Budau, Janez (1807–1878)

Budau (Budal) Janez, soustanovitelj gluhonemnice, stolni dekan, r. 4. sept. 1807 v Štandrežu, u. 2. avg. 1878 v Gor., pokopan v Štandrežu. V Gor. je obiskoval gimn. (1818–26) in bogoslovje (1827–31). V mašnika posv. 25. sept. 1831. Služboval je kot kpl v Šempetru (1832–33) in Šempasu (1833–37), učitelj verstva na normalki in nižji realki v Gor. (1837–51) ter hkrati prof. katehetike in pedagogike v centralnem semen. (1837–51). Primorsko-ilirsko namestništvo v Trstu ga je 20. marca 1851 predlagalo nadškofu za žpk in dekana v Krminu, toda B. se je odpovedal Krminu ter mestu kateheta in prof. ter se docela posvetil gluhonemnici (1851–56). Nato je odšel za žpk in dekana v Kanal (1856–59); nadškof ga je istočasno imenoval za častnega konzistorialnega svetovalca in za š. nadzornika kanalskega okrožja (1856–59); kmalu zatem ga je poklical v Gor. in imenoval za ravnatelja osrednjega semen. (1859–66). Dodelil mu je sprva kanonikat Strohlendorfove ustanove (1859–64), nato sholastikat (1864–66) in končno dekanat (1866–78) v stolnem kapitlju. Pri osrednjem škofijskem vodstvu je imel B. še druge službe: redni konzistorialni svetovalec (1859–78), svetovalec (sodnik) pri cerkvenem sodišču (1859–64) in kasneje preds. cerkvenega sodišča (1864–66), podravnatelj teoloških študijev (1861–66); začasni višji škofijski š. nadzornik (1863–64) in zatem redni višji škofijski š. nadzornik (1864–78). B. je bil skupno z V. Staničem soustanovitelj gluhonemnice v Gor.: že 1838 se je prostovoljno in brezplačno posvetil pouku gluhonemih. Na Staničevo pobudo se je nadškofijski konzistorij zavzel za ustanovitev zavoda za gluhoneme: osnoval je ustanovni odbor (22. apr. 1840), ki so ga pod preds. nadškofa Lushina sestavljali: grof Gleisbach, Avg. Codelli, V. Stanič, P. Budin, I. Mozetič, F. Kafol, Jakob Della Bona in Janez Budal. V ul. sv. Klare so odprli gluhonemnico s 13 gojenci (1840), B. je brezplačno prevzel mesto vodje, kateheta in učitelja (1840–43). Skupno z učiteljem Winklerjem je vzgajal in učil gojence v slov. in it. jeziku po narodnosti staršev. Kasneje sta prevzela vodstvo zavoda Jakob Della Bona (1843–46) in V. Stanič (1846–47). Po Staničevi smrti (29. 4. 1847) je konzistorij ponovno izročil vodstvo B.-u (1847–51), še vedno brezplačno. Z nakupom hiše grofic Thurn Hoffer in Valsassina v Semeniški ulici (1845), kamor so nato premestili gluhonemnico, so zavodovi dolgovi zelo narasli. B. se je zato odpovedal vsem službam in si ohranil edinole mesto vodje v gluhonemnici. Z vrsto finančnih pobud je izplačal dolgove, okrepil zavodovo dejavnost, vpeljal pouk raznih poklicev, da so se mogli učenci vključevati v družbene dejavnosti (1851–56). Po B. odhodu v Kanal je novi vodja Andrej Pavletič dosegel (1868), da je gluhonemnica postala deželna ustanova z naslovom Deželna gluhonemnica poknežene goriško-gradiščanske in istrske mejne grofije. Kot žpk v Kanalu je B. sezidal cerkev sv. Antona na Kanalskem Vrhu (1850); kot semeniški vodja je izpeljal več obnovitvenih del, zgradil nov oltar v kapeli, cvetličnjak, v semeniški knjižnici je uredil čitalnico in jo odprl znanstvenikom. Po avstrijskem š. zakonu iz leta 1805 je bil B. kot nadškofijski š. nadz. odgovoren za usodo vseh ljudskih šol v obsegu gor. nadškofije. Nadškofijski š. nadzorniki: Valentin Stanič, Ivan Mozetič in Janez Budau imajo prvenstveno zasluge, da so se na celotnem podeželju gor. nadškofije odprle slov. ljudske šole. Za izredne zasluge na šol. področju je bil B. odlikovan z viteškim redom Franca Jožefa. Narodno zavedni B. se je odlikoval kot izvrsten slov. govornik. Kot semen. ravnatelj je pridobil Št. Kociančiča, da je dvakrat v tednu poučeval bogoslovce v slov. (1861) ter organiziral v bogoslovju javna predavanja, ki so jih podajali bogoslovci v vseh deželnih jezikih, tudi v slov. Tako so se slov. bogoslovci izpopolnjevali v materinščini za uspešno dušno pastirstvo med slov. ljudstvom (1862). V cerkvi sv. Karla je uvedel razlago verskega pouka v slov. (1861). Gor. čitalnica za praznik sv. Cirila in Metoda (12. jul. 1863) priredila veliko besedo, ki jo je slovesno odprl B. na Kostanjevici s sv. mašo in pomembnim slov. govorom. B. je v italijanščini napisal: Breve relazione sull'origine e sullo stato presente dell'Istituto de' Sordomuti per il Litorale in Gorizia (1843) ter zgodovinske črtice Brevi cenni sopra l'Istituto dei Sordo-Muti per il Litorale in Gorizia (1856). V ZD 1870 (4. febr.) je pisal o zvonovih v Sovodnjah.

Prim.: NadškAGor: arhivalije; ŠematGor 1847, 1857, 1863; Domovina 1867, 133; 1868, 80, 156; ZD 1853, 68, 152; 1857, 24; 1861, 194, 1864, 166, 174; 1878, 260; Glas, 11.4.1873; L'Eco del Litorale 4. in 8. jan. 1878; A. Marušič, Moja doba in podoba, 15, 23; Claricini 316, 350, 352; Rudež, 90, 108; Kociančič, Hist. Sem., pas.; Kjuder, 509; Ob stoletnici štandreške čitalnice, Gorica 1969, 49.

R. K.