Bufon, Zmago (1910–1973)

BUFON, Zmago (rojstno ime Zmagoslav Bufon), biolog, učitelj, prevajalec (r. 16. 8. 1910, Trst, Rojan, Italija; u. 29. 4. 1973, Ljubljana). Oče Ivan Bufon, železniški uradnik, organizator delavstva, mati Marija Bufon, r. Košir. Brata Dušan Bufon, pravnik in publicist, in Janko Bufon, inženir.

Družina se je zaradi narodnostnih pritiskov 1919 preselila v Ljubljano, kjer je obiskoval osnovno šolo (1921–25), državno realko (1925–31) in študiral biologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer so mu predavali profesorji Jovan Hadži, Fran Jesenko, Roman Kenk, Albin Seliškar, Vekoslav Košir idr. 1934 je opravil diplomski izpit. 1934–35 je služil vojsko v Sarajevu, kjer je postal rezervni pešadijski podporočnik. Po krajšem obdobju brezposelnosti je 1936–39 služboval kot suplent na realni gimnaziji v Danilovgradu (Črna gora). 1939 je bil v Parizu kot štipendist francoske vlade, istega leta je bil premeščen na državno gimnazijo v Bijeljini (Bosna in Hercegovina), kjer je poučeval do 1940. Istega leta je opravil strokovni izpit. 1940–41 je bil profesor na državnem ženskem učiteljišču v Novem Sadu (Vojvodina). Od 1941 je bil član OF. 1942–44 je bil v Ljubljani in se nato umaknil na osvobojeno ozemlje. Aktivno se je vključil v NOB v Črnomlju. Od septembra do novembra 1944 je bil profesor na osvobojenem ozemlju na gimnaziji v Starem trgu pri Ložu, ko so ga domobranci iz Rakeka aretirali. Sprva je bil zaprt v Rakeku, nato pa v sodnih zaporih v Ljubljani. Iz zapora se je dvakrat rešil, nazadnje tik pred osvoboditvijo 1945. Po drugi svetovni vojni je bil formalno zaposlen na II. gimnaziji v Ljubljani, vendar je 1945–47 deloval pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru za slovensko Primorje in Trst, vmes je krajši čas služboval kot profesor katedre za prirodopis, kemijo in zemljepis na Slovenski realni gimnaziji v Trstu. 1947 je bil zaposlen na XII. gimnaziji Št. Vid in za tem še istega leta na X. gimnaziji Moste. 1954 se je zaposlil kot kustos za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, kjer je ostal do smrti. 1963 je pridobil naziv višji kustos in istega leta postal vodja Kustodiata za zoologijo.

V muzeju se je najprej lotil prenove stalne postavitve, posebno vretenčarskih dioram, ter izboljšave zbirk in depojev. Preučeval je zgodovino naravoslovja na Slovenskem. 1956 je objavil pregled slovenskih bioloških učbenikov. Bil je sodelavec Slovenskega biografskega leksikona; raziskoval je biografije slovenskih naravoslovcev Ferdinanda Schmidta, Gvidona Sajovica, Giovannija Antonia Scopolija, Boža Škerlja, Karla Zoisa, Ivana Žige Popoviča, Edvarda Hoferja, Baltazarja Hacqueta, Ivana Regna, Ivana Tuška, Henrika Freyerja, Henrika Kollerja idr. Napisal je knjigo Naši znameniti tehniki (1966) ter več prispevkov za Proteus (1961–74) in Loške razglede (1961). Napisal je tudi razpravo v dveh delih Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujenju (1. del 1971, 2. del posthumno 1974), ki presega naravoslovne okvire.

Pomembno je še njegovo prevajalsko delo. Kot tenkočuten poznavalec slovenskega jezika je z dognanimi prevodi obogatil stroko in slovensko poljudnoznanstveno terminologijo. Za Ilustrirano enciklopedijo živali je prevedel Ptiče Thomasa E. Gilliarda (1968) in v delo vključil gradivo o slovenski ptičji favni. Za Atlase znanja je prevedel Zoologijo (1971) in Anatomijo živali (1972); obe deli je dopolnil z dodatnim gradivom. Za zbirko Pisani živalski svet je skupaj z Antonom Polencem prevedel deset knjig (1972).

