Bubnič, Albin (1915–1978)

BUBNIČ, Albin, publicist, novinar (r. 7. 9. 1915, Pregarje; u. 23. 6. 1978, Pregarje). Oče Viktor Bubnič, poštar, mati Ivanka Bubnič, r. Tomažič.

Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato je obiskoval semenišče v Kopru, iz katerega je 1935 izstopil in kot privatist 1940 opravil maturo na učiteljišču v Trstu. Nato je poučeval v Brkinih. Februarja 1943 je bil zaradi protifašističnega delovanja aretiran, zaprt najprej v Koroneju, nato v kraju Cairo Montenotte, septembra 1943 v Mauthaussnu in še nekaterih drugih taboriščih. 1945–46 je bil prvi ravnatelj osnovne šole v Trstu. Zatem se je zaposlil v časnikarstvu, sprva je bil zaposlen v Kmečko-delavski enotnosti (1947–48), nato pa skoraj tri desetletja pri Primorskem dnevniku (1948–77). O krajevni politiki, kmetijski problematiki in šolstvu je pisal tudi za druge periodične publikacije – Ljudski tednik, Dan, Tovariš in Jadranski koledar. V Jadranskem koledarju je 1969–78 objavljal prispevke o slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodih na tržaškem in od 1970 dalje tudi na goriškem s statističnimi podatki. Od 1950 je zbiral podatke o taborišču Rižarna. Ko je 16. maja 1965 v Primorskem dnevniku objavil seznam padlih in preživelih, je o tej zamolčani temi pisalo več italijanskih časnikov, mdr.Epoca, Espresso, Gente, Speciale, Domenica del Corriere, Giorno in Meridiano. Upokojil se je 1977.

Od 1960 je bil član vsedržavnega sveta Združenja deportirancev, od 1975 pa član komisije za muzej v Rižarni.

Za novinarsko delo je 1976 prejel Tomšičevo nagrado, 1977 pa priznanje Vsedržavne zveze italijanskih kronistov »Vita do cronista«. Po njem se od 1997 imenuje osnovna šola v Miljah in od 1980 Sklad Bubnič Magajna (od 2014 Kulturno društvo – Associazione culturale Bubnič Magajna).Primorski dnevnik od 1980 podeljuje Bubničeve nagrade.

Bubnič Albin, časnikar, r. 7. sept. 1915 na Pregarjah. Oče Viktor, pismonoša, mati Ivanka Tomažič. Osn. š. na Pregarjah, nato študiral v semen. v Kopru, kjer je zaradi protislovenskega vzdušja doživel mnogo hudega. Izstopil 1935 zaradi bolezni. Učit. maturo je opravil kot privatist v Trstu 1940. V febr. 1943 aretiran zaradi protifašističnega delovanja, zaprt v Koroneju in nato v kraju Cairo Montenotte (Savona), odtod. sept. 1943 deportiran v Mauthausen in v druga taborišča (Gusen, Wells itd.). Po vojni pomagal organizirati slov. šolstvo v Istri in bil prvi upravitelj osn. š. v Kopru, kjer je učil dve let in začel dopisovati v časopise. Konec 1947 prešel v časnikarstvo. Najprej pri Kmečko-delavski enotnosti, od konca 1948 pa je pri PDk. Kot dopisnik je pisal o krajevnih vprašanjih priložnostno tudi v LdTd (1947–50), Tovariš, Dan. Kot urednik PDk piše o razlaščanju, krajevni politiki, šolstvu in kmetijski problematiki, od 1960 B. zbira gradivo o taborišču v Rižarni v Trstu. Prvi seznam padlih in preživelih objavil 16. maja 1965 v PDk. Podatke posredoval Zgodovinskemu odseku NŠKT ter Deželnemu institutu za zgodovino osvobodilnega gibanja. Zbral je tako dokumentacijo – originale hrani sam – da o Rižarni ne more nihče pisati mimo njega. Ricciotti-Lazzero se je veliko skliceval na B.-a, ko je prvič seznanil it. javnost z edinim uničevalnim taboriščem na it. ozemlju (Epoca, 26. 4. 1970). V zvezi z Rižarno so o B.-u pisali Espresso (7. 5. 1972), Gente (19. 12. 1974 s sl.), Speciale (4. 3. 1975 s sl.), Domenica del Corriere (13. 3. 1975 s sl.), Giorno Meridiano (april 1975) itd., nato italijanska TV (trije intervjuji), večkrat tudi RTV-Lj. V sodelovanju z drugimi avtorji (Benedetič, Fogar, Postogna in Steffè) je napisal delo Od fašističnega škvadrizma do pokola v Rižarni – Trst-Istra-Furlanija 1919–45, Trst 1974, v slov. in ital. Z B.-em sta se posvetovala Benedetič in M. Košuta, ko sta pisala tekst za Rižarno (prvič uprizorilo v sez. 1974/75 SSG). B. je od 1960 član vsedržavnega sveta Združenja deportirancev, od 1975 pa član komisije za muzej v Rižarni.

Prim.: J. K.(oren), Albin Bubnič šestdesetletnik, PDk 7. 9. 1975 s sl.; osebne izjave (julij 1975).

S. P.