Novi Slovenski biografski leksikon
BRECELJ, Marijan (psevdonimi Ajdovec, Benevolus Lector, Bibliofil, Severin Res, Stanko Mirtič; šifre -re, -trn, Brj., A. B., B., D. N., M. B., m. b., mb., -nb-, N. B., N. J., n. j., -re-), bibliograf, leksikograf, publicist, pesnik (r. 1. 5. 1931, Ajdovščina). Oče Ciril Brecelj, delavec, kmet, mati Marija Brecelj, r. Skočir. Vnuk Danijel Brecelj, pianist, skladatelj.
Po italijanski osnovni šoli v Ajdovščini je nadaljeval šolanje v salezijanskem zavodu z zasebno klasično gimnazijo v Gorici (1943–44), na klasični gimnaziji v Castelleru (videmsko malo semenišče, 1944–45), slovenski klasični gimnaziji v Gorici (1945–47) in realni gimnaziji v Šempetru pri Gorici (1947–51). Poleti 1947 je bil zaradi posedovanja protirežimskega tednika Slovenski Primorec dva tedna v zaporu. Po maturi 1951 je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar je študij po šestih semestrih opustil. 1954 se je zaposlil v Okrajni študijski knjižnici Gorica, ki je tedaj imela svoj sedež v solkanski osnovni šoli. Bil je njen prvi strokovni delavec. Ustrezno strokovno izobrazbo si je pridobil z lastnim študijem in obiskovanjem tečajev v NUK. Kot ravnatelj ljudske knjižnice se je 1956 zaposlil v Kopru, vendar se je že po nekaj mesecih vrnil v novogoriško študijsko knjižnico v Solkan. Ta je 1959 dobila nove prostore v Novi Gorici in bila 1962 preimenovana v Goriško knjižnico. Brecelj je bil v njej zaposlen kot knjižničar in vodja študijskega oddelka. Od 1978 do upokojitve 1990 je bil s samo njemu podeljenim nazivom častni bibliotekarski sodelavec zaposlen v knjižnici Goriškega muzeja v Novi Gorici.
Že v dijaških letih je literarno ustvarjal. Prve pesmi je objavil v dijaških listih Naša vesna (1946) in Mlada setev (1946–47). V višjih razredih gimnazije je urejal šolska glasila Šestošolec, Sedmošolec in Nova pota ter zanje pisal pesmi in članke. Med študijem in pozneje je objavljal pesmi, prevode ter literarno- in kulturnozgodovinske prispevke v primorskih glasilih, mdr. v Borih, Mladiki, Zalivu, Obali in zlasti Goriških srečanjih, ki so bila ustanovljena tudi na njegovo pobudo. 1968 je izdal samostojno pesniško zbirko V času odmaknjena sidrišča, v kateri je v treh ciklih zbral najboljše pesmi iz svojega dotedanjega pesniškega ustvarjanja. V prvem ciklu je zbrana njegova ljubezenska lirika, v drugem z značilnim naslovom Črv v lobanji refleksivna in v tretjem krajinska. Njegov pesniški jezik, ki mestoma doseže individualen, samosvoj izraz, zaznamuje navezanost na tradicijo (Oton Župančič, Josip Murn, ljudske pesmi). Sočasno avantgardno pesništvo mu je tuje. Vsebinsko pesimizem, žalost in nostalgija prevladujejo nad optimizmom in veseljem do življenja. Po izidu zbirke je pesmi objavljal le še priložnostno. Nekatere njegove pesmi so prevedene v francoščino, italijanščino in furlanščino. Z literaturo se je ukvarjal tudi kot pisec literarnozgodovinskih prispevkov predvsem o literarnih ustvarjalcih Vipavske in Soške doline ter Brd (rubriki Imeli smo jih … v Ajdovskem tekstilcu in Naši veliki možje v Našem tedniku). S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj del, mdr. pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo korespondenc Francetu Bevku in Ivanu Trinku.
Blizu mu je bila tudi likovna umetnost. Pripravil je več razstav in razstavnih katalogov, mdr. Sodobni slovenski ekslibris, 1959 (1967–73 je bil predsednik Društva Ex Libris Sloveniae), Črnigoj-Hlavaty, 1960; Lozar-Medvešček-Volarič, 1968; Medvešček, 1971, 1973.
Zaposlitev v knjižnici mu je odprla nova področja delovanja. V Slovenskem Jadranu in zlasti Primorskih novicah je redno poročal o knjižnih novostih ter se ob tem uveljavljal predvsem kot bibliograf. Sestavil je vrsto osebnih in tematskih bibliografij, mdr.: Bevkova bibliografija, I, 1960; Bibliografia delle traduzioni slovene di opere italiane del 1945 al 1961, 1962; Bibliografija NOB tiska na Goriškem, 1963; Gradnikova bibliografija, 1964; Bibliografija partizanskega tiska na Primorskem, I, 1965; Knjižne izdaje Dantejevih del v jezikih jugoslovanskih narodov, 1965; Slovenski primorski koledarji, 1965, 1968; Bibliografija prevodov iz slovenskega leposlovja, 1971 (skupaj s Francem Dobrovoljcem); Bibliografija izdaj GMD : 1924–75, 1979; Štiri stoletja in pol prevajanja italijanskih del v slovenščino : 1555–2000, 2000. Njegovo bibliografsko delo dopolnjujejo bibliografski pregledi v katalogih slikarjev, mdr. 2xGO, 1972; Medvešček, 1973; Danilo Jejčič, 1974; Nedeljko Pećanac, 1974.
Kot leksikograf je sodeloval pri Leksikonu pisaca Jugoslavije, Slovenskem biografskem leksikonu, Enciklopediji Slovenije, furlanskem biografskem leksikonu (Dizionario biografico friulano) in predvsem Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, za katerega je dal pobudo, izdelal geslovnik, uredil prvih šest zvezkov in zanj napisal kar 355 gesel.
Od študentskih let dalje je tudi prevajal, predvsem prozo, pa tudi poezijo, dramatiko, otroško literaturo in strokovna besedila, sprva iz italijanščine, pozneje tudi iz španščine, francoščine, nemščine, angleščine, slovaščine, češčine, poljščine, ruščine, srbščine/hrvaščine v slovenščino ter iz slovenščine v italijanščino, mdr. Vicenteja Blasca Ibáñeza, Abela Moreauja, Piera Giovannija Mora, Sally Trench, Nikolaja Semenoviča Leskova, Vladimirja Nazorja, Iva Andrića. Zanimanje za jezike ga je spodbudilo, da se je zlasti po upokojitvi posvetil slovaropisju. Sestavil je dva obsežna slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ter sodeloval pri večjezičnem slovarju Lingue d'Europa.
Za svoje delo je prejel več priznanj, mdr. Čopovo diplomo (1967) in Bevkovo nagrado (1978). Ob njegovi sedemdesetletnici mu je Goriški muzej posvetil številko Goriškega letnika, ki je izšel kot Brecljev zbornik.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine