Budin, Peter (1770–1858)

BUDIN, Peter (Pietro Budin), duhovnik, šolnik (r. 21. 2. 1770, Grgar; u. 7. 1. 1858, Gorica, Italija). Oče Štefan Budin, kmet, mati Katarina Budin, r. Gadnik.

Srednjo šolo je končal v Gorici 1789. Generalno semenišče je obiskoval v Gradcu (1789–93). Posvečen je bil v goriški stolnici 1794, služboval je kot kaplan v Devinu (1794–1804), kot kurat v Zgoniku (1804–19), kot kanonik in škofijski kancler ter generalni vikar goriške škofije, od 1830 nadškofije (1819–34) in kot ravnatelj semenišča (1823–42). Od tega leta je bil samo še kanonik in konzistorialni svetnik, po smrti Valentina Staniča 1847 pa višji šolski nadzornik. Poleg Janeza Budala in Valentina Staniča je bil glavni ustanovitelj goriškega zavoda za gluhe, t. i. gluhonemnice.

Kot semeniški ravnatelj je predsedoval izpitom na frančiškanskem bogoslovju na Kostanjevici na Krasu, kjer je nastopal kot slavnostni pridigar; tam je obhajal tudi zlato (1843) in diamantno mašo (1853).

1794 je napisal knjigo Instruzioni v dveh delih, ki je ostala v rokopisu. Pisana je v bohoričici, vsebuje pa katehetična in homiletična besedila.

V Zgoniku je v začetni nedeljski šoli poučeval verouk, branje in pisanje v slovenskem jeziku. 1808 je sam založil in izdal slovensko začetnico v obliki dveh tabel Novi kluzh ali tabla za branje inu pisanje. To je bil prvi črno-beli ilustrirani abecednik. Je predhodnik analitično-sintetične metode, začetnik bralno-pisalnega pouka in začetnik glaskovalne metode. Te metode so se na Slovenskem uveljavile šele v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Prva tabla ima deset razdelkov. Najprej je pisana beseda, ki se začne s samoglasniki, nato pa besede, ki se začno s soglasniki po abecedi. V drugem razdelku so skice predmetov, ki se začenjajo s prvo črko, poleg njih pa male tiskane črke. V sledečih oddelkih so male pisane črke v zvezi z raznimi samoglasniki, v zadnjem pa velike tiskane črke. Druga tabla ima devet stolpcev. V njej so tiskane črke, besedila za vajo v branju, na koncu pa še številke po enicah do deset, po deseticah do sto in številki 5.000 in 1.000. Številke so napisane z besedo, sledi zapis z arabsko številko, nato še z rimsko. Prva tabla je služila učenju pisanja, druga tabla pa učenju branja.

Budin (Budina) Peter, gor. generalni vikar in semen. ravnatelj, r. 21. febr. 1770 v Grgarju (v Vasi), u. 7. jan. 1858 v Gor. Oče Štefan in mati Katarina Gadnek (Gadnik). Srednje š. v Gor., bogoslovje v generalnem semen. v Gradcu (1789–93). Škof Inzaghi ga je 23. febr. 1794 v gor. stolnici posv. v mašnika. Bil je kpl. v Devinu (1794–1804), kurat v Zgoniku (1804–19). Nadškof Walland ga je imenoval za škofijskega kanclerja in kanonika v stolnem kapitlju v Gor. (20. mar. 1819). Po upokojitvi generalnega vikarja Matije Godine je B. postal generalni vikar (1819) in obdržal to vodilno mesto do 1834, ko je Walland umrl. Cesar Jožef II. je 1783 zatrl v Gor. bogoslovno semenišče in odločil, naj gor. bogoslovci študirajo v Gradcu, škof Walland pa je 1818 spet odprl bogoslovje v Gor. in imenoval za ravnatelja sprva Andreja Filipiča (1818–23) in zatem Petra Budina (1923–42). Kot generalni vikar in semen. ravnatelj je bil B. najožji nadškofov sodelavec in to še posebej, ko je papež Pij VIII. 1830 ustanovil ilirsko cerkveno pokrajino, ponovno dvignil Gor. v nadškofijski sedež in škofa Wallanda v nadškofa in metropolita obširne ilirske metropolije. 1842 je B. odložil službo ravnatelja v bogoslovju, ostal pa je stolni kanonik in konzistorialni svetnik. Po smrti V. Staniča je postal kanonik sholastik. Skupno z V. Staničem in Janezom Budauom je bil med ustanovitelji goriške gluhonemnice. Kot semen. ravnatelj je vsako leto predsedoval izpitom na frančiškanskem bogoslovju na Kostanjevici nad Gor. in tu cesto nastopal kot slavnostni pridigar. Tu je obhajal tudi svojo zlato in diamantno mašo. B. je govoril zelo lepo slov., kot je razvidno iz njegovih pisanih nalog pri župnijskem izpitu 1809 (KolGMD 1974, 171–9). Ko je bil še kurat v Zgoniku, je poučeval otroke v slov. jeziku in 1808 izdal ilustrirano slov. začetnico na štirih straneh Novi kluzh ali tabla za branje inu pisanje. Slovel je kot izvrsten slov. pridigar.

Prim.: NadškAGor; ŠematGor; Vascotti, Storia della Castagnevizza, Gorizia 1848, 116; ZD 1853, 95, 111; 124; 1878, 260; Slovenski prijatelj 1858, 121–122; Kociančič, Hist. Sem., pass.; Razstava ob 200-letnici slov. šolske knjige, Lj. 1972, 22.

R. K.