Bufon Zmago, biolog in strokovni pisatelj, r. 16. avg. 1910 v Trstu, u. 29. apr. 1973 v Lj. Oče Ivan, železniški uradnik, mati Marija Košir. Ker se je družina takoj po prvi vojni odselila v Lj., je tu obiskoval osn. š., realko in biološko skupino na filoz. fakulteti lj. U. Diplomiral 1934, odslužil vojaški rok, bil eno leto brezposeln, nato prvo službo dobil v Danilovgradu v Črni gori (1936). Tri leta nato premeščen v Bijeljino, nato v Novi Sad. Tu ga je zatekla vojna. Odšel je v Lj. 1944 odšel na osvobojeno ozemlje, delal v gospodarski komisiji v Črnomlju, od sept. 1944 učil na gimn. v Starem trgu pri Rakeku. Zajet od domobrancev se rešil smrti. Zaprt se spet rešil mesec dni pred koncem vojne. Po vojni učil v Trstu in delal kot politični delavec. 1947 v Lj. na šentviški gimn., nato v Mostah, od 1954 kot kustos v Prirodoslovnem muzeju Slov. za vretenčarje. Tu nanovo postavil stalne razstavne zbirke, posebno vretenčarske diorame. Kot strokovni pisec se je B. najprej pojavil kot ocenjevalec slov. bioloških učbenikov, tako Detela-Tomažičeve Botanike za višje razrede (BiolV 1952), posebej še pretresel slov. biološke učbenike od začetka do danes (BiolV 1956). Ob delu za SBL (prevzel je delež dr. Angele Piskernikove) pa se mu je nabiralo gradivo, ki ga je kasneje oblikoval v študiju Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujenju (1. del v ZZNT, 1, 1971, 15–77; 2. del postumno, v ZZNT, 2, 1974, 117–163). To razpravo je povzel tudi za manj zahtevne bralce v Proteusu 1967–68. Njegov je tudi pregled bioloških del, ki jih je izdala SM, v knjigi Slovenska Matica 1864–1964, Lj. 1964, 334–379 z naslovom Biologija. Napisal je obširno razpravo K stopetdesetletnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani (Argo 1971, str. 164–200) ter za SBL več gesel (naravoslovci): Ferdinand Schmidt, Gvidon Sajovic, Janez Anton Scopoli, Božo Škerlj. Poleg tega pa je obdelal še Baltazarja Hacqueta, Žigo Popoviča, Janeza Regna in Janeza Scopolija za knjigo Naši znameniti tehniki (1966), ter študijo Ferdinand Schmidt in slovenski biologi (Kron 1963, 60–4). Ob III. kongresu biologov Jsle je pripravil razstavo Naravoslovje na Slovenskem (1969). Prevedel je več knjig, tako: E. T. Gilliard: Ptiči (1968), v delo je vključil tudi gradivo o slov. ptičji favni; za Atlase znanja je prevedel Anatomijo živali (1972) in Zoologijo (1972), obe deli pa je tudi dopolnil z dodatnim gradivom. Za zbirko Pisani živalski svet je skupaj z Antonom Polencem prev. 10 knjig. Kot prevajalec in sploh v svojih spisih je bil tenkočuten poznavalec slov. jezika.

Prim.: Anton Polenec, Beseda ob krsti prof. Z. B., Proteus 1973–74, 1, 28–9, s sl.; isti, In memoriam: Z. B., ZZNT 2, 180–2, s sl.; isti, BiolV 1973, 72–4, s sl.; podatki brata inž. Janka Bufona; Zbornik za historiju školstva i prosvjete, 7, 1972–3, 247–80; BiolV 1960.

Brj.