Novi Slovenski biografski leksikon
BREJC, Tomo (ilegalni imeni Pavle, Lojze), komunistični aktivist, politični in izseljenski delavec (r. 18. 12. 1904, Dolenji Novaki; u. 3. 2. 1964, Ljubljana). Oče Tomaž Brejc, rudar, mati Marijana Brejc, r. Koblar. Sinovi Tomaž Brejc, umetnostni zgodovinar, literarni kritik, Mihael Brejc, politik, Dušan Brejc, enolog.
Mladost je preživljal na Cerkljanskem. Oče je več let delal v idrijskem rudniku z izkušnjami iz ameriških, nemških in avstrijskih rudnikov. Kasneje se je družina preselila v Kamnik. Brejc je končal dva razreda osnovne šole in se zaposlil kot gozdni delavec.
1927 se je pred italijanskim fašizmom umaknil v Kraljevino SHS, nato v Avstrijo, kjer je 1929 postal član KP Avstrije. Državno sodišče za zaščito države v Beogradu ga je 1932 obsodilo na leto in pol zapora zaradi tiskanja letakov, glasila Rdeči prapor in Rdeči signali. Po vrnitvi v Ljubljano 1934 je delal kot gradbeni delavec in 1936 pomagal organizirati Zvezo gradbenih delavcev Slovenije. Poleti 1936 je organiziral veliko stavko gradbenih delavcev, jugoslovanske oblasti so ga kot italijanskega državljana izgnale v Italijo. Po partijski direktivi je bil poslan v Francijo, kjer je organiziral politično, kulturno-prosvetno in časopisno dejavnost med izseljenci. Deloval je v raznih komisijah pri CK KP Francije za vprašanja jugoslovanskih in slovenskih izseljencev. Bil je član glavnega odbora mednarodne izseljenske zveze (Centre de Liaison des Travailleures Immigrés à Paris), ki je bilo neke vrste predstavništvo vseh priseljencev in hkrati zaščitnik njihovih interesov. Bil je tudi član glavnega odbora Društva izseljencev iz Jugoslavije v Parizu in glavnega odbora Ljudske pomoči v Parizu. 1937–39 je bil sekretar Zveze kulturno-prosvetnih in podpornih društev iz Jugoslavije v Parizu. Tam je obiskoval tudi Delavsko univerzo (1937), kjer se je izpopolnjeval v znanju francoskega jezika ter poznavanju teorije in prakse francoske Ljudske fronte.
Kot partijski inštruktor v Pas-de-Calaisu (1936–37) si je prizadeval za krepitev komunistične partije med slovenskimi izseljenci, enotnosti izseljencev v ljudskofrontnem duhu ter za uveljavitev delovne konvencije med Francijo in Jugoslavijo; deloval je za sindikalno organiziranost Zveze slovenskih rudarjev v severni Franciji, organiziral Zvezo slovenskih žena proti vojni in fašizmu v Pas-de-Calaisu, pomagal tamkajšnjemu francoskemu mladinskemu vodstvu in organiziral pomoč za boj proti fašizmu v Španiji. Ena njegovih zgodnejših nalog v Pas-de-Calaisu je bila skrb za razvoj Jugoslovanske delavske podporne jednote, ustanovljene 1929 v Lensu. Skrbel je za društveno življenje, organizacijo samopomoči ter podporo prišlekom, bolnim in prizadetim v nesrečah.
Sodeloval je pri izdajanju lista Glas izseljencev (1936–39) s podnaslovom List izseljeniških organizacij v Franciji in Belgiji, ki so ga tiskali v Bruslju, od 1937 kot glavni urednik. 1939 se je vrnil v domovino.
Med drugo svetovno vojno je opravljal vrsto partijskih nalog na Gorenjskem in Primorskem. V zadnjih mesecih vojne je deloval kot urednik Delavske enotnosti ,deloval je v pokrajinskih vodstvih KPS in OF za Slovensko primorje ter bil sekretar Enotnih sindikatov v Trstu. Po koncu vojne je bil republiški in zvezni poslanec ter minister v vladi Ljudske republike Slovenije. Bil je med soustanovitelji Slovenske izseljenske matice (1951) in tudi njen prvi podpredsednik. Bil je tudi glavni urednik Ljudske pravice in odgovorni urednik Rodne grude (1954–61).
Je nosilec partizanske spomenice 1941 in reda junaka socialističnega dela. V Kamniku se po njem imenuje osnovna šola.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine