Novi Slovenski biografski leksikon
BREITENBERGER, Ignacij, duhovnik, šolnik (r. 29. 7. 1885, Idrija; u. 6. 5. 1961, Vipava). Oče Ignacij Breitenberger, rudar, mati Uršula Breitenberger, r. Tratnik.
Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, I. državno gimnazijo v Ljubljani (maturiral 1904). 1904–08 je študiral bogoslovje v Ljubljani. Posvečen je bil 14. julija 1908. Škof Anton Bonaventura Jeglič ga je poslal na Dunaj, kjer je študiral filologijo na filozofski fakulteti. V zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je kot suplent eno šolsko leto (1913/14) poučeval nemščino, latinščino in slovenščino. Nato je bil najprej kaplan v Spodnji Idriji (1914/22). Hkrati je opravljal tudi službo tajnika na občini.
Po prvi svetovni vojni je zaradi italijanske zasedbe Primorske postal italijanski državljan, hkrati je prešel iz ljubljanske v goriško nadškofijo. Nadškof Frančišek Borgia Sedej ga je 1922 prestavil v Vipavo, kjer je bil sprva kaplan, potem župnijski upravitelj ter od septembra 1924 župnik in dekan vipavske dekanije. To mesto je zasedal do smrti.
1925 je postal načelnik vipavske hranilnice, 1932 pa je s tega mesta odstopil zaradi odloka apostolske stolice v Rimu, v katerem je bilo zapisano, da duhovniki ne smejo delovati v organih denarnih zavodov. Kot iskren narodnjak je bil rahločuten za pravice primorskih Slovencev pod Italijo. Najdemo ga tudi med soustanovitelji goriške Prosvetne zveze 1922. Deloval je še v nadzorstvu Goriške Mohorjeve družbe. Zaradi dosledne obrambe slovenskih jezikovnih pravic v bogoslužju so ga italijanske oblasti kaznovale z opominom (it. ammonizione). Znašel se je tudi v registru »nevarnih političnih oseb«, ki so ga 1928 pripravili italijanski karabinjerji. Breitenberger je bil podpisnik več različnih protestnih spomenic, ki so bile naslovljene tudi na najvišje politične in cerkvene oblasti.
Jeseni 1943 so ga Nemci za kratek čas zaprli v Gorici. Skupaj z nekaterimi drugimi primorskimi duhovniki je preprečil izid pastirskega pisma proti OF, ki ga je pripravljal nadškof Carlo Margotti. Po končani vojni je ob nejasnem statusu Primorske in prihodu mednarodne razmejitvene komisije 4. februarja 1946 na dekanijski konferenci v Vipavi svojim duhovnikom naročil, naj se izrečejo za zedinjeno Slovenijo v Jugoslaviji.
Po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947 je Vipava postala cerkveno središče za Slovensko Primorje. Breitenberger je februarja 1950 odstopil prostore župnišča za namene malega semenišča. Del finančnih sredstev za obnovo prostorov je prispevala tudi država.
Postal je prvi rektor in ekonom semenišča. Sprva je bilo semenišče le dijaški internat, ker so dijaki obiskovali realno gimnazijo v Ajdovščini, 1957 pa je v semenišču začela delovati tudi notranja gimnazija. Breitenberger je postal njen ravnatelj (delovala je pod imenom Srednja verska šola za pripravljanje duhovnikov), hkrati je poučeval latinščino in nemščino.
Na ustanovnem občnem zboru Ciril-Metodijskega društva katoliških duhovnikov (CMD, septembra 1949) je Breitenberger postal član glavnega odbora in bil nekaj let tudi podpredsednik Pokrajinskega odbora za Primorsko.
Slovel je kot izvrsten pridigar. Nekaj pridig je tudi objavil. Organiziral je verske shode v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi.
Goriški nadškof Sedej ga je 1924 imenoval za častnega konzistorialnega svetnika, nadškof Margotti pa ga je 1945 imenoval za častnega kanonika goriškega stolnega kapitlja. 1959 so mu podelili naslov častnega člana CMD, 1959 pa je prejel red bratstva in enotnosti II. stopnje.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine