med šolajočimi ter administrativnimi in upravnimi delavci, gradivsko pa izhaja iz Slovenskega pravopisa (1950).

Pomembna je tudi Bunčeva onomastična dejavnost, ki jo začenja pregledna razprava o obravnavi lastnih imen, objavljena v Slavistični reviji (1951), v drugih samostojnih objavah pa je podrobneje obdelal tudi imena v priimkih (Anton, Fabijan, Gašper, Gregor, Miha, Boltežar, Boštjan) oz. v samostojni rabi (Janez, Stefan, Jurij, Simon, Luka, Blaž, Franc in Valentin). Pisal je o domačih krstnih in rodbinskih imenih (O nastanku, razvoju in pomenu priimkov, Jezik in slovstvo, 1962/63), zbiral gradivo o krajevnih imenih (Jakobu Šolarju je poslal gradivo iz štajerskih krajev za neuresničeni Slovenski krajevni slovar) in obravnaval izraze za denar.

Bunc je bil vse življenje tudi prešernoslovec: spremljal je usodo Prešernovih pesmi, se trudil za ohranjanje in zbiranje izvirnikov, posvetíl (Blaznikovo posvetilo v Prešernovih Poezijah; Naša Prešerniana; Novo posvetilo v Prešernovih poezijah, vse Jezik in slovstvo, 1964), pisal je literarnozgodovinske razprave o Prešernu (tudi o Franu Levstiku in Josipu Jurčiču) ter jih objavljal predvsem v periodiki. Prispeval je biografska besedila za Slovenski biografski leksikon (o Ivanu Koštiálu in Antonu Brezniku), v Levstikov zbornik (1934) pa podrobno Levstikovo bibliografijo. Literarnozgodovinsko razgledanost je izkazoval s prizadevanji za kulturne dejavnosti in proslave, kot predavatelj in ne nazadnje z bibliotekarskim delom, ki se mu je izdatno posvetil v zadnjem desetletju svojega delovanja (1953–60). Pripravil in izdal je Priročnik za katalogizacijo (1958) in Seznam gradiva za proslave (1960), urejal je Knjižnega obveščevalca (glasilo Osrednje knjižnice Kranj) in izdal delo O knjižničarstvu v občini Kranj (1960), posvečal pa se je tudi bibliotekarjem iz preteklih obdobij (Matija Čop, Jernej Kopitar, Luka Pintar).

Bunc je prejel Trubarjevo plaketo (1951) in postal častni član Slavističnega društva Slovenije (1964). Od skupščine občine Kranj je za dolgoletno delo na kulturno-prosvetnem področju in za knjižno delo prejel najprej Prešernovo nagrado (1965) in nato zlato Prešernovo plaketo (1967). 1967 mu je bila podeljena Čopova diploma za delo v knjižničarstvu.

Bunc Stanko, slovničar in leksikograf, pesnik, publicist, knjižničar, r. 30. okt. 1907 v Spodnjem Kobdilju, u. 7. nov. 1969 (op. ur.: 5. nov. 1969) v Kranju. Oče Anton, železniški čuvaj, mati Ivana Fakin. Osn. š. v Štanjelu (1914–19); v Novem mestu, kamor se je 1919 družina preselila vsled it. zasedbe, je končal gimn. Od 1927–31 študiral slavistiko. Po diplomi 1931 je odšel na študij na Češko in Poljsko. V Krakovu je vodil seminar slov. jezika. Služboval je v Lj. na I. drž. realni gimn., nato bil premeščen na Drž. realno gimn. v Mrb (1936–41). Zaprt zaradi sodelovanja v OF. Med vojno bil na učit. v Lj. Nato spet na gimn. v Mrb, 1946 v Murski Soboti, a kmalu v Bgdu v uredništvu Uradnega lista (prevajalec). Od 1948 bil na gimn. v Kranju. Od 1953 do 1960 upravnik študijske knjižnice, za katero je dal pobudo za ustanovitev, nato vodja štud. oddelka. B. je začel kot pesnik v dij. glasilu Žarki. Potem je pisal v Mnt, NG. in KolGM, PrimN in dr. Osrednje njegovo delo so jezikoslovni učbeniki: Slovenska čitanka, 1939; Pregled slovnice slov. knjiž. jezika, 1940; Jezikovni svetovalec, 1951; Slovar tujk, 1963 (kasneje več ponatisov); Slovarček tujk, 1952; Slovenska jezikovna vadnica... (2.-4. d., 1953–56); Spoznavajmo slov. jezik... za 7. in 8. razred (obe izšle v več ponatisih, 1964. dalje); Mali slovenski pravopis, 1966. S področja knjižničarstva je izdal: Seznam gradiva za proslave, 1960; Priročnik za katalogizacijo, 1958. Pa tudi: Strokoznanstvo za tekstilno-oblačilno, klobučarsko, usnjarsko-čevljarsko, krznarsko, lesno-mizarsko ter papirno obrt, 1942. Veliko se je ukvarjal s slovenskimi priimki in imeni (prim. Slovencev koledar 1943, 170–3).

Prim.: Stanko Bunc. življenje in delo. Bibliografija del. Kranj 1967 s sl.; LPJ I, 388–9 (F. Dobrovoljc); A. P., In memoriam. S. B., Knjižnica 1970, 124–5; Delo 1969, 305, 5; JiS 1967, 7, 221–2; Glas 1967, 81; JiS 1969–70, 7/8, 273–5; Snovanja1969, 6, 63–4; Glas 1969, 85, 7.

Brj.